Spoštovani!
Stara sem 29 let in po osmih letih sem prekinila zvezo s fantom. Preživljam težko obdobje in se sprašujem, če sem storila prav. Želela bi slišati tudi vaše mnenje.
Ko sva se s fantom spoznala, se mi je zdel zelo v redu, imel je vse vrline, ki sem si jih želela pri moškem. Če zdaj razmišljam za nazaj, nisem nikoli bila noro zaljubljena vanj. Lepo sem se imela z njim, ujela sva se v pogovoru, imela veliko skupnih točk in ob njem sem se počutila pomembno in varno. Najina zveza vsaj z moje strani ni bila pretirano strastna, sem se pa kljub temu z njim lepo počutila. Ni se mi zdelo pomembno, da sva poredko intimna in da iščem izgovore zakaj ne bi. Mislila sem, da mi to pač ni toliko pomembno in ker sem na ostalih področjih bila zadovoljna, se s tem nisem pretirano ukvarjala. Pozneje sem se posvetila službi in živela umirjeno življenje. Sem pa ves čas zaznavala poglede drugih moških in ob njih nisem bila ravnodušna. Nisem se sicer spustila z nobenim v razmerje, a mislim, da je že šlo za flirtanje. Takrat sem se počutila živo. V zvezi pa sem postajala vedno bolj pasivna in nemotivirana. Raje kot da bi se posvetila fantu in preživljala čas z njim, sem se zatekla k knjigam ali televiziji. Vsega tega se pravzaprav nisem niti zavedala, dokler se mi ni zgodilo kar se mi je. Zaljubila sem se v drugega. K njemu me je vlekla posebna energija in popolnoma mi je zmešal glavo. In takrat sem spoznala, da mi je to v odnosu s fantom manjkalo. Fanta sem imela še vedno rada in ga imam še vedno, a mislim, da je to razlika med imeti rad in ljubiti. Sicer nimam veliko izkušenj s tem, ker nisem imela dosti izkušenj z moškimi, a kljub temu, da sem nekaj poskušala reševati s fantom, je v resnici bilo vedno slabše. Nisem imela pravega interesa in postajala sem vedno bolj zagrenjena. Fant je bil pripravljen vse narediti za zvezo. Povedala sem mu, da sem ga prevarala. Bilo mu je zelo težko, a je bil pripravljen z mano obiskovati psihoterapevta, da bi se zadeva uredila. Jaz pa si nisem zmogla oziroma si nisem dovolj želela. Če sem iskrena, nisem videla smisla. Po par mesecih agonije sem zbrala pogum, spakirala in odšla. Preživljam težke trenutke, kajti izgubila sem prijatelja, tolažnika, človeka, ki me je imel zelo rad in sem mu pomenila vse. Borim se z občutkom krivde, da sem ga zelo prizadela in mu uničila življenje ter s strahom kako bo naprej. Kaj če me ne bo nihče imel tako rad, kaj če ne bom našla več tako dobrega fanta. In potem se spomnim, da intimnost ni bila to kar bi morala biti. Zadnje mesece se me ni smel niti dotakniti. Pa se vprašam kaj pa če bi sčasoma bilo bolje. Vendar me očitno ta zveza ni osrečevala, sicer se ne bi zagrela za drugega. Pa vseeno me je strah, da sem se prenaglila. Prosim vas, če mi napišete vaše mnenje. Že vnaprej se vam iz srca zahvaljujem in vam želim čimlepše praznike.

Spoštovana,

dilema, v kateri ste se znašla, je posledica negotovosti in verjamem, da vam vaš »pogled nazaj« sproža veliko dvomov, občutkov krivde in strahu. Po eni strani ste imela prijateljsko ljubeč in varen odnos s tem človekom, po drugi strani pa vanj niste bili zabljubljeni, strasti ni bilo. Vendar je vaša plat zgodbe polovična, v tem odnosu sta bila dva in oba sta enakovredno, čeprav vsak na svoj način, prispevala za njegovo monotonost in razdor. Še več, vi ste se počasi pričela odzivati na druge moške…

Kaj ste pravzaprav res potrebovala in kakšna je dinamika zadaj, je v tem opisu težko govoriti. Preden ste se odločili za to, da odidete iz te zveze, vas je partnerja najbrž bilo strah soočiti z resnico o vaših občutkih v zvezi (zaradi krivde in strahu, kako bi to prenesel). Vendar ste vseeno raje izbrali pot afere, kar pomeni, da (tudi) do njega niste bila iskrena. Resnica je resnica: da je včasih tudi boleča, njenega bistva ne spremeni. Koliko časa je neiskrenost pri vas in v vaših odnosih vztrajala, veste vi (ali pa tudi vaš partner).

