Osebe z motnjami v duševnem razvoju
Iz radovednosti sem malo pogledal po spletnih straneh varstveno delovnih centrov in drugih ustanov za osebe z motnjami v duševnem razvoju in moram priznati, da se osebe, ki so naslikane na slikah, meni kot laiku, niti najmanj ne zdijo potrebne nekega institucionalnega varstva. Ob nekaterih fotografijah sem dobil celo občutek, da je edina težava oseb z motnjami v duševnem razvoju to, da so zaprte v ustanove in da jih torej ni med nami, ne srečujemo jih na pločnikih, v trgovinah, v gostilnah, itd., pač pa so zaprte v institucijah in imajo tam organizirano “varstvo”, “vodenje” (po opisu vodenja sodeč gre za čisto običajno organiziranje aktivnosti, kot je to npr. v šoli) in zaposlitev “pod posebnimi pogoji”.
Najprej nekaj dokazov, ki pričajo o tem, da osebe, ki živijo in delajo v VDC-ju, po mojem mnenju nimajo drugih težav kot to, da so zaprte v institucijo:
– izdelujejo zelo lepe izdelke, velikokrat tudi take, ki jih moški ne znamo narediti (npr. kvačkajo, tkejo, klekljajo, pletejo…), izdelujejo tkanine (priznam, izrazito žensko opravilo) – vendar tudi vsega tega marsikatera sodobna ženska ne zna, izdelujejo izdelke iz lesa, ravno takšne, kot smo jih izdelovali pri tehnični vzgoji v osnovni šoli (to je bila normalna osnovna šola, ne osnovna šola za otroke z motnjami v duševnem razvoju), itd. Pri vsem tem ti pa preberem, da za svoje delo ne dobivajo plače, ampak nagrado. Mogoče zato, ker malo naredijo? Ja, več bi naredili, če bi bili bolje stimulirani…
– bivajo v stanovanjskih enotah. Na slikah se vidi, da bivajo samostojno. Nič se ne vidi, da bi imeli pri tem kakšne težave.
– vidim tudi, da znajo kuhati. Marsikateri moški ne zna kuhati, likati, prati,… – pa tukaj ne gre za osebe z motnjami v duševnem razvoju.
–
Da pa ne bom tukaj slepomišil in širil neresnic (saj resnice niti ne poznam, vam postavljam nekaj vprašanj:
Najprej nekaj vprašanj o vodenju: (vir za vprašanja: http://www.vdc-vi.si/vdcvi/vdc_vi.htm)
1) Kakšno pomoč pri reševanju osebnih in socialnih stisk rabijo osebe z motnjami v duševnem razvoju? V čem se ta pomoč razlikuje od tiste, ki smo je deležni zdravi ljudje? (npr., to, ko gremo na banko po premostitveni kredit, je reševanje socialne stiske…
2) Kateri so individualni programi, ki jih izvajajo VDC-ji v okviru vodenja?
3) Zakaj je potrebno, da VDC vzdružuje stike in sodeluje s posameznikom oz. njegovimi svojci, če pa bi, v primeru da bi osebe z motnjami v duševnem razvoju živele doma, to lahko počele samostojno (to sklepam iz tega, ko vidim, kakšne lepe izdelke delajo)? Ali tega ne morejo početi samostojno? Prosim za razlago te nelogike: izdelujejo lahko izdelke, ne morejo pa samostojno skrbeti za medsebojne stike. Že triletni otroci se znajo skupaj kaj igrati, medtem ko resno delajo le odrasli…
4) Zakaj je sodelovanje z drugimi strokovnimi delavci in ustanovami tretirana kot del vodenja, torej socialnovarstvene storitve? Ali ni to normalna aktivnost vsake institucije? V čem je posebnost pri VDC-jih?
5) Zakaj je organiziranje prostočasnih dejavnosti v VDC-ju tretirana kot socialnovarstvena storitev, čeprav vsi vemo, da organizacije, ki organizirajo prostočasne aktivnosti za zdrave ljudi, teh aktivnosti ne smatrajo kot socialnovarstvenih?
