Spoštovani svetovalci in terapevti,

prosila bi vas za par minut vašega časa, skušala bom res na kratko opisati problem s katerim se soočam.

S fantom živiva sama, v hiši, ki sva jo adaptirala in sicer v njegovi rodni vasi, jaz sem priseljena. Prihajam iz velikega mesta, sprejela pa sem da je fant iz podeželja in temu primerno živi. Sprva je vse kazalo super, sedaj pa se težave tako stopnjujejo, da sem že popolnoma na koncu z živci in premišljujem, da bi vezo končala in odšla, kljub temu, da sem svoje življenje skušala prilagoditi okolici.

Mestna in podeželska mentaliteta se vsekakor izredno razlikuje, trudila sem se, da bi jo spoštovala, sprva razumela.Začelo se je s tastom, ki je po najini odselitvi iz njegove hiše govoril, da mestna punca nima kaj iskati na deželi. Vsakdan sproti sem se trudila, da bi dokazala nasprotno vendar je celotna družina premočna. Odkrito se me želijo “znebiti”, zakaj, res ne vem. Skrbim za dom, gospodinjstvo, pomagam pri vseh kmečkih opravilih, nobeno delo mi ni izpod časti. Fant se ne postavlja ne na eno, ne na drugo stran, občasno jih je opomnil, da je to najina stvar, zadnje dni, pa se očitno proti meni obrača še on.Dobesedno povzema očetove besede. Tašča hodi parkrat na teden pred mojo hišo, ogleduje rože, vrt, kuka v hišo. Če jo spustim naprej vse pregleda kako je pospravljeno in daje komentarje kaj bi moralo biti. Prišlo je že tako daleč, da so si začeli zmišljevati laži proti meni, mojo mamo obremenjevali, da naj grem nazaj v mesto. Torej, odkrito nedobrodošla sem. Ker je pač fant prevzel kmetijo od družine nimava miru, kljub temu, da se brigava zase in ne hodiva več k njim. Verjetno pa je tudi to eden od razlogov, saj so po mojem mnenju prepričani, da jaz fanta zadržujem. Očeta sva skušala nazaj vklopiti v kmetijo, vendar je sedaj še huje. Zdaj delamo vse ločeno. Kulturen pogovor z družino žal ni mogoč. Dokler je bil samo “stari” del družine do mene neprijazen je še šlo, zdaj ko vidim, da tudi fant povzema način po njih…Občutek imam, da so okoli mene sami sovražniki, karkoli storim ni dovolj dobro, stalno kritizirajo. Seveda nimam toliko energije kot jo imajo oni, ki so od malega vajeni vsak dan delati, se pa trdno trudim, da ne ostajam zadaj. In sem tarča posmeha.
Počutim se zelo, zelo osameljeno, prizadeto in ne vem kaj storiti. Pogovor kot sem omenila ni mogoč, saj pride na plano primitivizem, laži, žaljivke. Stran ne moreva zaenkrat, ne želim ga ločiti od družine.

Spoštovana,

zelo dobro ste opisali tipičen primer t.i. “maminega sinčka”, ki je zelo močno ujet predvsem v odnosu z materjo, katere se (nevede) zelo boji. Takšna mati je posesivna, vsiljiva, vse ima prav in želi nadzorovati vse. V življenju ima ponavadi vse prav, treba jo je upoštevati in se ji v celoti prilagoditi (kar seveda ni prav), saj če ji kdo želi nasprotovati, ne bo več zaželen. Še več, vi (kot “tujka”) ste vsega krivi in vi zdaj nosite breme odgovornosti vseh njihovih (skritih) težav, ki so se z vašim prihodom vzbudile (čeprav so v njihovih odnosih že ves čas bile).