Za nezvestobo je potrebno prevzeti odgovornost. V kolikor s tem ne opravite v tem odnosu, se vam utegne zgodba ponoviti. Namreč, boleči zapleti se nam v življenju ponavljajo vse dokler ne spoznamo notranjih (podzavestnih) vzgibov, ki nas vodijo k njim, saj šele z ozaveščanjem lahko nekaj pri sebi spremenimo na bolje. Zato skrb, da ste človeku uničila življenje ipd., je odveč, čeprav je občutek tak. Seveda ima partner vso pravico biti jezen na vas, razočaran itn. in vam to tudi pokazati. Vendar bo zase lahko poskrbel le on sam. Pa čas bo seveda prispeval svoj delež.

Skratka, odločitev o zaključku zveze ste z vaše strani že naredila, vendar ker se je to zgodilo »neslavno«, se lahko zdaj odločite še za to, da pomiritev in spravo poiščete v priznanju odgovornosti za afero in iskrenem pogovoru (vsaj) na to temo ter tako pomirjena nadaljujeta vajini življenji.

Želim vam veliko sreče!

Če mene vprašaš, nisi naredila ničesar narobe. Če si končala in to zaradi tega, ker se nisi počutila dobro, je to kvečjemu znamenje zrelosti in odgovornosti. To lahko storiš na “lep” ali na “grd” način in ker tega nisi podrobneje opisala, tega ne bom komentiral. Nekomu lahko uničiš življenje zdaj, če pa boš s tem odlašal, pa lahko uničiš življenje še komu drugemu zraven, npr. svojim otrokom. Ampak brez skrbi, če je on res tako pozoren in ljubeč, si bo že našel drugo. Naokoli hodi dovolj žensk, ki takšnega tipa iščejo in se ne bodo kar vsakemu pezdetku, ki jim je pripravljen dvoriti in jih osvajati, vrgle v naročje. Sicer vedno manj, ampak še vseeno dovolj. Zato mene(v tem oziru) on ne bi skrbel.

Sprašujem pa se, kaj je on videl na tebi(v tem drugem oziru), če tako dolgo nista bila “intimna”. Še dotaknil se te ni. Jaz osebno si to ne bi razlagal, kot da se moram po 7ih, 8ih letih še bolj potruditi za tebe, ampak, da je nekaj hudo narobe. To sem namreč sam dal skozi(za prevaro sem izvedel od skupnih prijateljev – in ko sem leta po tem razmišljal o tem, je verjetno bila še ena) in jaz se ravno nisem trudil še bolj, ampak sem hotel razčistiti, kaj je narobe. Torej bi moral on(tako kot jaz) že prej začutiti, da tukaj nekaj ni vredu.

Torej, jaz bi se na vajinem mestu zamislil: na njegovem mestu – a se je res vredno za njeno ljubezen in naklonjenost truditi, če dobi tako malo od nje, na tvojem pa – da ne boš skoz skakala iz veze v vezo, ker si obsedena z občutkom zaljubljenosti(ki pa prej kot slej vedno mine in nastopi obdobje resnega razmerja). Če ne druga, mu lahko daš vsaj to, da ga povabiš ven na kavo in se o tem z njim pogovoriš. Ne rabiš mu dajati lažnih upov(to mu tudi odkrito povej), ampak vzpodbudi ga, da začne razmišljati o tem, kar sem začetku tega odstavka zapisal. Če ti je res žal, ker si mu zlomila srce(kot si sama napisala z drugimi besedami), potem si mu dolžna vsaj to. In ko danes gledam na svoje življenje – morda sem to zadnje napisal zato, ker jaz tega nisem nikoli dobil. Bi pa bil(danes, seveda, takrat ne) hvaležen za to.