Zdaj pa še nekaj vprašanj o varstvu:
6) Kot vidim iz slik, izgleda, da osebe z motnjami v duševnem razvoju lahko samostojno hodijo. Zakaj oz. kdaj potemtakem rabijo pomoč pri gibanju in hoji?
Nekaj vprašanj v zvezi z zaposlovanjem pod posebnimi pogoji:
7) Tudi zdravi ljudje se zaposlujejo pri proizvodnih ali drugih delih oz. se delovno okupirajo (resda pa čedalje več zdravih ljudi dela v visoko zahtevnih delih in v pisarnah…). Kaj je tukaj posebnega?
8) Tudi pri zaposlovanju invalidov v normalnih podjetjih je potrebno prilagajanje strojev in delovnih pripomočkov zmogljivostim posameznikov, pa tega ne štejemo kot socialno varstvo. Kaj je posebnost pri VDC-jih?
9) Razvijanje delovnih sposobnosti in spretnosti se pri zdravih ljudeh odvija v šolah, lahko pa tudi na delovnem mestu in v različnih izobraževalnih institucijah, pa tega ne štejemo pod socialno varstvo. Kaj je pri razvijanju delovnih sposobnosti in spretnosti v VDC-jih posebnega, da to štejemo kot socialnovarstveno storitev?
10) Kakor jaz vem, se vsakega novo zaposlenega delavca uvede v delo, pa tega ne štejemo med socialnovarstvene storitve. Kaj je pri uvajanju v delo v VDC-jih posebnega, da to štejemo kot socialnovarstveno storitev?
11) Tudi v podjetjih, kjer delajo zdravi ljudje, je treba zagotavljati pogoje za varno delo. Kaj je pri VDC-jih posebnega, da to štejemo med socialnovarstvene storitve?
12) Tudi v podjetjih, kjer delajo zdravi ljudje, je treba spremljati delovni proces. Kaj je pri VDC-jih posebnega, da to štejemo med socialnovarstvene storitve?
13) Tudi v podjetjih, kjer delajo zdravi ljudje, je treba nabavljati sredstva za delo. Kaj je pri VDC-jih posebnega, da to štejemo med socialnovarstvene storitve?
14) Tudi v proizvodnih podjetjih, kjer delajo zdravi ljudje, prodajajo izdelke. Kaj je pri VDC-jih posebnega, da to štejemo med socialnovarstvene storitve?
Pri opisu zaposlovanja pod posebnimi pogoji nisem našel (pa tudi marsikateri nepoučeni opazovalec ne bi) ničesar, kar bi redno zaposlitev razlikovalo od zaposlitve pod posebnimi pogoji, razen tega, da (to sem prebral v enem drugem viru) tam zaposleni NE DOBIJO PLAČE, AMPAK NAGRADO, KI JE MIZERNA. Vse bolj imam občutek, da je izraz oseba z motnjo v duševnem razvoju lepši izraz za sužnja. Sužnji morajo hoditi skupaj z gospodarjem na stranišče, morajo vse delati v spremstvu gospodarja, da ne uidejo, torej rabijo varstvo, vodenje (ohranjanje stikov samo s tistimi, ki so “čisti”), itd. Zakaj tisti, ki delajo spletne strani o osebah z motnjo v duševnem razvoju, niso bolj konkretni. Napisali bi npr. lahko, da osebe z motnjami v duševnem razvoju ne morejo dosegati takšnih standardov kot zdravi in so zato v običajnem delovnem okolju nezaposljivi.
Še nekaj vprašanj:
15) S katerimi težavami se srečujejo osebe z motnjo v duševnem razvoju? Prosim, če mi lahko te težave opišete tako, da bo vsakdo razumel. Prosim tudi, če bi jih opisali posebej za vsako stopnjo motenj v duševnem razvoju (težka, težja, zmerna).
