Spoštovani!
Nisem vedela na koga naj se obrnem in se odločila, da povprašam vas za mnenje. Zaljubila sva se z moškim, ki je poročen in ima šestletnega otroka. Nisem bila jaz kriva, da je prevaral ženo, saj sta že prej imela težave v zvezi, a jih nista uspešno reševala in zgodilo se je, da se je navezal na drugo. Res sva se dobro ujela na vseh področjih in začutil je, da je z mano dobil mnogo tega, kar pri ženi ni (pa ne mislim tukaj samo na intimnost), saj sta se z ženo spoznala zelo mlada, ko še nista bila zrela za resno zvezo, pa tudi pozneje nista uspela zgladiti nesoglasij in težav v odnosu. Skratka odločil se je zapustiti ženo in se preselil v stanovanje, glede otroka, pa sta se dogovorila, da si bosta delila skrbništvo. Ženi je bilo sicer hudo, a se je tudi ona zavedala praznine med njima in ni delala posebnih težav. Je pa otrok vse skupaj zelo težko prenesel, kljub temu, da sta mu oba skušala na prijazen in njemu dostopen način vso situacijo razložiti. ”Moj” partner je zelo navezan na otroka in mu je zelo hudo, ko ga vidi, da trpi. Občuti krivdo, ker trpi zaradi njega in se težko nosi z vsem tem. Mene pravi, da ima še vedno rad, da me noče zgubiti, vendar čutim kako je obremenjen z vsem tem in se začenjam spraševati ali ima vse to sploh kak smisel. Poraja se mi dvom ali bova sploh lahko imela uspešen in kvaliteten odnos glede na vse kar se dogaja. Čutim, da ni tako sproščen in mi tako predan kot prej. Razumem, da je to kar doživlja zelo stresno zanj in sploh ni problem v tem, da mu nočem dati čas ali da ga ne bi razumela, daleč od tega. Rada ga imam in pripravljena sem marsikaj storiti zanj, ampak dolgoročno si želim dobrega odnosa, kjer bom ljubila in bila ljubljena, kjer bom čutila predanost. Bojim pa se, da bo zaznamovan s tem kar je storil otroku, da ga bo spremljal občutek krivde, ki mu ne bo dovolil, da bi srečno zaživel z mano. Težko mi je ga obremenjevati še s tem, a sem mnenja, da si morata partnerja povedati stvari in preveč me je mučilo vse to. On se zaveda, da so to težke stvari, a verjame, da bo čas naredil svoje, da se bomo vsi navadili in da bo čez čas lažje, ko se bo lahko sprostil in bo najhuje za njim. Mene je pa zelo strah,ker vidim razliko med tem kakšen je bil prej in kakšen je zdaj. Ker noče, da bi otrok že zdaj izvedel zame in me zasovražil, ker bi mislil, da je pustil mamo zaradi mene, sva se dogovorila, da se nekaj mesecev ne bi kazala v javnosti. On je precej obremenjen s tem, da naju ne bi kdo videl skupaj in bi se izvedelo ter tako prišlo do njegove tašče, ki bi z veseljem nahujskala otroka proti meni, saj je ona ”zetu” zelo zamerila. On bi pa za otroka vse naredil. Po določenem času bi ga postopoma seznanil z mano. Jaz se s tem strinjam, ker je tudi meni v interesu, da bi me sprejel in ga spoštujem, ker mu ni vseeeno zaradi svojega otroka, skrbi me le kako bo vse skupaj vplivalo na najin odnos. Lahko gradiva na takih temeljih? Kolikor sva se v enem letu uspela spoznati, se mi zdi, da sva se karekaterno in tudi drugače zelo ujela in da bi, če bi se spoznala prej, lahko imela krasen odnos. Seveda pa bo čas pokazal, če je temu tako. Zavedam se, da tudi otrok drugega moškega prinaša odgovornost, a čutim, da bom zmogla ga imeti rada in mu biti dobra prijateljica. Doživljam ga kot del partnerja in vem, da če bi imela s partnerjem dober odnos, bi zmogla vse in bi bila otroku dober zgled. Strah pa me je ali bo partner šel skozi vse to brez da bi to pustilo negativne posledice na njegova čustva do mene. Zatrjuje mi, da me ne doživlja kot krivca za razpad njegove zveze, da ne bo nikoli prelagal odgovornosti name in mi nikoli očital. Verbalno me prepriča, a zakaj me je potem še vedno tako strah.
Vem, da niste jasnovidni, da mi ne morete točno napovedati kako se bo odvijalo, saj je odvisno od mnogo dejavnikov, pa vendar me zanima vaše mnenje.
Če pa ima kdo podobno izkušnjo, naj mi prosim napiše. Hvala vam že vnaprej za mnenje in lep pozdrav.

Marjancap,

vaš strah je v vsej zapletenosti razumljiv in upravičen. Res ni enostavno vse to prenašati in tudi razumeti. Take situacija običajno zahtevajo precej časa, energije in preudarnosti. Razlogi so preprosto v dejstvih, kot jih opisujete in so posledica človeških odločitev: pristala sta na intimni partnerski odnos, ki je spočet z afero in odgovornost zanjo je na obeh straneh, nikoli na eni sami. Tu ne govorimo o krivdi, temveč o odgovornosti.

Kar je povezano s partnerjevo preteklo zvezo, je področje, za katerega skrbi on in njegova partnerka – še posebej glede otroka, ki je izključno stvar družine in teh partnerjev, njegovih staršev, zato se vas glede tega ne dotika (vsaj dokler se npr. ne bi odločila za skupno gospodinjstvo, pa da bi otrok nekoč pristal pri vaju itn., kjer imate določene pravice/odgovornosti). In odtod je povsem normalno, da je vajina zveza in vaše mesto v njej postavljeno v ozadje njegove družinske stiske. To je potrebno razumeti in se s tem sprijazniti. Šele ko (in če) bo partner rešil to situacijo, zanjo prevzel odgovornosti, bosta lahko zares pričela čutiti moč vajine zveze.

