težave v odnosu in vzgoji
Spoštovana Adrijana,
kar opisujete v vašem partnerskem odnosu je zastrašujoče in nedopustno. Lahko si mislim, kako grozno vam mora biti vsem skupaj, otrokoma še posebej, ki še najbolj potrebujeta varno okolje za rast. Ne samo da se ob vseh družinskih izzivih počutite sama, ampak vas partner s svojim neodgovornim vedenjem ponižuje oz. zlorablja tako psihično kot tudi spolno. Kar je po ZPND kaznivo. Zato je tu potrebno nujno postaviti razmejitve v odgovornosti. Da ne govorimo o grožnjah do otroka. V kolikor menite, da lahko še računate na partnerjevo podporo in odgovornost, se je nujno potrebno iskreno pogovoriti o vsem, kar vas oz vaju muči in moti v odnosu.
Kar se da izluščiti iz vašega pisma je torej čustveno trpinčenje, nezvestoba, v nekaterih primerih pa že za spolno nadlegovanje v zakonu s strani partnerja. Vse to pa spremlja globoko nespoštovanje v obliki poniževanja, ignorance ter fizične grožnje in zanemarjanja otroka. Stvari je potrebno vzeti resno, čeprav je vse to dogajanje »izza zidov« običajno v javnosti težko izpostavljati, saj gre za ranljivo temo, ki jo spremlja veliko negotovosti. Kakorkoli že, kar je tu pomembno ste vi, vaši občutki in zdrava stališča, ki jim je potrebno popolnoma zaupati in verjeti ter seveda nedolžni otroci, ki nujno potrebujejo zaščito (najprej s strani obeh staršev).
Partner je vsekakor v lastni stiski, za katero pa mora izključno sam poskrbeti (vi ste mu lahko le v varno oporo, če to želite in čutite), saj se čuti, da je cela družina ujeta v partnerjevo nekontrolirano vedenje. Verjamem, da je za vso to partnerjevo “grdo fasado” skrita stara znana nemoč in bes osamljenega fantka, ki kliče po starševskem sočutju. Toda danes ni več nedolžen otrok. Zato je potrebno poudariti, da se vam v odnosu ta nasilna drama odigrava zato, ker je prepojena in vodena z družinskimi vzorci iz obeh vajinih primarnih družin. In za te vzorce odzivanja sta – kot odrasli osebi – odgovorna oba: partner, ker si dovoli rušenje meja osebnega dostojanstva odrasle ženske in otrok, vi pa ker si to dovoljujete. Oba skupaj pa za to, kar se dogaja v družini in otrokom, ki vajino odigravanje stiske (polno strahu in jeze na eni ter gnusa in sramu na drugi strani) doživljata na potenco. Verjemite.
Nemirnost sina je simptomatičen primer odzivanja na dušeče družinsko vzdušje. Otrok namreč nima mehanizma za regulacijo tovrstnih stisk, za to so tu poklicani starši, da pomirijo, razložijo in odločno usmerjajo. In kar pri njem ni zregulirano in uravnovešeno gre na krhko telo, ki postane preplavljeno s stresom in če vztraja v času vodi v motnje, nenazadnje v bolezenska stanja.
Moramo se zavedati, da je do vsake oblike nasilja toleranca ničelna. V primeru nadaljevanja nemogočega vzdušja, v katerem bi se počutila ogroženo in nezmožno funkcioniranja ter lastne zaščite in zaščite otrok, se lahko obrnete na bližnji CSD, SOS telefone za pomoč v stiski ali pa na policijo. Namreč, najprej je potrebno vzpostaviti osnovno varnost, da se sploh lahko prične kakršen koli pogovor o rešitvah stiske.
Torej vi lahko ocenite stanje v družini in se na to primerno odzovete. V kolikor vama ne uspe reševati odnosa v pogovorom, terapevta vsekakor priporočam. Že zato, da se najprej v vajinem odnosu postavijo jasne razmejitve (posledično tudi v družinskih odnosih), način komuniciranja ter prevzemanje odgovornosti zase oz. za svojo lastno stisko. Šele od tu naprej je možno delati na globlji ravni in raziskovati primarne družinske vzorce, ki so vaju privedli do uničujočega funkcioniranja v (odraslih) odnosih.
Končno, seveda je za te velike korake potrebna pripravljenost ter odločitev za resno delo na sebi. In po tem se odprejo možnosti za razvoj in ponovno vero v zadovoljstvo v življenju. Ključ je v prevzemanju odgovornosti za svoje življenje in ne pasivnemu iskanju krivcev in grešnih kozlov. Verjemite vase in ne obupajte. Tako kot prepad tudi izhod si ustvarimo sami (v varnih odnosih), ne glede na to kdo nam v življenju pride naproti. Zaupajte si, ker ste vredni spoštovanja.
Vse dobro!