Pozdravljeni,

Stara sem 25 let, fant je malce starejši in skupaj sva že več kot 5 let. Imava se rada, se spoštujeva in načrtujeva skupno prihodnost. Do sedaj sva jo načrtovala, zdaj pa je prišel čas, ko jo imava name tudi uresničiti – za začetek najino skupno domovanje. Za zdaj še živiva vsak pri svoji družini, ampak ker že študirava tudi o otroku čez kakšni dve leti, morava prvo rešiti stanovanjski problem. Še prej je želja po moji prvi redno službi, za katero se trudim in si prizadevam že od lanskega leta, vendar še ni obrodilo sadov. Vztrajno iščem naprej. Poleg tega, pa bi rada tudi nasploh živela skupaj pod streho, spala v isti postelji, si kuhala zase…skratka živela najino življenje, jaz in on.
Problem je v tem, da moraš danes imeti ali veliko denarja da si kupiš stanovanje, ali najti poceni stanovanje, ali le-to že imeti. Midva nimava nič od tega. Imava pa možnost živeti pri fantu doma, v zgornjem nadstropju hiše, kjer zaenkrat živijo še oni. Tašča nama daje to možnost in že nekaj let izkazuje svojo željo, da bi si ustvarila midva dom na vrhu. Saj je ob takšnem možu, ki ga ima sama. In jo je strah. Tast je kategorija zase, težek človek, povrhu tudi malo duševno bolan. Predpisanih zdravil ne jemlje, ker pije. Čeprav se mu je stanje v času ko je zdravila redno jemal izboljšalo. Skratka moje vprašanje je ali si želim , hočem živeti pri njih? Kaj mi, nam bodo leta »skupnega« življenja pod isto streho prinesla? Najraje bi, če bi lahko živela in če bi imela denar, bi si uredila malce večje stanovanje in živela s fantom svoje življenje. Tako bi se imeli vsi radi, in se ne bi prepirali. Ne da se prepiramo že zdaj, tašča je zelo preprosta in razumna, vendar ali bo vedno tako? Problem je tast.
Jaz še nimam službe, iščem jo že leto dni, vztrajno in iskala jo bom še naprej. Fant pa ima redno službo, je priden, marljiv, uspešen in zna postoriti marsikaj okrog hiše, v hiši, skratka znajde se. Ker imava rada materialne stvari, greva rada na morje in si želiva takšnega življenja, da bi si ob rednih plačah lahko privoščila tudi kakšen priboljšek, sva ugotavljala ali se bova, če vzameva kredit za stanovanje morala vseskozi odrekati stvarem in užitkom ki nama nekaj pomenijo in naju osrečujejo. Tole je napisano malo dvoumno, zato bi rada pojasnila, da nisva zapravljivca in ne kupujeva kar v tri dni. Si pa rada privoščiva kakšno stvar za katero dama več denarja in jo imava lep čas. Skratka v tem času, ko je težko dobiti redno službo, ko se nepremičnine dražijo in je življenje drago se sprašujema ali naj ostanema doma, kjer si imava možnost urediti zgornje nadstropje po svoje, z lastnim vhodom seveda, lastno kuhinjo itd. Tašča nama to možnost dopušča, tast pa za te naše pogovore nič ne ve. Njegovo stanje je težko obrazložiti, opredeliti. Definitivno je bolan, na zdravljenje ne želi, po vrhu vsega pa je še po pravici povedano žleht. Tudi tašča prejoka zaradi njega nemalo solz, ker ga ne prepozna več. Zgubil je razum in smisel za logiko. Žalostno in zaskrbljujoče. Torej kaj narediti? Bom obžalovala, če se bom preselila k njim. Si ustvarila dom v drugem kraju, drugi okolici? Moja mami mi daje nasvet iz svojih izkušenj..ta je, da naj greva na svoje. To bi najraje videla tudi jaz, tako bi lahko živela v kraju kjer si želiva, vendar si ne moreva privoščiti stanovanja, ki bi bilo dovolj veliko za 4 člansko družino, moj pa pravi in to je pravil že od nekdaj, da si želi dovolj velikega doma, kjer se ne bomo tiščali in ne imeli prostora dati kam stvari. Prav tako ne nameravama plačevati najema, ker je najemnina že tako visoka, da bi za ta isti denar lahko odplačevala kredit nekje, pa še najemniško stanovanje ne moreš urediti, ker ni tvoje. Rada bi imela svetel in prostoren dom. Če bi imela možnost biti pri nas doma, ne bi bila. To mi svetuje tudi mami, ki pravi da stari in mladi ne grejo skupaj. Za kar ji dam prav. Vse preveč je različnih mnenj glede skupnih opravil, obnavljanja, urejanja okolice..eden bi tako, drug bi tak material, tretji sploh ne bi nič spreminjal ,četrti ne bi dal denar..in ne pridemo nikamor. Z nikomer se ne želim prepirati, rada imam svoje, kljub temu da imava z očetom probleme. Zaradi njih si želim na svoje, pa čeprav bom zaradi tega požrla svojo besedo, ko sem še ne tako dolgo nazaj, govorila da ne bom živela pri fantovih starših. Ampak zaenkrat nimava druge možnosti. In zarečenega kruha se poje očitno dovolj. Trenutna moja logika je, da je bolje da si ustvariva dom po najinih pričakovanjih in željah z lastnim vhodom in morda malo zelenice, ki bo samo najina, kot pa se zakreditirati za dvajset let in več. Kaj bi mi svetovali? Kakšen je vaš pogled, kakšne so vaše izkušnje?