Čeprav se 100% trudite v vseh merilih in skušate biti razumevajoči in potrpežljivi do njih, se bojim, da to nikdar ne bo zadosti. Vedeti morate, da ne gre za konkretna dejanja in opravila, ki jih naredite. Vaša tašča nekje globoko v sebi sebe ne sprejema in ni zadovoljna s tem, kdo je. In dokler sebe ne bo sprejela, tudi drugih ne bo – katerakoli bi bila na vašem mestu, bi se zgodilo popolnoma isto – “nobena ni zadosti dobra”. Ti občutki nevrednosti in odvečnosti so tudi njena bolečina, a se jih ne zaveda. Nehote pa jih vzbuja v stikih z ljudmi: ob njej se drugi počutijo nezaželeni in ne dovolj dobri, tako kot se je tudi sama nekoč ob starših počutila. Čakati, da se bo spremenila ali izboljšala, je skoraj nesmiselno.

Problem, ki je pa za vas bolj pomemben, pa se tiče vašega fanta. On je namreč edini, ki bi moral odnos s svojo materjo (in očetom) takoj začeti reševati. Druge poti ni, če bi želela ostati na njegovem domu. To pomeni, da bi moral vaš fant temeljito razmisliti, kako si predstavlja svojo prihodnost: skupaj z vami ali s starši. Trenutno se je odločil zanje, kar za vas, jasno, predstavlja “moro”, saj vam je s tem istočasno pokazal, koliko ste mu pomembni in vam dal iztočnico, da se odločite, kako naprej. To hkrati pomeni, da vas ne spoštuje. Ker se svoje matere in tudi očeta zelo boji (čeprav tega ne bo priznal), je podprl njiju, čeprav je v resnici neverjetno jezen nanju oz. ju prezira. Na misel mu ne pride, da bi se razjezil nanju, čeprav bi točno to moral narediti in se odločno postaviti zase ter za vas. S tem bi zamejil in po večkratnih vztrajnih poskusih morda celo ustavil materino predrzno vsiljevanje v vajino življenje. Dokler se ne bo odločil in temu naredil konec, se bojim, da se ne bo nič spremenilo. Dotlej boste res čisto sami in nerazumljeni. Če človek ni pripravljen prisluhniti drugemu vsaj kdaj, je skupno življenje naprej obsojeno na obup, osamljenost in razočaranje.

S fantom se poskušajte na čimbolj razumevajoč način pogovoriti. To pomeni, brez obsojanja in iskanja krivca. Če je pripravljen tvegati in vas zavarovati po pogovoru s staršema ter zaživeti z VAMI, je vredno poskusiti znova, sicer ne vidim več smisla. Odnos brez smisla pa je obupen. Če fant tega koraka ne bo naredil zdaj, bo njegovim staršem vedno vse dovoljeno, tudi poniževanje in kritike do vas. S tem bo okrepil tudi svojo samozavest in zaupanje do vas. Kot druga možnost ostane še obisk partnerske terapije, ki se splača. In še nekaj: vi fanta ne morete ločiti od družine, le sam se lahko in to si od časa do časa zagotovo želi, saj je vedenje staršev tudi njemu nesprejemljivo.

Verjemite, da sta oba v redu človeka, le zase še ne upata poskrbeti. Zaupajte si in bodite pogumni. Vas bom spremljala. Srečno.

Imam teto, ki se je pravtako priselila na veliko kmetijo in ni izhajala iz velikega mesta-torej je bila vajena tudi nekaj malega dela na zemlji.Nič drugače je niso obravnavali, nikoli cenjena, v skupnem gospodinjstvu, mož mamina maza, vse življenje beda brez izhoda.Pa njen mož je vsaj do nje prijazen vendar se ne zna potegniti za svojo družino.Sedaj je pri petdesetih,močno zgarana, večno nezadovoljna, brez lastne volje-vse so ubili v njej, vse iskrice.Nikoli je v tem neprijaznem okolju nihče ni mogel zaželjen obiskati, ker je imela potem ona velike probleme in še dolgo pripombe.
Ne vem koliko sta stara, vendar če še nimata otrok si sama naredi projekcijo kaj te čaka.Ne vem, če si tako življenje zaslužiš in želiš.Pa četudi denar, ki si ga investirala pustiš tam, sta tvoje zdravje in sreča vredna več.