16) Zakaj ni nikjer nobenih zgodb oseb z motnjami v duševnem razvoju? Našel sem sicer nekaj člankov, kjer starši oseb z motnjami v duševnem razvoju pišejo o svojih otrocih, vendar pa so vsi v stilu, kako srečni so, da imajo otroka v VDC-ju ali v CUDV-ju in veliko tudi o tem, da so se morali temu in temu odreči, nič pa ni o tem, kakšne razvojne motnje konkretno imajo ti ljudje… Ko sem bral o slepih, gluhih, gibalno oviranih, sem prebral tudi konkretne zgodbe konkretnih ljudi, ne pa samo kako so srečni npr. da imajo zavod za slepe…
17) Na spletni strani http://www.zveza-sozitje.si/napacna-neustrezna-prepricanja.html sem zasledil citat, ki trdi, da naj bi bili “Otroci z Downovim sindromom so vedno veseli, prijazni in družabni.” Kaj je s tem narobe? Tudi ta citat potrjuje, da osebe z motnjo v duševnem razvoju ne rabijo umetnega ohranjanja stikov, važno je le, da se jim stike omogoči. Se morda motim?
18) Kako bi prepoznal osebo z motnjo v duševnem razvoju, če bi jo srečal na cesti?
No, to bo zaenkrat vse.
No, ti bom jaz iz prve roke povedala kako je pri nas:
sinček ima motnje v gibalnem in duševnem razvoju….na videz izgleda popolnoma normalno….se smeji….NE hodi a se plazi, NE govori….in JE v dnevnem varstvu v taki ustanovi, popoldan pa gre domov – zaenkrat zanj lahko skrbimo doma….Mnogi so morda manj prizadeti a vseeno potrebujejo , da se z njimi ukvarjajo za to usposobljeni ljudje….jih nadzorujejo in jim omogočijo neko “normalno” življenje z njim enakimi….ti ljudje se zelo radi družijo s sebi enakimi, ker se verjetno tam počutijo varne in bolj sprejete….
Verjetno se res mnogo ljudi ne zaveda da posploševanje kaj in kako izgleda človek z motnjami v duševnem razvoju nima smisla, ker je vsak pri tem unikaten….in da pomeni da je otrok z Downom vesel, prijazen in družaben na njegov način, ki pa ni tak kot pri zdravem malčku…
Verjetno pa na slike res dajo ljudi, ki so morda bolj gibljivi in “normalni” kot drugi….No, v našem zavodu, ni takšnih, ki ga ne bi mogel prepoznati kot osebo z motnjami…:)))
Tole tvoje razmišljanje se mi zdi zelo posplošeno – o vsakem tvojem vprašanju bi namreč lahko odprli celo debato. Mogoče pa bi bilo dobro, če bi poleg tega, da si pogledal na spletne strani, obiskal še kakšno takšno ustanovo in bi si morda (ne morda, zagotovo) dobil celovitejšo sliko, obenem pa tudi odgovore na mnoga svoja vprašanja.
Klemen,
iz telesnega videza se včasih težko določi ali ima oseba/a otrok težave ali ne. Tako, da kot laiku lahko tudi oseba z motnjo v duševnem razvoju “izgleda normalno”. Razlike lahko postanejo bolj ali manj očitne, ko z osebo stopile v kontakt, jo ogovorite ali pa oapzujete, kako funkcionira v določeni situaciji.
Seveda je lažje sklepati na težavo, če je “vidna” in očitna – čeprav je tudi tukaj pretirano posploševanje lahko popolnoma napačno – npr. vsi z gibalnimi težavami so tudi mentalno manj sposobni.
Očitno poznate nekaj, a ne dovolj da bi lahko imeli boljši vpolged v delovanje VDC – jev. V VDC mladostniki in odraslimi z različnimi težavmi delajo pod posebnimi pogoji. Pa ne gre samo za delo, gre tudi za varstvo, socialne veščibe, utrjevanje osvojenih šolskih veščin … Tako, da namen VdC ni delo, amapk bolj celostna oskrba. čeprav ima delo v VDC tudi obliko proizvodnega dela, vendar se ga ne da enačiti z delom v neki tovarni, ker osebe v VDC zaradi svojih težav potrebujejo pri delu pomoč, podporo, vodenje.. Za enim lepim izdelkom se skriva veliko truda, ponavljanja, energije… Za svoje delo variovanci dobijo plačilo (ki ni plača, ampak bolj nagrada). Sicer pa se v VDC lahko mladostnik/odrasli vključi le z odločbo CSD. Tako, da je nagrada (plačilo za delo) kompromis med vložkom, ki za oskrovanca plača država in prodajo izdelka.