Projekt »postati prijatelj z otrokom« ljubimca, je mogoče v najboljšem primeru neposrečena želja odraslega, da pokaže ljubezen in spoštovanje do partnerja, v praksi pa so zadeve nekoliko bolj zahtevne, predvsem v tem, da bo v največji meri ravno od otroka odvisno koliko in na kakšen način bi vas potencialno spustil v svojo bližino. Zato, če želite pokazati spoštovanje, ga pokažite temu otroku zato, ker gojite v prvi vrsti spoštovanje do njega kot enkratne osebe, ne pa zgolj zato, ker je sin partnerja (ki ga je hočeš-nočeš treba sprejeti)…

Kakorkoli že, kljub temu, da poleg partnerja tudi vi nosite del bremena stiske iz njegovega »paketa« odgovornosti, ne vidim smisla v vrednotenju zadev, ki vas (razen s partnerskega vidika) osebno ne zadevajo. Bilo bi nespoštljivo tako do vas kot do partnerja in njegove družine. Namreč, celotna zgodba iz sporočila je predvsem izraz vašega čustvovanja, vašega pogleda oz. vaše izkušnje te stiske, za katero je potrebno ukrepati v okvirih te družine oz. tistega partnerstva. Odtod bi si želel predvsem brati stisko iz prve roke (od tega očeta oz. te mame), tako da če je vsaj pri tem očetu dovolj pripravljenosti, bomo veseli njegove iniciative.

Ker pa verjamem, da želite vedeti pri čem ste in pomagati vašemu odnosu ter temu človeku, si boste najbolj pomagali tako, da si najprej daste čas, nato da partnerja razumete, mu v tej stiski stojite ob strani, vendar tudi pokažete, da razumete kako stvari stojijo, kje so meje in odgovornosti, kaj vi iskreno čutite ob vsem tem, kaj mislite…

Namesto njega, žal, ne morete storiti ničesar. Do moči za reševanje nastale situacije mora priti partner v sodelovanju z mamo njunega otroka in temu otroku zdaj, ko mu je najtežje, vlivati OGROMNO poguma, ljubezni in pozornosti, kolikor se pač da; treba je dati vse od sebe, da se ga razreši krivde za razhod/ločitev staršev, da se ga pomiri; namreč, otrokom se v takih stiskah dobesedno lomi svet pred očmi. Vsekakor vredno vsake starševske resnosti.

V kolikor se bosta odločila skupaj nadaljevati zvezo, se bo potrebno zavedeti, da se intimne težave iz nepredelanega preteklega odnosa, po aferini romanci, žal, na nov način ponovijo; čeprav v novem odnosu, v novem kontekstu. To je povsem normalno oz. naravno. Zato toliko poudarjam pomen odgovornosti in ukrepanja za reševanje teh situacij. V katerih lahko in zmoremo narediti veliko dobrega.

Želim vama miru, zaupanja in pravih odločitev!

Kar si iskala si DOBILA.

marjancap

Sanje še kar trajajo, a se zbujaš v resničnem svetu. Verjetno boš spoznala svojega partnerja v takšni luči kot ga pozna njegova bivša. Tako bo mogoče njegova naslednja kopirala tvoje izjave in boš ti tista “ta slaba”….kepica se kotali v skalo.
Želim ti, da postaneš odgovorna za svoja dejanja. Morda se boš lahko opravičila njemu, njej in otroku (pa četudi na tiho-pri sebi). Pred tem pa rabiš dolg pogovor s seboj, zakaj rabiš tako strahopetnega in goljufivega moškega.

Upam, da boš svoje otroke rodila z moškim, ki zna biti mož in oče. V nasprotnem primeru te čaka veliko bolečine.

Srečno!

Ja, tudi jaz imam podobno izkušnjo. Poročena sem bila 17 let. V tem času je bilo zelo lepo in ljubezen nama je dala dva otroka. Po vseh teh letih me je mož prevaral in zakon se je porušil. Nekako sva se odločila reševati, zaradi otrok, financ… Po dveh letih trpinčenja, moram povedat, da nama nekako ni šlo od rok, sem podlegla in se zaljubila v prav tako vezanega moškega. On sicer ni bil poročen in ni imel otrok, imel pa je resno zvezo že 8 let.
Po enem letu ljubezni in skrivanja sva se odločila, da uresničiva najine sanje. Sanjala sva o poroki v beli obleki, o najinem otroku, o skupnem življenju pri njemu v hiši…
Kupila sem si stanovanje in se odselila, on pa je zapustil dolgoletno partnerko.
Težave so s začele z dnem, ko je prekinil svojo zvezo. Za 14 dni se je od mene čisto umaknil. Ostajal je doma, se spopadal z različnimi občutki, menda je bilo tako hudo, da je celo bruhal. Ves čas pa mi je zagotavljal, da to hoče in da mu ni žal, le navaditi se more. Od mene se je nekoliko odtujil, sanjarila nič več nisva. Obremenjeval se je, da naju ne sme kdo videt, ker nihče ni vedel, da je punco zapustil zaradi mene in ne želi, da kdo to ugotovi. Od tega je 7 mesecev. In kakšna je situacija danes? Nisva skupaj. Preteklo je veliko solz. Spominjam se dni, ko sva bila še oba vezana. Tako lepo ni bilo nikoli več. Ugotovila sem sledeče. ENO SO SANJE, DRUGO PA JE RESNIČNOST.