Obema iskrena hvala za odgovore. Težave se sicer nadaljujejo, pa vendar je točno včeraj med fantom in mamo počilo. Tašča namreč stalno opreza če je njen fantek skuhan, če je opran, zlikan. In včeraj, seveda ko me ni bilo zraven, je tašča fanta vprašala, če je sploh kaj revež jedel. Fantu je tokrat prekipelo in ji je na zelo preprost in odločen način povedal, da naj se ne vtika v najino gospodinjstvo, ki je samo najino in prav nič njeno. Kljub temu pa sem včeraj tudi ugotovila, da preko svojega računalnika tašča prebira mojo e mail pošto (geslo je verjetno ostalo nekje v računalniku, ko sva še živela v njihovi hiši). Uporablja tudi moj facebook in klepeta s prijatelji v mojem imenu. Pogovoriti se ne da prav nič. Fant je tudi takšne sorte tip, ki pravi, da se s pogovorom ne reši nič, le s sexom. Če se že začnem pogovarjati se razburi in vso krivdo vali name. Poskušam stoično prenašati, ker vem iz kakšne družine deloholikov prihaja, ker se sam počuti manjvrednega proti staršem. Kljub temu, da ogromno dela, pravi, da je lenuh, ker mu to starši stalno očitajo. Jaz mu želim dopovedati drugače, vendar moja beseda proti njihovi in njegovi sami ni dovolj močna.

Spoštovana Maribela,

želim vam vse najboljše in vse najlepše, a žal nič kaj dosti ne bom dodajala k odgovoru, ki sem vam ga že dala. Ker ste odrasla oseba, ste sami odgovorni, da poskrbite zase in ste tudi edini, ki se boste morali odločiti, kako želite, da vaše življenje v bodoče izgleda, kako želite živeti, ali ste trenutno srečni in izpolnjeni… Vse to lahko dosežete le vi. Vsak od nas vam lahko pojasnjuje in prigovarja po svoje, vaše srce naj bo tisto, ki bo odločalo. Občutki vas namreč ne bodo zavedli, razum je lahko sporen. Jaz čutim, da niste srečni, vsem na kmetiji bi želeli ustreči, a počasi ugotavljate, da tega nihče ne ceni in da tudi po tem, ko nekomu ustrežete, ni nihče zadovoljen, temveč vas odnosi vse bolj jezijo in utrujajo.

Vzemite za iztočnico: kaj je tisto, ki vas pri fantu najbolj privlači in vas osrečuje ter kaj je tisto, česar nočete izgubiti, če bi se odločili oditi? Kaj z odhodom izgubite in v čem boste izpolnjeni oz. bolj uresničeni, če ostanete?

In še nekaj vam polagam na srce: če se fant že zdaj ni pripravljen z vami pogovarjati prav nič, se morate zavedati, da je to izredno slaba napoved za vajino srečo. S seksom, kot vsi vemo, se v življenju zagotovo ni rešil še prav noben problem. Težave se rešujejo s pogovorom, če ga ni, se bodo le kopičile.

Želim vam, da vam uspe. Srečno.

Tole s hrano je eno izmed klasičnih orodij, ki jih t.i. nevrotiki uporabljajo za poniževanje svojih snah, še posebej naše drage, zlate mamice. S tem dokazujejo, da so boljše od vas. To, kar je vprašala njega(če je ubpožec kaj jedel) čaka kasneje tudi tvoje otroke. “Sta lačna?” in če bosta prikimala, bo njegova zlata, prijazna mamica takoj začela nevrotično tekati po kuhinji in pripravljati hrano(saj uboga otroka navsezadnje ne moreta hoditi naokoli lačna kajne?) – nato pa bodo sledila zelo posredna natolcevanja, kako si slaba mama in za en drek gospodinja. Če bosta rekla, da nista lačna, bo pač vprašala, kaj sta jedla danes in ko bosta povedala, bo iz tega zaključila, da ni dovolj(ves čas bo zelo osladna in prijazna) in da sta zagotovo sestradana. To je navadno pranje možganov. Ampak tudi, če bo odnehala, ne se pustiti pretentati, nje v bistvu sploh ne zanima, če sta lačna. Gre se zato, da sebi in okolici dokaže, da je boljša od tebe. Gre se samo zato, da so kriteriji tako nastavljeni. To je vse, za kar se je kadarkoli šlo in se kadarkoli bo šlo. Samo kriteriji so tako nastavljeni, da boš vedno potegnila kratek konec. To je ena izmed značilnosti, da imajo neprestano dvojne kriterije oz. jih višajo in nižajo, tako, kot jim paše.