Primerjva s sužnji je malce smešna. Težko bi tudi zapisali, da “lahko, da osebe z motnjami v duševnem razvoju ne morejo dosegati takšnih standardov kot zdravi in so zato v običajnem delovnem okolju nezaposljivi”, ker to ne velja za vse otrok/mladostnike/ odrasle v motnjo v duševnem razvoju.
Npr. otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju lahko prideo do poklica.
Upam, da sem vam odgovorila vsaj ne nekaj vprašanj.
Vse razumem, kar ste napisali. Vem, da ne smem metati vseh v isti koš. Se opravičujem, če sem koga prizadel. Zanima pa me, kateri so ti posebni pogoji, pod katerimi poteka delo v VDC? Ali z drugimi besedami: v čem se delo oseb z motnjami v duševnem razvoju v VDC razlikuje od dela zdravih ljudi v običajnem delovnem okolju?
Klemen,
posebnim pogoji lahko obsegajo vse od pomoči in prilagoditev pri delu do utrjevanja “šolskih vsebin”, družabnega druženja..
V VDV je delo lahko manj zahetvno, bolj prilagojeno posameznim sposobnostim osebe. Ni ves čas samo posvečen samo delu. Vsak naredi tolko kot je sposoben in kot lahko.
iz prve roke:
V VDC večino dela opravijo inštruktorji, ko se mudi z izdelki ( zaradi prodaje na stojnicah) pa delajo vse kar sami…nekateri uporabniki res znajo šivati ali vesti, vendar do končne podobe izdelka, ki gre v prodajo le ta pride pod roke tudi inštruktorjem; brez te pomoči tudi izdelkov za prodajo ne bi bilo – nobenih! Sam delovni proces običajno poteka običajno od 8.30 do 11.30 ure, nato imajo kosilo, v nekaterih delavnicah še sicer kaj počnejo, v večini pa imajo prostočasovne aktivnosti do 13 ali 14 ure, ko odhajajo domov (nekateri res samostojno, dosti se jih poslužuje organiziranega prevoza. Torej je vsega efektivnega dela skupaj mogoče 3 ure, največkrat pa še tega ne, saj imajo tudi vmes organizirane dejavnosti, vodene aktivnosti ali obravnave pri psihologu.
V samih skupinah zelo hitro prihaja do konfliktnih situacij, ki jih je potrebno reševati sprotno, če v skupini ni inštruktorja zelo hitro pride tudi do verbalnega in fizičnega nasilja.
Za samo delo potrebujejo nekateri tudi ogromno motivacije, nove faze pa osvajajo nekje v roku od enega meseca pa tudi do enega leta.
V bivalnih enotah pa potrebujejo pomoč pri pripravi obrokov, pri načrtovanju obrokov, osebni higieni, načrtovanju aktivnosti in drugih nam čisto rutinskih in enostavnih zadevah.
V enem od odgovorov Petre sem prebrala, da ljudje z lažjo motnjo v duševnem razvoju pridejo lahko do poklica. Zanima me , kako, kakšno šolo lahko obiskujejo? Moja hčerka ima to diagnozo, zdaj še hodi v OVI, ki je v okviru OŠ, potem so mi rekli, da je edina varianta VDC. A obstaja kaka druga možnost?Lep dan vsem!
Sicer je že malo starejaša tema, pa bi se vseeno vključila…
/…/ osebe na slikah se meni kot laiku ne zdijo potrebne institucionalnega varstva/…/ – Iz slik je to nemogoče ugotoviti. Osebe z motnjami v duševnem razvoju (MDR) nimajo nikakršnih skupnih zunanjih značilnosti. Po videzu osebe ne morete določiti ali ima MDR ali ne. Tudi če srečate osebo z Downovim sindromom-kljub splošnemu prepričanju nimajo vse osebe z Downovim sindromom tudi motenj v duševnem razvoju.
