Mene pa zanima, kako je z otroki z Aspergerjevim sindromom ali avtizmom in spolnostjo.
Imam namreč 17 letno hči z Aspergerjevim sindromom, ki je nasprotni spol sploh ne zanima, zato smo mislili, da je morda istospolno usmerjena in to prikriva (morda tudi podzavestno), ker se boji odziva drugih – vendar, ko sem jo vprašala, je rekla, da ji niso všeč punce in kaj je za mano narobe. Ne mara dotikanja, morda zato.
Hči na prvi pogled izgleda kot 13-letni fantek: Oblači se na otroškem oddelku (kolikor jo uspemo prisiliti, da ji kupimo novo obleko, ponavadi nosi obleke dokler dobesedno ne razpadejo na njej in jih moram na silo vreči stran), že od majhnega nosi fantovska oblačila (oprijetih dekliških majic, hlač ne prenese), ne uporablja ličil, ima krajše lase (čeprav jo tudi v stiženje težje prepričamo), veliko ljudi ne ve ali je fant ali punca…
Ne vem, je to normalno? Sem kriva jaz, ker sem ji dovolila, da se oblači, kot želi (ampak drugače se je včasih metala po tleh, bila sitna, govorila, da jo moti…)? Že od majhnega je govorila, da ne bo imela otrok ali se poročila (in to nam je rekla, kot da je to zanjo popolnoma normalno in smo mi, ki sprašujemo takšne stvari čudni). Se je morda identificirala s svojim očetom (in misli, da je fant)?
Želim si samo, da ne bi bila nesrečna, ker mislim, da vsak v življenju potrebuje neko osebo, ki ti je blizu.
Prosim za kakršno koli informacijo, nasvet, izkušnjo.

Nič niste krivi, vaša hči je individualna osebnost in lepo je, da ji pustite da sama odloča o svojem življenju. Kako se oblači(dokler je družbeno vsaj približno sprejemljivo), je njena stvar. Če ne mara oprijetih oblačil, če se v njih slabše počuti, naj pač nosi fantovska. Pri 17 naj o takih stvareh sama odloča, dvomim da se je ‘identificirala z očetom in misli da je fant’. Pomoje slabše prenaša senzorne vtise in zato ne mara tesnih oblačil(tako domnevam, ker pravite da ne mara dotikov).
Glede poroke in otrok-zakaj pa to, da tega ne želi, ne bi bilo normalno? Je ne zanima, je morda nikdar ne bo. Pa kaj potem. Jaz sem tudi do 20 govorila da ne bo poroke in otrok. O poroki še vedno menim enako. Mi pač ni neka pomembna stvar v življenju.
Koliko bo srečna ali nesrečna je odvisno zgolj od njenega vklopa v družbo. Vklop v družbo ne pomeni nujno partnerja in otrok-morda bo imela veliko dobrih prijateljev, svoje interese in ji bo to čisto dovolj. Koliko bo pri tem uspešna je pa odvisno od njene samozavesti. Njena samozavest je pa v veliki meri odvisna od vas. Pustite ji naj bo to, kar je. Ne obremenjujte je z družbenimi normami in s tem, kaj je ‘normalno’. Naj se sama odloči.
Če vas skrbi glede spolnosti, ji povejte da ste vedno tam za pogovor če vas potrebuje ali če jo kaj zanima. Če se vam zdi, da ji bo nerodno vprašat, ne bi bilo slabo poiskati kakšnih knjig ali člankov-naj ima to v sobi in če jo zanima, naj pogleda.

lep pozdrav

Lari2,
hvala za odgovor. Malo sem se bala glede vsega (hči poskušam razumeti, vendar mi včasih ne uspe najbolje), vendar ste me pomirili.
Včasih je pogled objektivnega opazovalca zelo dobrodošel.

Pozdravljena!
Sama imam prav tako Aspergerjev sindrom, stara pa sem 18 let.
Prav tako kakor vaše hčerke, tudi mene ne zanima spolnost, tudi fantov nisem iskala, puberteta pa je bila zelo malo izražena, če sploh….
Pač, zanimajo me veliko pametnejše stvari od tega.
Tudi ne da se mi s tem ukvarjati.
Sama izgledam kakor 14 – 15 letnica.
Sedaj se sicer oblačim normalno, kakšno leto nazaj sem pa tudi sama imela najraje oblačila iz otroškega oddelka, prijetno sem se v njih počutila, navajena sem jih bila, pa tudi ni me zanimala moda – torej, zakaj bi le?
Mene precej moti dotik določenih oblačil, v oprijetih imam občutek omejenosti, nesvobode, tiščijo me, zato imam raje drugačna oblačila, elastične hlače, neoprijete majice, trenirke…
In kaj je narobe, pač ima drugačen okus in drugačne občutke glede tega…
Mislim, da je tukaj pomembno predvsem njeno lastno počutje in ne toliko kaj ostali ljudje mislijo o njej… Pomembno pa je,d a ji uspe najtiravnovesje med lastno potrebo (drugačno zaznavanje, okus…), in okolico, da vseeno ne izpade preveč ekscentrična.
Kar se mene tiče, kot majhna nisem prenesla striženja, nisem prenesla dotikanja glave, oz. s težavo, pa tudi las po obrazu…
Nekatere obleke nam povzročajo neprijetne občutke, tukaj je pomembno predvsem njeno dobro počutje.
Šminke tudi jaz ne maram, poskusila sem le parkrat in sem bila precej zmedena, živčna… nekako se počutim utesnjeno, zelo čudno je, omejujoče, neprijetno…
Glede iskanja fantov, spolnosti… to bo že samo prišlo, če bo ona to želela.