Jaz osebno se ne bi niti slučajno pustil obravnavati kot seksualni objekt(“Fant je tudi takšne sorte tip, ki pravi, da se s pogovorom ne reši nič, le s sexom.”). Pri tej priči bi se vstal, pobral svoje stvari in bi ji(njemu ziher ne, ker nisem homo 🙂 ) rekel: “Končala sva!”. To sem enkrat naredil eni bivši punci, ko sem ji povedal, da to, kar je pravkar naredila, dvojni kriteriji in mi je ženska jasno in glasno in zelo samozavestno priznala, da je to res – da ima dvojne kriterije – in se pri tem ZELO OČITNO tudi zabavala. Po moji odločitvi pa so se začele solzice in prošnje, na koncu pa sem se celo pustil kupit s seksom. Žalostno, ko gledam dandanes tole nazaj …

Skratka, upam, da ne bomo čez pet ali deset let tukaj spet čitali, da si zrela za psihiatrijo ali pa si se pravkar vrnila iz zaprtega oddelka, da tašča pozna vzgojiteljico v vrtcu in hodi sama po otroke brez tega, da bi jo vidva karkoli prosila ali celo dovolila, iz vrtca pa direktno k kakšni svoji prijateljici na klepet in vam pokvari popoldan, ki ste ga načrtovali že dolgo časa, ampak on pač ne more, da ne bi mamici “poročal”. Ali pa, da tvoja otroka vpričop tebe sprašuje: “Kaj sta raje pri mamici al’ pri babici?”, ipd …

Ti samo pazi, komu se pustiš oploditi!

Bolno! Tvoja potencialna tašča se s tvojim geslom sprehaja po Facebooku in se pogovarja s tvojimi prijatelji? In s tvojim geslom se prijavlja na tvojo elektronsko pošto? Ja zakaj pa gesla preprosto ne zamenjaš? To res ne bi smelo biti problematično.

Da seks reši vse, je skrajno ponižujoča izjava in je problematična sama od sebe, tudi če fant ne bi bil klasičen puer aeternus (sicer so si pa itak vsi podobni kot jajce jajcu). Se pravi po tistem, ko te nekdo cel dan – oprostite izrazu – j… v glavo, bo stvar rešena, ko se bo prestavil en meter nižje??? Mokre sanje vsakega mačista.

Najbolj problematično in zaskrbljujoče od vsega je tvoje ravnodušno (stoično) prenašanje situacije. Kako je to možno? Zakaj ljuba Gela, si se pa tako odločila? Kaj si si zamerila? Zakaj si ne privoščiš ljubezni in veselja, sreče in radosti?

Menim, da je ni ženske, ki ne bi naletele na maminega sinčka ali pa na mačista. Ali pa alkoholika, če hočeš še bolj posplošeno varianto. Samo nekatere ob prvi negtivni lekciji popihajo na varno, nekatere – tako kot ti – pa v bolnem odnosu vztrajajo. Včasih je za potuho otrok, včasih skupen hladilnik, v glavnem pa je v ozadju kakšna žalostna zgodba v zgodovini ženske.

Tebi očitno primanjkuje zdravega samoohranitvenega nagona, da vztrajaš ob situaciji, kjer bi tri četrtine žensk že zdavnaj odšle. Kje je meja, pri kateri boš rekla hopla, od tu dalje pa ne gre več?