Spoštovana tamaragro,

človek se v taki situaciji res lahko znajde v stiski, saj lepo opisuje frustracijo mladega para, ki želi ne svoje in si ustvariti dom. Pri odgovorih se bom omejil na čustveni oz. psihološki vidik problema, zlasti ker je ta dilema in negotovost pri odločanju povezana z vašo oz. vajino osebno zgodbo iz primarnih družin. Temeljno vprašanje pri vsem tem zato izhaja iz ozadja vsega tega in se glasi: ali sem pripravljena sama poskrbeti zase?

Namreč, na vprašanje o odhodu k partnerjevim staršem ste si vi že odgovorila z NE (sicer pa bi bilo potrebno ob morebitni selitvi upoštevati tudi tastovo stališče); prav tak odgovor pa ste našli ob možnosti, da bi ostali doma pri starših (zaradi nerazrešenih odnosov z očetom). Podobno je z možnostjo jemanja kredita za stanovanje (rada bi v veliko stanovanje, sredstev ni). Kar se da dojeti oz. začutiti iz vašega pisma, je ravno negotovost, povezana z zgornjim vprašanjem, saj bi najraje videla, ko bi se tako vaši odnosi kot priložnost za vajin dom odvili in razrešili sami od sebe. Včasih bi si res želeli, da nam ni treba nositi bremen, ki jih nalagajo pomembne odločitve v življenju, bilo bi nam lažje. Žal pri življenjskih odločitvah ni lahke poti, ravno zato jih imenujemo “življenjske”.

Da ne pozabim. Odhod “na svoje”, v čustvenem smislu pomeni “biti s seboj”. Pomembnost odgovoriti si na vprašanje, Ali sem miren/-na s seboj?, je velika. Ni vsak pripravljen na to, dokler se ne odloči, da se bo odprl, da bo zares iskren do sebe/telesa/čustev, brez zanikanja resnice.

Zato vam polagam na srce, da se pri teh pomembnih zadevah najprej iskreno pogovorite s partnerjem, si daste čas, da ugotovita v sebi drug ob drugem, kaj si pravzaprav oba želita in hočeta, kje so ovire, strahovi in kaj sta pripravljena narediti, da se vama želje in vizija uresničita?

Z migracijo v drugo okolje niso naši duševni izzivi in problemi nič bolj stran od nas, kajti nosimo jih v sebi, pa čeravno nam to dejstvo pogosto ni všeč (kar nam potem pokaže vsakdanje življenje). Kot primer vzemite vaš nerazrešen odnos z očetom ali pa težko situcijo v družini vašega partnerja. Vse to vaju še kako zadeva in bo zadevalo tudi v prihodnje, saj čaka (seveda celo družino) na razrešitev. Sicer bo sreča, kot pravimo, doma v drugi vasi. Vajini zgodbi sta glede teh dilem zato veliko pomembnejši od vsega ostalega, kajti oni vama narekujejo vajino čustovanje, odzivanje, izbire, bližino, oddaljenost, razpoloženje itn.

