Lep pozdrav!

Oba z ženo imava težko izkušnjo v primarni družini, sedaj pa buta ven… Stara sva povprečno 28 let. .. Bilo je zelo boleče, dokler nisva šla na družinsko terapijo, sedaj je pa tudi, samo kljub temu veliko manj. Še iščeva. Lahko napišem, če je potrebno tudi kaj več, vendar bi zastavil vprašanje bolj na splošno.

Se mi zdi, da se je danes v meni zgodilo čisto po tiho eno spoznanje.
Spoznanje je, da če se hočeva z ženo pogovarjati o najinih čutenjih, doživljanjih,… morava prvo vsak zase najti stik s strpnostjo(nenasilno komunikacijo). Mogoče, da se kar zaljubiva v njo – v strpnost v pogovarjanju. Tako tudi, če se nevede izraziva nestrpno, bo imel drugi dovolj svobode, da nam bo sporočil bolečino ob tem. Najbolj pomembno pri tem, ko smo v sebi pomirjeni(v stiku s strpnostjo) pa je to, da ne sproščamo tega obtožujočega naboja.

In tako, čim čutimo, da nismo več v stiku s strpnostjo, raje naredimo odmor ali preložimo pogovor ali gremo na sprehod ali nekaj da spet pridemo v stik s strpnostjo.
Danes sem sicer zaznaval ob tem, ko sem tole razlagal svoji ženi kar precej nestrpnosti do mene, vendar vseeno, ne vem kako to, mi ni bilo pretežko ohraniti hladno glavo in toplo srce.

Ne vem, jaz čutim ob temle pomirjenost… kakšen pa je vaš pogled na to(na strpnost kot ključno za pogovor), predvsem bi prosil za mnenje katerega od terapevtov.

Hvala!

M_P_

Tudi s strpnostjo je tako kot z večino stvari: treba je najti pravo mero. Če sta partnerja agresivna ali celo nasilna, je na začetku strpnost odločilna, da sploh omogoči pogovor. A če je je preveč, lahko v odnosu zmanjka energije in pogovori postanejo sami sebi namen. Zato je v pogovoru oziroma odnosu bolj pomembna pristnost. To pomeni, da izražate tisto, kar čutite in mislite. Če ste na partnerja jezni, potem ni prav nič narobe, da to tudi poveste in pokažete. Seveda pa se je treba naučiti jezo ločiti od nasilja, obtoževanja, sramotenja, zaničevanja, kričanja, pokroviteljstva, itd. To velja za oba! Za tistega, ki jezo čuti in izraža in drugega, ki jo mora znati opaziti, sprejeti in zdržati. Enako velja tudi za vsa druga čutenja. Še posebej strah, ki je običajno podlaga agresivnosti in nasilju.

Zelo pa se strinjam z vami, da se je treba naučiti umiriti takrat, ko je nevarnost, da gredo stvari predaleč. Zelo pametno je, kar pišete, da se partnerja naučita ustaviti, vzeti odmor in se toliko umiriti, da sta spet sposobna za dostojen razgovor. Dokler se agresivna partnerja tega vsaj malo ne naučita, se bo namreč zelo težko pogovarjati o čemer koli pomembnem, saj se bo vedno vsaj eden začel počutiti ogroženega.

Če povzamem: strpnost je pomembna, a jo je treba pravilno in hkrati dovolj široko razumeti. Tako se je npr. treba naučiti strpnosti tudi do nekoga, ki je na nas jezen. Predvsem pa strpnost ne sme pomeniti zatiranja svojih čustev. Čustva sama niso nikoli problem v odnosu. Težave nastanejo, ker čustva bodisi prikrivamo ali pa jih izražamo na neprimeren način. Zato je za odnos še bistveno bolj od strpnosti pomembna PRISTNOST. Biti to, kar sem, to izražati in tudi zdržati reakcije drugih – to je naloga, ki se je učimo celo življenje – sami ali v paru.

Lepo vas pozdravljam

Pozdravljeni!

Predlagam, da si preberete še naslednje teme
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5137227 (Kaj je iskren pogovor)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5428945 (kako se pogovarjati in biti pristen)