Tako kot vsi ostali imam tudi jaz problem, ki me iz dneva v dan vse bolj obremenjuje in teži.
S partnerjem sva skupaj že 5 leto, on je od mene mlajši 8 let(26), letos sva pa tudi dobila dojenčka. Težava je sedaj v tem, da ne živimo skupaj kar mene zeloooo boli saj si želim da bi živeli kot vsaka normalna družina. On prihaja k nama a seveda še vedno odhaja domov kar se meni ne zdi normalno, kot sva se pogovarjala vem da tudi on ve da to ni normalno a se mi zdi da še zmeraj nima občutka da smo družina in da bi bilo prav da smo skupaj. Ne vem kaj naj naredim , da pustim da pride sam do spoznanja, ga začnem siliti kar ni v moji navadi ali ga celo zapustim a kaj ko pomislim na to čutim eno ogromno praznino in bolečino.

rm3

Za začetek bi predlagal, da besedo »normalno« umakneta z dnevnega reda. Nekaj kar je normalno, je lahko daleč od tega, da je to tudi dobro ali koristno. Miritev stisk z alkoholom je npr. pri nas že ena taka »normalna« stvar. Predvsem pa je problematika te besede v tem, ker pozornost usmerja na nekaj zunaj. Nekdo drug (družba, morala, norma,…) odloča o tem, kaj je prav. Za vaju je pomembno samo, kar je za vaju prav. Vaša praznina in bolečina sporočata, da za vas to ni »prav«. Partner se z vami strinja, da to ni normalno, ampak očitno se njemu tako zdi »prav«. Ko tako pogledamo, gre v bistvu samo še za en problem-konflikt-razhajanje, ki jih je v vsakem odnosu, sploh pa v partnerski zvezi, veliko in nikoli do konca ne ponehajo. Temu se enostavno ne da izogniti, lahko pa se naučimo te stvari razreševati. Na podlagi teh nekaj vaših vrstic bi bilo zlahka obtoževati partnerja, ker se ne odloči za skupno življenje. Še bolj, ker zdaj nista več sama. Po drugi strani pa seveda ni moč spregledati vaše odgovornosti, da ste se odločili za otroka, preden sta se s partnerjem odkrito pogovorila in sporazumela, kakšno (če sploh?) družino pričakujeta. Težave niso nove, bile so že prej, rojstvo otroka jih je samo razkrilo. Kar je bilo, je bilo, zdaj niti ni več tako pomembno. Otrok je tukaj, zdaj sta, hotela ali ne, oba starša. Edino kar neizpodbitno je vajina »dolžnost«, da poskrbita za otroka in sta najboljša starša, kot pač zmoreta. S tega vidika niti ni tako usodno pomembno, ali boste živeli skupaj ali ne. Siljenje partnerja zagotovo ne bo pomagalo. Če ne bo prišel živet skupaj z vami zaradi sebe, potem to ne more prinesti nič kaj dobrega. Zato bi direkten, odkrit in strpen pogovor lahko prinesel veliko več. Predvsem odgovor na to, zakaj se partner izogiba skupnemu življenju. So zadaj starši, od katerih ne more? Je po otrokovem rojstvu ugasnilo tisto, zaradi česar je bil z vami? Hodi k vam samo še zaradi »dolžnosti«? Ga je strah odgovornosti? Milijon možnosti, a samo en pravi odgovor. Če ga kdo pozna, je to vaš partner. Bolj verjetno pa še on sam ne. Ključni vprašanji, na katera si morate odgovoriti sami pa sta: ali ste sposobni in pripravljeni zdržati v takem odnosu in pa koliko časa ste ga pripravljeni čakati? Ko si boste odgovorili, temu sledite. Če bo pretežko pa si sami ali skupaj s partnerjem poiščite terapevtsko pomoč.

Lepo vas pozdravljam