Zato to dejstvo nosi hkrati velik razvojni potencial. Šele, ko se z našimi partnerji lahko dotaknemo naših intimnih, primarnih tem in nerazrešenih situacij, ne da bi drug v drugem iskal krivdo, bomo lahko spoznali, da je pravzaprav ostalo bolj preprosto, kot se zdi. Nobena še tako težka izbira ne bo pretežka in nas ne bo zamajala, niti najinega zaupanja, predanosti in vzajemne ljubezni, ki je še kako ključna pri življenjskih izbirah, za srečo in uspeh v življenju. Toda to pomeni seveda prevzeti odgovornost, ki nam kot odraslim pripada. Poskrbeti zase in za svoj delež v partnerstvu.

Ko začutimo to resnico pri sebi, se potem lažje odločamo, tudi glede službe ne čakamo več (tako nemočni), ampak si jo izberemo in ustvarimo, stvari se jasneje odvijajo pred našimi očmi. Vse to pa zahteva svoj čas, saj velike reči nikoli ne zgradimo čez noč.

Za konec pa veliko misel, ki naj bi jo pred smrtjo zapisal veliki filmar Charlie Chaplin:

“Ko sem se začel resnično imeti rad, sem lahko spoznal, da so čustvena bolečina in trpljenje, za mene samo opozorila, da živim v nasprotju z lastno resnico. Danes vem, da se to imenuje, biti verodostojen“.

Zaupajte si in dilem bo vse manj. Držim pesti!

Malo si hecna, veš.
Ti bi imela lepo, veliko stanovanje, pa da ti pade z neba, pa da ni treba nič plačati zanj.
Ali pa da tast spoka šila in kopita in ti prepusti hišo.

Vsaka stvar se plača.
Kredita ne bi, najemnine ne bi, torej boš plačala v kvaliteti življenja – ker tast pač ne bo
tako prijazen, da bi se vam pustil stlačiti v kakšen zavod in vam bo naslednjih 20 let grenil
življenje.
Tako je – želje je treba uskladiti z možnostmi. Vsi nekaj “bi”…pa ne moremo. Torej iščemo
kompromise in najmanjše zlo.

naj ti povem svojo izkušnjo. stara sem 25, pred pol leta sva se poročila in šla v najem. pri njegovih ali pri mojih nisva želela biti, saj se fajn zastopimo in želiva, da tako tudi ostane. zato sva šla v najem. sama sem še brez službe, vlečem absolventa, sem pa tudi (načrtno) zanosila. namen imava šparati in šparati in šparati, nama kar ratuje, čez ene 5 let bi rada kupila manjšo hiško, jo sproti obnavljala in to je to. si pa skoraj nič ne privoščiva, marca greva na en koncert v zagreb in to bo edini koncert letos. na morje hodiva za max 1 teden, letos ne bova šla, ker mam sredi avgusta rok, verjetno na več enodnevnih izletov in to bo to. pač glede na situacijo (ne bi pa nikul bla cele dneve doma, sej bi se mi zmešal). se pa človek, ko špara, nauči denar obračat, verjemi. ni mi težko se odpovedat marsičemu, ker se ljubiva in si ful želiva hiško. mava srečo z najemom, da so super ljudje in mava dost proste roke, kljub temu, da ni najino, sva srečna tukaj. odloči se, kaj ti bo pretehtalo. tudi če šparaš, ne pomeni, da pa si nič ne privoščiš. samo bistveno manj. ko boš dobila službo, bosta itak lažje našparala.
ti pa močno odsvetujem, da se preselita k njemu, tast vama zna nagajati in greniti življenje 100 na uro. da bi pa vse zrihtala, čez par let se pa selila, pa tudi nima smisla. dobro premislita. srečno!

Samo en komentar, cene nepremičnin padajo in še bodo…Zmotilo me je, da naj bi se nepremičnine dražile, menim da je to le “izgovor”. To je moje mnenje…

Želim vama vse dobro!