A ja, še to… omenila si, da ga ne bi rada ločila od družine. Draga deklica, precenjuješ svojo moč. Ta rez popkovine s svojimi starši lahko opravi samo on sam in je celo zelo potreben za osamosvojitev vsakega moškega. Vendar ločenost, še ne pomeni, da si izločen. Vsak moški, ki prehod od matere k partnerki dojema kot krah in konec sveta je nezrel. In vsaka mati, ki svojega otroka ovira pri samostojnem življenju, ni vredna naziva mati. (Btw, sama sem mama enemu fantu)

Barbara ti je napisala več kot odličen odgovor. Lahko si pa tudi prebereš kaj na temo maminih sinčkov. Ne misli, da je tvoj nekaj posebnega in izjemnega. Mislim, da bi si lahko kakšno knjigo kar celo podčrtala, ker so mehanizmi delovanja pri vseh (mamicah in sinčkih) šokantno identični.

O workoholikih pa raje ne bom izgubljala besed. Vsi po vrsti imajo neke hude deviacije, ki jih kompenzirajo z garanjem preko vseh razumnih in smiselnih meja. Samo še kakšen alkohol bi moral biti zraven, pa bi bili že kar precej običajen pojav na slovenskem, zato ne bom trdila, da se ti tudi v bodoče ne more pripetiti kaj podobnega. Vendar je manj verjetno, ker boš simptome takoj zavohala. In odkurila še preden bi investirata v prvi skupni hladilnik.

Od teh kalibrov pa le odidi. To sem ti skušala povedati med zgornjimi vrsticami. Takim ljudem se ne daje šansa, da bodo nekoč spregledali. Ker ne bodo. Nobena bajta in noben avto in noben grunt ni nič vreden. Vreden je duševni mir in zadovoljstvo, ki ti jo lahko prinese samo svoboda.

Hvala.

Ne morete si misliti kako težko je to brati. Večkrat sem sredi posta končala in šla kaj opravit, se nazaj vrnila in z muko dokončala.
Morda je res izpadlo tako, kot da sem popolnoma nebogljena, vržena v vrtinec vse kolobocije, pa vendar se znam pred drugimi postaviti zase, znam nazaj zarohneti in se tudi utrmiti. Pa vendar, odditi je nevem zakaj tako težko. Včasih zvečer razmišljam kaj bom spakirala, zjutraj pa izgleda vse drugače. Nova dela, novi izzivi, kanček tistega upanja “saj bo”.
Verjetno je povezano s tem, da nikdar nisem imela “pravilno sestavljene” družine, nikjer pravega doma in sedaj, ko sem si ga ustvarila, ga ne želim zapustiti.
Kje je meja? Kje pa se začne otopelost?
Nekako je bila moja navada v prejšnjih vezah bežati stran, kadarkoli je bilo kaj narobe, zbežati, se zapreti za določen čas. Trenuten nagon. Zdajšnji fant me je stalno opozarjal na to in sedaj, ne bežim več.
Ne vem kaj naj še napišem, želela sem nasvet, dobila realnega in objektivnega, zakaj ga potem tako težko sprejmem? Vsi vidijo, jaz vidim, drugi vidijo, pravijo, da ni ok, pravijo, da je težak, pravijo, da je tako poseben. Prijatelji ga poznajo, mu pomagajo, preslišijo ko se spravlja na njih. Zakaj nadaljujejo? Vse bivše ženske so preslišale, dokler niso bile zapuščene.Pa so se vseeno želele vrniti. Torej, težko verjamem, da smo prav vse mazohistične?