/…/edina težava teh oseb je da so zaprti v institucije/…/ – Osebe so v instituciji z razlogom. Morda družina doma ni bila sposobna skrbeti za njih-v mislih imam ostarele starše, ki ne zmorejo več primerno skrbeti za otroka. Osebe z MDR so sicer sposobne delati, a v nadzorovanih pogojih-zunanji dejavniki so za nekatere od njih pogosto lahko preveč moteči, da bi svoje delo opravljali tako dobro kot so ga dejansko sposobni.
/../ izdelujejo lepe izdelke/…/-ja, pod vodstvom in s pomočjo. Ne pravim da sami niso sposobni čudovito ustvarjati, vendar ne vsi.
/…/na slikah se vidi da bivajo samostojno/…/-kako vse to vidite po slikah? Odvisno o kakšnih motnjah govorimo. Osebe z lažjimi MDR lahko večinoma živijo samostojno, da. Če govorimo o osebah z zmernimi, težjimi ali težkimi MDR, pa popolna samostojnost ni mogoča.
Glede vaših vprašanj o varstvu:
/…/ na podlagi slik vidim, da osebe z MDR samostojno hodijo. Zakaj rabijo pomoč pri gibanju in hoji?/…/ – Vse,kar vidite na slikah, so osebe, ki stojijo. Ni nujno, da tudi hodijo. Morda imajo težave z ravnotežjem in zato rabijo pomoč. Morda se hitro utrudijo in zato rabijo pomoč. Osebe z MDR niso tudi gibalno ovirane-nekatere so, nekatere ne. Tisti ki so, rabijo pomoč.
Glede vašega 15. vprašanja – /…/ S kakšnimi težavami se srečujejo osebe z MDR?/…/
-Čisto odvisno, tako od motnje kot tudi od posameznika. Od osebe do osebe je različno. Na splošno imajo:
– težave pri govoru(morda se govor počasneje razvija, morda se sploh ne razvija, morda doseže neko stopnjo in se ne razvija kaj dosti naprej…)
-težave s spominom(težko si kaj zapomnijo, rabijo več ponovitev, krajša navodila…)
-težave pri učenju socialnih veščin (kako se obnašati v družbi, kako blizu nekoga stati ko se pogovarjamo…)
-težave pri reševanju problemov (katero sadje rabimo če hočemo narediti sadno kupo, koliko sadja potrebujemo za eno osebo, kje se sadje kupi, če nimajo jagod ali lahko namesto njih kupimo maline?…)-ta veščina je za njih zelo težka ker nimajo velike fleksibilnosti mišljenja-tisto o jagodah in malinah bi marsikateri osebi z MDR predstavljalo velik problem-če se je naučila, da se sadno kupo naredi z jagodami, grozdjem in jabolki, potem pa v trgovini ne bi bilo jagod, bi večina oseb z MDR bila prepričanih da sadne kupe ne morejo narediti ali da bodo naredili narobe.
-težave pri skrbi za samega sebe(imajo težave ali se počasneje naučijo oblačiti, umivati, počesati…)
Še enkrat poudarjam da je to zelo na splošno in da je odvisno od posameznika.
Zanima vas za posamezne skupine oseb z MDR-ne morem napisati točno kakšne so težave, ker je čisto odvisno…Če že, pa…:
Lažje MDR – se ponavadi ne odkrijejo do otrokovega vstopa v šolo, pogosto jih lahko tudi zamenjamo z učnimi težavami. Otrok ima na splošno malo počasnejši razvoj govora, soc. veščin…V šoli se težje učijo, rabijo več ponovitev, pogosto tudi dodatno pomoč. Ponavadi se res velike težave v šoli začnejo v višjih razredih ko je treba uporabljati abstraktno mišljenje-ko si je treba predstavljati-na primer kaj je to atom-take stvari ki jih ne vidimo.