Torej, če je želja, da bi šla na svoje dovolj velika in če med vama vse štima, ne bi smelo bit nobenega problema. Saj sta še mlada za kredit do 20 let. Tudi midva nisva imela nobene druge variante in sva pač vzela kredit na 25 let, zdaj pa uživava na svojem. Če je želja dovolj velika, si boš za začetek našla službo kjerkoli, samo da je nekaj. Vsaj jaz bi tako naredila. Če pa se nad vsem zmrduješ in si preveč komot, pa ti očitno ne pomeni dosti, da gresta s fantom na svoje. Jaz se tudi odpovedujem marsičemu samo zarad svobode, da lahko uživava skupaj in po svoje.

Tamaragro, ti si moje sorte!

G. Edin ti je dobro napisal, dodam lahko le svojo izkušnjo: tudi meni je mama govorila, da je bolje pasja uta, ki je samo najina, kot pa delati v španoviji.
Že kot absolventka sem začela risati tloris hiške (čeprav ima tudi življenje v stanovanju svoje prednosti). Ure in ure sva se s fantom (zdaj že dobrih 11 let možem) pogovarjala, kakšni bodo posamezni prostori v najini hiši. Čeprav podnajemnika, sva bila globoko prepričana v najino svetlo bodočnost, zato sva se poročila. In se selila iz enega v drugo najemniško stanovanje (vedno pa na boljše).
Po diplomi sem delala preko študenta samo še občasno, opravila sem pripravništvo in dobila službo, a le za določen čas in potem sva kar 3 leta čakala na otroka (rodila sem tik pred dopolnjenim 30im letom). Vmes pa seveda skrbno varčevala – odrekanje za skupen cilj obogati zakonsko zvezo, hodila na (cenovno ugodne) izlete po Sloveniji in ugotavljala, kakšno okolje bi nama ustrezalo. Po rojstvu sina so na naju pritisnili njegovi starši, češ, ne spodobi se, da sva podnajemnika, če bi pa lahko imela kredit. Ker sva hotela živeti v mestu ali okolici, sva se podala na ogled stanovanj. Na srečo nama je bilo cenovno dostopno samo skoraj 40 let staro stanovanje ob zelo prometni cesti, česar ne bi hotela niti v najhujši nočni mori – zelo pomembno je, da se vseskozi zavedaš, kaj bi pravzaprav rad in skušaš vso miselno energijo vložiti v to, če je seveda tvoj cilj realen in dosegljiv. Novograjena stanovanja so imela astronomske cene, pa čeprav sva se ozirala tudi po manjših krajih.
Medtem sva se selila v drugo najemniško stanovanje, kjer sva dobila drugega sina. Na srečo je mož šel na izobraževanje v Švico, kjer je biti podnajemnik nekaj povsem običajnega in to naju je držalo pokonci. V tem času je bila najina hiša v mislih narisana, upoštevala sem drugi pomemben mamin nasvet: če hočeš zgraditi hišo, moraš v glavi videti vsak zidak, razmišljala sva o cenovno ugodni montažni izvedbi. Tast mi je pogosto rekel: ti imaš bujno domišljijo, jaz sem mu odvrnila: če sanjaš, se lahko uresniči, brez nič pa ni nič. Nikoli ne bom pozabila tašče, ko sva nekega dne na obisk prinesla s sabo cel fascikel risb in reklam za montažne hiše, pa za okna, streho, ploščice, ipd.: listala je stran za stranjo in govorila: “meni to ni všeč”.
Takrat mi je postalo jasno, da je njima najina zagnanost všeč, da pa mislita, da bo to naša hiša, saj ima vendar tast parcelo. Upoštevala sem mamin nasvet in nikakor nisem pristala na skupno gradnjo. Tudi mož je malo povprašal v službi in pri prijateljih in povsod dobil številne izkušnje iz prve roke, ki so nosile podobno sporočilo.
