bo minilo?
Bom skušala bit kratka… Sin je končal 1. razred, rekla bi, da je dokaj bister, zelo dobro motorično razvit. V čem je problem? Če je jezen, strele švigajo že ob namanjšem problemu (česa ne zmore takoj narediti, kak otrok mu ne da kake igrače ipd.). Njegov jok že od rojstva ni običajen jok, vedno je to dretje. Skorajda ne mine dan, da ne bi imel kakega izbruha besa – npr. če pri nogometu ne pride do žoge, znori, začne kričati in tepsti druge otroke, postane rdeč v obraz – resnično pravi bes. Pravzaprav se lahko tak bes pojavi kadarkoli, najevčkrat doma, pa tudi v šoli. Ob stvareh, ko drugi odreagirajo s prepirom, njega skoraj “raznese”. Je tudi zelo neposlušen in neubogljiv (jemlje stvari, ki niso njegove, stika po omarah) – pogovor ne pomaga, na vsak način hoče vzbujati pozornost na način, da ga res vsi gledajo (kaže rit, govori grde besede). Imava tri otroke, on je srednji, in veva, da ne gre za običajno trmo ali zgolj za hudo razvajenost. Veliko se pogovarjamo, vedno znova, ko se pomiri, se z njim posebej pogovarjamo, da je tako obnašanje neustrezno, skorajda vedno se strinja, pravi, da se noče tako obnašati, da bi bil rad priden, pa ne more bit. Dva ali trikrat je začel po izbruhu besa jokati, da bi najraje kar umrl… Sevada mi take besede šestletnika sežejo do srca, po drugi strani pa mi razum govori, da je to morada le del “njegovega scenarija” – da je opažen, da se mu še posebej posvečamo… in res se mu še posebej posvečamo… z atijem hodita sama kolesarit, sabo ga vzame po vseh opravkih (popravilo avta, nakupi), če le hoče it zraven in običajno gre rad zraven, sama grem občasno z njim na sprehod v gozd, kadar gledamo risanke, se pride skorajda vedno stisnit k meni, vendar takrat je vedno zraven tudi najmlajši… Če si kdo vzame čas le za njega, je njegovo vedenje vzorno. Problematično obnašanje se vedno pojavlja, če nima nihče časa zanj ali pa v družbi, ko se je potrebno prilagoditi še komu. NJegova drugačnost se kaže tudi v tem, da je zelo nemiren – težko dalj časa ostane zbran pri isti stvari, razen če ga sproti kdo spodbuja, zelo je razigran in takrat pozabi na vsa pravila (npr. hoja po pločniku, prečkanje ceste), njegova hoja je takrat skorajda poskakovanje,… zaradi te “razigranosti” in večne pripravljenosti da kakšno ušpiči, se je velikokrat težko z njim kaj pogovorit – kako je v šoli, kaj so delali,… odgovori le z vredu ali pa si začne zmišljati zgodbice, kaj vse je bilo… TUdi v šoli zelo rad začne razlagati kakšne “velike” stvari – da je bil v Londonu, da je letel z letalom ipd…pa ni bil ne na letalu, niti v Londonu. V bistvu upam,da se bo umiril, da bo minilo. Po drugi strani pa me skrbi, da je v resnici težava večja in da si le zatiskam oči. Tudi učiteljica OPB mi je večkrat med letom namignila, da je drugačen…
Vesela in žalostna,
Težko vam odgovorim na vprašanje, ki vas žuli- samo z » saj bo minilo«. Zdi se mi, da se sami v vprašanju nekako opisujete in opažate, da se njegovo negativno vedenje stopnjuje in potencira in da ste nekako nemočni. Prav tako nemočeno se najbrž počiti tudi vaš sin, ki se ob svojih » izbruhih« vrti v začaranem krogu.
Zanima me, ste se že kje /razen v šoli/ posvetovali glede njegovega vedenja? Kako se sicer razume z mlajšim?
Ne, z nikomer se še nismo posvetovali glede njegovega vedenja.
Z obema sorejencema se razume dobro, torej – z obema se zna lepo igrati, se pa tudi z obema “zravsa”. Ne opazimo, da bi bil njegovo obnašanje drugačno do mlajšega. Pravzaprav se z mlajšimi od sebe običajno razume še boljše, med drugim morda tudi zato, ker on “poka frise”, maljši pa se mu smejijo in ga skušajo oponašati .