Otroci z lažjimi MDR lahko obiskujejo redno osnovno šolo, končajo lahko s pomočjo mogoče tudi poklicno srednjo šolo. Lahko obiskujejo tudi osnovno šolo s prilagojenim programom- Program z nižjim izobrazbenim standardom. Tu je možno tudi prehajanje v redno OŠ, če so sposobni slediti predmetom po enakovrednem standardu. Lahko tudi opravijo nacionalno preverjanje znanja(ki pa ni obvezno) in se potem vpišejo na srednjo šolo.
Ti otroci dosežejo mentalno starost nekje okrog 12 let(lahko je par let navzgor ali navzdol). Kot odrasli torej funkcionirajo na ravni 12-letnika. Sposobni so hoditi v službo, in dokaj samostojno živeti.
Zmerne MDR – so opazne že pred vstopom v šolo. Kot odrasli ne morejo živeti povsem samostojno, rabijo zmerno pomoč. Njihova mentalna starost je nekje 5 let(spet lahko plus dve leti ali minus eno leto).
Težje MDR – te osebe usvojijo osnove skrbi za samega sebe. Imajo lahko dokaj dobro komunikacijo in govor. Potrebujejo pa stalno pomoč. Njihova mentalna starost je nekje okrog 3 leta.
Težke MDR – spet lahko usvojijo osnove skrbi za samega sebe, vendar je njihova komunikacija in govor ponavadi zelo slaba. Lahko usvojijo komunikacijo z dodatno pomočjo in vajami. Pri težkih MDR so ponavadi prisotne še druge nevrološke motnje. Pri vsakdanjem življenju potrebujejo veliko strukture, stalno pomoč in nadzor. Njihova mentalna starost je do 2 leti.
Otroci z zmernimi, težjimi in težkimi MDR ponavadi obiskujejo Program vzgoje in izobraževanja(OVI), ker niso sposobni slediti zahtevnosti in tempu snovi v redni osnovni šoli ali v Programu z nižjim standardom. Nekateri otroci z zmernimi MDR morda lahko obiskujejo Program z nižjim izobrazbenim standardom, a mislim da so zelo redki. Otroci ki obiskujejo program OVI, so v tem tri krat po tri leta, s triletno možnostjo nadaljevanja, nato pa imajo še 5 let Usposabljanja za življenje in delo. Tam jih tudi usposobijo za delo v VDC.
Še enkrat-odvisno od posameznika, to je napisano zelo na splošno. Tudi tiste mentalne starosti niso čisto točne, napisala sem jih, da si znate približno predstavljati na ravni koliko let starega otroka bi znale te osebe funkcionirati. Tu bi želela še povdariti, da osebe z MDR niso večni otroci ali odrasli ujeti v otroškem umu. Imajo nižje mentalne sposobnosti, vendar imajo tudi izkušnje odrasle osebe-tega ne gre zanemarjati.
Še zadnja vprašanja ki so se mi zdela zanimiva:
/…/na spletni strani društva Sožitje piše da so otroci z Downovim sindromom vedno veseli, prijazni in družabni/…/
Mislim da Sožitje to navaja pod zmote o osebah z Downovim sindromom. Če pa ne, pa bi jih moralo.
Otroci z Downovim sindromo NISO vedno veseli, prijazni in družabni. So otroci kot vsi drugi. Njihov razvoj je lahko upočasnjen, njihov videz je drugačen, pa vendar so to le otroci, in njihova čustva so enaka kot pri vseh drugih otrocih. Niso vedno veseli, kot tudi ostali otroci niso. Niso vedno prijazni, tudi ostali otroci niso. Lahko so družabni, lahko ne-spet povsem odvisno od njih samih in njihove vzgoje in okolja. Torej, še enkrat, to je ena najpogostejših zmot o osebah z Downovim sindromom in nikakor ne drži. Prav tako tudi ne drži da imajo vse osebe z Downovim sindromom motnje v duševnem razvoju. Lahko imajo normalne intelektualne sposobnosti.
/…/kako bi prepoznal osebo z MDR, če bi jo srečal na cesti?/…/
Verjetno je ne bi, če bi jo samo srečali. Če bi se začeli pogovarjati bi zelo lahko prezrli osebo z lažjimi MDR, ali osebo z zmernimi MDR, če bi bila tematika pogovora nekaj kar tista specifična oseba obvlada.