Takrat je bilo najbolj naporno za tasta: tašča in hči (moja svakinja) sta mu najprej risali idilično podobo treh družin pod eno streho, potem je iz tega nastal dvojček, potem je bila taka hiša kot jo hočeva midva in samo še dodatnih 40m2 za taščo in tasta, midva pa se nisva dala (kaj morem, če sem pa tako žleht). Nekaterim staršem se zdi čisto enostavno, da svojemu otroku daš zemljo, drugi pa izsiljujejo na razne načine. Prijateljici so bili pripravljeni (kljub temu, da imajo cele hektarje) dati samo preužitek, pa je z možem in tremi otroki spakirala na drug konec Slovenije, kupili so (20 let kredita!) hišo s pripadajočimi 10.000 m2 in se imajo prav fino. Otroci hitro rastejo, leta (tudi kredita) hitro tečejo. Upam, da bova lahko privarčevala toliko, da bova lastnim otrokom pomagala, ko bodo odhajali na svoje.
Še danes se zahvaljujem celemu vesolju, da je mož zmogel svojega očeta dobesedno postaviti pred dejstvo: če mi boš dal parcelo, bom zidal na njej, če ne pa kje drugje. Tako je dobil parcelo in stvari so začele teči. Še danes sem prepričana, da bi v nasprotnem primeru hiša stala pač nekje drugje. Ali pa bi jo gradila, ko bi bili otroci starejši. Dejansko sva bila neomajna, še toliko bolj, ker sem pod srcem že nosila hčerko. Za dve leti smo se preselili k moji mami in bratu, da ni bilo treba plačevati najemnine. Ko sva dobila arhitekturni načrt, sem skoraj obupala nad predvidenim zneskom. Celo sanjalo se mi je, da z možem stojiva na visečem mostu in se drživa za roko, pripravljena na skok v vodo, mene pa je strah. Dobro, da je mož bolj optimističen: če ne bo v dveh letih, bo pa v štirih, je rekel. Najela sva največji možen kredit in gradnja se je začela.
Končno sem lahko preusmerila energijo v iskanje službe za nedoločen čas (uspelo mi je po dveh letih), saj brez te takrat nisi mogel dobiti kredita.
Ker nama je zmanjkalo denarja, sva kar prek Salomonovega oglasnika iskala kuhinjo – dobila sva 20let staro, dobro ohranjeno, pa še v prostor je šla do centimetra – imamo jo še danes.
Marsikdo se nama je čudil, da smo se tako hitro vselili, vsakemu sva povedala, da je od ideje do manifestacije trajalo celih 8 let!
Prvo zimo smo bili brez fasade, pa smo preživeli. Seveda jih sem ter tja od tasta in tašče slišiva, da živimo kot cigani: ker imamo še vedno stopnice z golim betonom, nimamo zunanjih luči, tlakovanega dvorišča, na terasi je še vedno nasut le pesek… (ponavadi to zgražanje prevedeva v: no vidita, če bi pa mi skupaj, potem bi pa…živeli v raju?).
Oba voziva preko 12 let stara avta, nimamo ne kamere, ne tiskalnika, TV in računalnik sta za staro šaro (itak nimamo časa zanju), imava pa razumevajoče in spodbujajoče prijatelje, ki včasih prinesejo rabljena oblačila, čevlje, igrače. Tudi knjige za otroke smo dobili preko oglasa (ne moreš verjeti, koliko dobrih ljudi se potika po Sloveniji).
Zaenkrat lahko redno plačujeva obveznosti (tudi popoldanske), vsako leto 14 dni kampiramo na morju (cenovno in za dušo najbolj ugoden način počivanja), pogosto mesec zaključiva z minusom na računu, pa se kljub temu veselimo, saj smo zadovoljni že, če smo vsi zdravi in zadovoljni.
Ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi, da star pregovor, ki pravi, da otroci s seboj na svet prinesejo tudi žlico, res drži.