Verjamem da znaš rohneti, se postaviti zase in se trmati pred celim svetom oziroma vsepovsod drugje, razen tam, kjer bi se resnično morala. Ne upreš se, ker je iluzija pravega doma in družine zate preveč pomembna, da bi si jo sesula. Najhujše je priznati sebi, da ni to to.Zato to tako težko sprejemaš. Ker vse okrog tebe kriči in hupa tvojemu zatrtemu šestemu čutu, da odidi, se ti zdi, da moraš celemu svetu dokazati, da ti bo tokrat uspelo. In tvoj fant, ki sam pri sebi prav dobro ve, da ne more biti moški, te je tako dolgo opozarjal na tvoj šesti čut kot na nekaj slabega, da si se odločila, da ga boš ignorirala. Kako prikladno, a ne? Ker je vedel, da bi od njega slej ko prej ušla. Po eni strani je to lahko razumeti tako, da mu je za kanček več do tebe, kot do žensk, ki jih je zapuščal še preden je (odnos z njimi) kam prišel. Veš zakaj so se želele vrniti? Ker jih je tako hitro našutiral, da niso dojele, da so že bivše. Ker jim ni bilo nič jasno in so hotele razčititi v čem je štos. Ja in po vsej verjetnosti so bile vse mazohistične. Zakaj je tebe hotel zadržati? Pojma nimam, samo to vem, da ne zaradi tvojih izjemnih lastnosti. Mogoče bi gospa mama že hotela kakšnega vnuka. Mogoče je tvoj fant že v letih, ko je normalno, da se človek ustali in bi rad izpadel normalen tudi sam. Mogoče imajo že vsi okrog njega družine in je že malo čuden. In glavno, starcem že pojemajo moči za naporno delo. In so vsi skupaj mislili, da je čas za ta mlado brez hrbtenice, brez volje, brez lastnih želja, brez ponosa, brez kakršnihkoli osebnostnih lastnosti. Od tvojega telesa potrebujejo samo dvoje: Delovne roke in maternico. Ostalo jih ne zanima. Ker pa kažeš neke znake, da obstajaš tudi od pasu navzgor in da imaš celo nekakšno mnenje o svetu, ki te obdaja, si bila najprej podvržena kontroli, nato omalovaževanju, nato zaničevanju, zdaj pa že kar očitni zavrnitvi celotnega kolektiva. A nisi opazila, da vztrajaš pravzaprav samo še ti?

Glej. Opozorjena si bila. Ne moreš reči, da ne. Kaj boš pa naredila, je tvoja stvar. Samo upam, da boš imela čas kaj narediti. Kot vse kaže, te bodo družno deložirali. In si oddahnili, da so se znebili te “napake”. Potem bodo iskali novo. In se spet “opekli”. In tako dalje in tako naprej.

Me prav zanima, koliko si stara, da se ti zdi že vse brezupno. Po tvojem pisanju se mi zdiš še precej mlada. In kar srh me spreleti, ko si zamislim, da bi imela še kakšnega otroka.

Verjamem da znaš rohneti, se postaviti zase in se trmati pred celim svetom oziroma vsepovsod drugje, razen tam, kjer bi se resnično morala. Ne upreš se, ker je iluzija pravega doma in družine zate preveč pomembna, da bi si jo sesula. Najhujše je priznati sebi, da ni to to.Zato to tako težko sprejemaš. Ker vse okrog tebe kriči in hupa tvojemu zatrtemu šestemu čutu, da odidi, se ti zdi, da moraš celemu svetu dokazati, da ti bo tokrat uspelo. In tvoj fant, ki sam pri sebi prav dobro ve, da ne more biti moški, te je tako dolgo opozarjal na tvoj šesti čut kot na nekaj slabega, da si se odločila, da ga boš ignorirala. Kako prikladno, a ne? Ker je vedel, da bi od njega slej ko prej ušla. Po eni strani je to lahko razumeti tako, da mu je za kanček več do tebe, kot do žensk, ki jih je zapuščal še preden je (odnos z njimi) kam prišel. Veš zakaj so se želele vrniti? Ker jih je tako hitro našutiral, da niso dojele, da so že bivše. Ker jim ni bilo nič jasno in so hotele razčititi v čem je štos. Ja in po vsej verjetnosti so bile vse mazohistične. Zakaj je tebe hotel zadržati? Pojma nimam, samo to vem, da ne zaradi tvojih izjemnih lastnosti. Mogoče bi gospa mama že hotela kakšnega vnuka. Mogoče je tvoj fant že v letih, ko je normalno, da se človek ustali in bi rad izpadel normalen tudi sam. Mogoče imajo že vsi okrog njega družine in je že malo čuden. In glavno, starcem že pojemajo moči za naporno delo. In so vsi skupaj mislili, da je čas za ta mlado brez hrbtenice, brez volje, brez lastnih želja, brez ponosa, brez kakršnihkoli osebnostnih lastnosti. Od tvojega telesa potrebujejo samo dvoje: Delovne roke in maternico. Ostalo jih ne zanima. Ker pa kažeš neke znake, da obstajaš tudi od pasu navzgor in da imaš celo nekakšno mnenje o svetu, ki te obdaja, si bila najprej podvržena kontroli, nato omalovaževanju, nato zaničevanju, zdaj pa že kar očitni zavrnitvi celotnega kolektiva. A nisi opazila, da vztrajaš pravzaprav samo še ti?