Upam da sem kaj razjasnila…
Tudi jaz imam sina z diagnozo- minimalna celebralna disfunkcija- jaz temu pravim z motnjami v duševnem razvoju. Že v mali šoli je imel težave z fino motoriko.Večje težave so se izkazale v drugem razredu osnovne šole pri branju in pisanju.Razvrstili so ga kot otroka z motnjami v telesnem in duševnem razvoju in ga poslali v šolo s prilagojenim programom. Največji šok zani je bil,se ločiti od tedanjih sošolcev in se vpeljati v novo šolsko okolje- 20 km.stran od doma.Vsako jutro preden sem šla v službo sem ga vozila nervoznega in nezadovoljnega v šolo.Ob 13.sem šla ponj,skuhala kosilo in ob 15.30 zopet hitela v službo. Po 19.uri me je čakala naloga,katero bi moral opravit v šoli s prilagojenim programom, pa je ni, ker očitno so imeli učitelji preveč dela.
Najbolj so mi ostale v spominu naloge iz narave in družbe. Namesto da bi jih učili kaj bolj konstruktivnega so jih mučili z risanjem zastav raznoraznih držav,s podrobnimi opisi teh držav,energetskimi viri… uglavnem s stvarmi, ki mu nikoli v življenju ne bodo prišle prav.Včasih sva z vsemi nalogami končala po 23.uri. Če pa katero od nalog zaradi preutrujenosti ni naredil je bila kritika in slaba ocena v zvezku. Ne verjamem v prilagojene programe! Otroci se morajo učiti s svojimi vrstniki v rednih osnovnih šolah,tako, da jih vsi sprejmejo za takšne kakršni pač so.
Odraščati bi morali skupaj,da tudi “normalni” otroci spoznajo ,da so tudi drugačni otroci lahko prav prijetni.
Po končani osnovni šoli s prilagojenim programom, so bila njegova znanja tako skromna,da si ni upal vpisati v nobeno šolo s skrajšanim programom.Še sedaj pri enaindvajsetih ne bere tekoče,da o matematičnih nalogah sploh ne govorim.Deljenja sploh ne obvlada.Tudi z denarjem ne zna raspolagati.Če mu dam 30eur, bo pač porabil toliko kolikor mu dam.Ne pozna vrednosti denarja.To so osnovne stvari, katere bi se morali naučiti že v osnovni šoli.Vztrajati bi morali bolj na življenskih področjih.To sem spoznala mogoče malo pozno. Odločila sem se da mu pomagam sama.Pred dvema letoma sem ga naučila na pamet celo knjigo o cestno prometnih predpisih ,tako da je opravil vozniški izpit in je sedaj neodvisen od mene za prevoz.Naslednji korak je branje in podrobno spoznavanje denarja .
Pozabila sem vam povedati, da se je tudi zaposlil v invalidskem podjetju Ekoin d.o.o marca 2009,za nedoločen čas.Hudič je poskrbel,da ne bo vse po načrtih.Gospodje ,so pobrali denar, od evropske skupnosti za zaposlovanje invalidov in decembra 2009, dali odpoved vsem zaposlenim.Kar me najbolj boli je to,da je sin podpisal- nevede kaj podpisuje- sporazumno odpoved delovnega razmerja.To pomeni, da nima nobene pravice na zavodu za zaposlovanje.Kar smo uspeli urediti je edino zdravstveno zavarovanje na socialnem.Sedaj je doma brez kakršnekoli finančne podpore od decembra.Kot invalid ni kategoriziran,tako da nima pravice niti do invalidnine zaradi 3.a člena po katerem je bil razvrščen kot otrok in mladostnik v telesnem in duševnem razvoju. Je kdo s podobnimi izkušnjami? Oziroma če mi lahko kdo kaj svetuje ? Nevija
Nevija,
Kaj pa prekategorizacija in zaposlotev V VDC?
Za vse ostalo – ste obvestili inšpektorat za delo?
Žal so programi v šolah v prilagojenim programom premalo usmerjeni v “življenjeske” zadevščine in je to večinoma stvar straršev.