Tamaragro, hvala, da si si vzela čas in prebrala do sem, mlada si še, veliko ustvarjalne energije imaš, pogovarjaj se s fantom (redno!), domačimi, prijatelji, zapišita vse možne lokacije (dom je tako ali tako tam, kjer imaš srce), določita realen in dosegljiv cilj in vse usmerita vanj. Prepričana sem, da vama bo uspelo.
Sreča je na strani pogumnih!

Tamaragro, meni se zdi, da razmišljaš nezrelo. Vse bi imela in se ničemur ne odpovedala? Preberi si zgornji post. Moja zgodba je podobna. Ja, živim v novi hiši, ampak postavljeni tudi z mojimi žulji in ogromno hipoteko. Hiša še zdaleč ni dokončana, je pa že pravi Dom. In Dom, ne hiša, je vreden vseh odrekanj, ki jih je zahteva in jih še bo.

Hm, kaj pa če si eden od partnerjev želi stran od (njegovih) staršev, drugi pa vztraja, ker je preveč razvajen, kar se materialnih dobrin tiče in ni pripravljen varčevati, potrpeti? Naj varčujem in jemljem kredit sama?

Varčevanje je vsekakor pametna zadeva, ker nikoli ne veš, kdaj boš denar potrebovala. Kar pa se tiče tega, kje bosta živela, pa odgovor ni tako enostaven, ker ponavadi ne gre samo za to vprašanje, ampak je potrebno tistemu, ki takšno vprašanje drugemu(in sebi) postavlja, ponavadi tudi na novo ovrednotiti njun odnos kot celoto in mu(pa tudi sebi) zastaviti še kakšno drugo vprašanje. Vsaj ponavadi je tako. Če gre za stanovanjsko vprašanje, se adaptacija hiše ali zgornjega nadstropja pri njemu ali njej doma na prvi pogled skoraj vedno izkaže kot najlažja rešitev, problemi pa ponavadi “pridejo” šele po rojstvu otrok. To je ta forum v praksi pokazal že ničkolikokrat.

Če eden reče: dajva varčevati in greva na svoje(od tega bova imela to pa to in to), namesto, da kupujeva dobre avtomobile, potujeva in investirava v hobije, drugi pa nastopi s kontra argumenti ali pa se na to odziva mlahavo in neodločno, je to lahko znamenje marsičesa. Vedeti moraš tudi to, da takšne zlate mamice in očki, kot sta moja dva, takšne stvari tudi zelo radi tiho podpirajo, na drugi strani pa glasno ponujajo svojo pomoč, ker s tem držijo svoje otroke in njihove potomce pod svojo kontrolo. Nevrotiki so obsedeni s kontroliranjem življenja drugih ljudi, včasih je lahko zelo subtilno, znaki se kažejo že na začetku razmerja in reševanje stanovanjskega problema je v mnogih primerih lahko jasen pokazatelj tega, kako bo vajin odnos izgledal v prihodnje. To seveda ni apriori naperjeno proti tri generacijskim družinam, te so lahko zelo zdrave in od skupnega življenja imajo koristi vse tri generacije, če pa snaha nekoč konča na psihiatriji zaradi svoje “zlate tašče”, pa je to nekaj čisto drugega.

Glede na to, da si ženskega spola, ti priporočam, da se držiš zlatega pravila: ne ocenjuj moškega po tem, kar ti obljublja, ampak po tem, kar naredi zate.

Pozdravljeni!

Jaz pa imam tudi problem glede bivanja. Pisala sem že na forum, vendar me zanimajo še nasveti takih, ki dajejo to čez. S fantom imava na stari kmetiji, katere lastnica je še tašča zgrajeno svojo hišo. Seveda sva pričakovala da bova lahko živela po svoje, sam moraš za vsako stvar na kmetiji prositi če lahko uporabljaš. Svakinja je tako ljubosumna, čim prinesem kaj svojega, je vse narobe… da uničujema kmetijo. Sploh mi ni všeč da toliko gor hodijo. Prej nikoli niso. S svakinjo sem imela tudi ogrome probleme, zadnjo leto me je precej izsiljevala, grozila , tudi napadala fizično, vendar se ji ne pustiva, sedaj sva jo opozorila, da naj ne hodi v najino bližino in da pričakujeva, da bo odnehala gor hodit. Bila sem noseča, vendar sem zaradi obilo napadov in stresa, posledično kot srčni bolnik sem imela ogromno napadov in bolana ter splavila. Na trenutke sem na koncu z živci, spet drugič sem polna motivacije kako lepo življenje naju čaka. Želim si da fant od tašče zahteva da prepiše parcelo na njega, da bova lahko okolje urejala pa svoje in sprejemala tiste obiske ki si jih želiva. Ampak tašča še za enkrat ni še strinjala s prepisom. In vsakič ko ji to fant omeni, se nekaj časa ne pogovarja z nama. Vendar do sedaj to ni možno. Ker nisva lastnika ničesar, se tudi na nič sklicevati ne moreva. Nevem, kaj naj narediva. S fantom se veliko pogovarjava.