Glej. Opozorjena si bila. Ne moreš reči, da ne. Kaj boš pa naredila, je tvoja stvar. Samo upam, da boš imela čas kaj narediti. Kot vse kaže, te bodo družno deložirali. In si oddahnili, da so se znebili te “napake”. Potem bodo iskali novo. In se spet “opekli”. In tako dalje in tako naprej.

Me prav zanima, koliko si stara, da se ti zdi že vse brezupno. Po tvojem pisanju se mi zdiš še precej mlada. In kar srh me spreleti, ko si zamislim, da bi imela še kakšnega otroka. Dejstvo pa je, da je bolje biti kvalitetno sam, kot pa kvalitetno osamljen. Bolje obupen konec razmerja, kot obupno razmerje brez konca…

Spoštovana Maribela,

oditi in zapustiti nekoga, ki vam je blizu, je zares težko. Odhodi so povezani z občutki zapuščenosti, zavrženostjo, osamljenostjo in zavrnitvami. Odhod hkrati predstavlja ločitev od nekoga. In vaše ostajanje pri fantu je skoraj gotovo povezano s tem, da niste nikdar okusili skupnega družinskega življenja v pravem pomenu. Vedno pa ste si to želeli in že od nekdaj hrepenite po tem, kar je normalno – danes pa imate vsaj približno občutek, da ste jo našli. In kakršna koli že je, je ne želite izgubiti. Čeprav vam vsi okoli vas prigovarjajo, da si vas fant ne zasluži in da ne vidijo vajine skupne prihodnosti. Tega, kar oni vidijo, zaznavajo in čutijo ob vama, vi (še) niste zmožni videti, ker ste v odnosu s tem fantom in ker tega še niste pripravljeni sprejeti. Res pa je, da drugi ljudje ob nas opazijo veliko prijetnih in manj prijetnih stvari, ki jih mi sami nismo pripravljeni sprejeti in so te res tam! Ker gre za vašega FANTA, partnerja, za katerega ste se sami odločili in s katerim ste povezani, boste na njem opazili druge lastnosti, kot jih bo npr. sosed (in obratno: vi pa pri drugih lahko opazite marsikaj, kar je vam nesprejemljivo ali čudno). Sosed namreč ni čustveno vezan nanj, vi pa ste in boste fanta videli, kot ga želite/hočete/ste pripravljeni videti, ne pa kot dejansko je. Nanj in odnos z njim vas veže nekaj globljega, česar se ne zavedate, zato je tako težko oditi. Največkrat se človek ni pripravljen soočiti z resnico in težkimi občutki, ki so povezani z odhodi. Lažje je ostati in si v nedogled slepo prigovarjati “saj bo”, kot pa se odločiti in spoznati resnico o sebi. Torej, resnica in iskrenost o vajinem odnosu je tista, ki vas zavezuje, da vztrajate, četudi vam je dostikrat zelo težko. Ko boste poskušali na vajin odnos pogledati še malce drugače, boste morda videli tudi druge barve, ki označujejo vajin odnos.

želim vam vse lepo.