Pozdravljeni,

saj ne vem ali je prav da sploh pišem to pismo, ker vem da sem za svoja dejanja odgovorna sama in sem sama nosilka posledic svojih odločitev.

Sem 27 letna študentka v Ljubljani in sem pred pol leta malo več začela vezo s prijetnim fantom, s katerim sodelujeva tudi poslovno.

Povedati morem da sem drugače precej tiho dekle, zadržano, verno, ne hodim veliko žurat po lokalih, imam prijatelje, s katerimi se kdaj pa kdaj dobimo, gremo v kino in podobno kot vsi mladi. Imela sem tudi ze zveze pred tem fantom, dolgoročne ampak se pač niso izšle.

REsnično sem se v hipu zaljubila v fanta in se mu predala; vse sem mu vrjela, spoštovala, delala pač kar je rekel in ga v večini stvari ubogala.

Zelo kmalu se je začel kreg, kadarkoli sem bila v družbi nasprotnega spola, pa naj je bil to sodelavec v službi, kolega s faksa, ki ga npr sploh nisem srečala ampak sem samo rekla da sem takrat pa na faksu to in to, kjer je bil vključen še kdo, je moj fant ponorel, me začel zmerjati, seveda ne javno, ampak potihom po smsju, pa tudi v živo ampak ko sva bila sama.

Mislila sem pač da je malo ljubosumen, ampak to se je samo stopnjevalo. Seveda sem bila veliko žalostna, doma sem jokala, ker sem res vrjela da bo to to. Prišlo je do težke situacije za njega in od takrat je samo še slabše.

Krute zmerljivke, od tega da naj me pobere, da sem kur…, prasi…, , lažem. Pa sem poskusila miriti, sem odpisala na smsje, prosim nehaj, ker me boli to kar delaš. Nič ni pomagalo. Potem so bili tudi dnevi zatišja z njegove strani – na delovnem mestu mora zame, ker ga vidim in vsakič ko sem ga videla kt da se mi ustavi srce.

Potem se je opravičil, sva se pomenila, da je delal narobe obljubil da ne bo več zmerjal.

Pa ni bilo tako. Nadrl me je če nisem povedala da grem na wc, me tud pred sodelavci zmerjal, pa sem vseeno še zdaj vesela če mi nameni lepo besedo. Verjetno si sodelavci ne mislijo več veliko o meni, ker mu vsakič oporstim.
Vso to zmerjanje me je tok daleč pripeljalo da nisem več mirna. Včasih je prišel izza hrbta, da bi videl moje maile in podobno, sedaj trznem kdorkoli se mi približa od zadaj. O sebi mislim zelo slabo, sploh nimam samozavesti.

On mi skos obljublja da bo bolje, sprejmem, da je mir kakšen dan, pa ni ker se spet skregava.

Rekla pa sem mu ze slabe pol leta nazaj, da ne bom hodila z njim nikamor, dokler me ne spoštuje. In tega se držim.Res je da mu jaz ne dam blizine, ampak na tako zmerjanje mislim da ni prav da dajem jaz on pa še zmeraj ne. REsnično se trduim vsaj malo biti z njim pa mu to ni dovolj, pravi da tega ne rabi, hkrati pa pravi da nisva skupaj. REsnično ves čas vmes pa me grobo žali, zaradi tega sem se umaknila, pa je zdaj še huje.

Večkrat sem bila že zagotovo odločena, da prekinem vse, pa se potem opiram bilk ki mi jih da, da je en dan malo prijazen, malo ne zmerja.

Želi da se odpovem vse prijateljem, pa sem rekla prav če se boš tudi ti. Pa seveda krši pravilo, jaz pa ko rečem da bi šla, prav mej vse, zgin mi da te ne vidim več, ne kliči me.
Ne znam več naprej, sploh nočem b iti nekdo ki misli da naredi vse prav ampak resnično sem se tako trudila biti potrpežljiva, preslišat te zmerljivke čeprav si jih nisem zaslužila, ampak niti ene pohvale v tem vsem času, niti ene spodbude nič. Kadarkoli uspem, se name strese jeza.

Potrebujem pomoč samo kako naj se zagotovo uprem temu, da ne bom več silila nazaj.
Prosim vas če moje pismo ostane anonimno, ker ne bi rada, da kdo ve za moje težave.

Hvala vam za vašo pomoč.

Maja

Spoštovana snežinka38,

kar opisujete glede vedenja partnerja, je do vas krivično in nedopustno, vendar problema ne vidim le pri njem, marveč pri obeh. Obsesivni in agresivni odnos (prepojen s strahom in krivdo) ni zdrav ljubezenski, strastni odnos, temveč odnos, zaznamovam z bolečino ponižanja. Potrebno je nemudoma postaviti meje in reči, “Tega si ne dovolim več!”

Prav ste napisali uvodoma, da nosite posledite svojih odločitev – in točno to je res, verjamem, da ste si želeli da bo to tista prava zveza in partnerstvo za vas, toda realnost vam ves čas govori, da morate prenehati z vračanjem v isti pekel. In da morate k problemu pristopiti na način, da poslušate svoje telo, da verjamete občutkom, ne pa da ste nenehno žrtev, partner pa rabelj.

Partner je vsekakor odgovoren za skrajno žaljivo in ponižujoče vedenje, vendar ste vi tista, ki to dovolite ali ne. Stvari so očitno ušle kontroli. In če si nečesa ne dovolite več, potem vztrajajte pri tem, da se zaščitite. V kolikor gre zadeva čez mejo, obstaja prijava.

Verjamem, da trpite ob vsem tem še toliko bolj, ker ste mu poleg partnerke še sodelavka in kolegica, zato je ustvariti prepotrebno razmejitev tu res težko. Vendar je možno. Odločitev je na vas: tvegati, da ali ne? Strah pri tem je normalen, vendar vaše dostojanstvo in dostojanstvo partnerja zahtevata od vaju odgovornost. Sčasoma bo tudi strah prenehal. Mar ga ni že itak preveč s tem, ko morate živeti na preži, pod stresom, pa delati v odnosih “v rokavicah” itn.?

Vprašati se je potrebno, koliko se še spoštujem, če vse to sebi dovolim? Kako to, da nimam še razvitega občutka za postavljanje meja – da se zaščitim pred nevarnostjo, še več, da celo brez neke kontrole rinem vanjo? Ne zaslužite si to, ne vi ne partner, je pa težko prenehati (vsakemu s svoje strani) s takim vedenjem, ker ste ga nekje že itak vajeni in ponotranjili od prej (kako je bilo v prim. družini?) in vas način čustvovanja sili v takšne situacije,kjer je “potrebno” doživljati ponižanja, sram, strah in žalost.

Poskusite enkrat biti res to, kar ste (kar čutite in mislite). Brez tveganja v začetku ne gre. Strah in stres sta sestavni del vsakega razvoja. Namesto vas ne more nihče narediti tega koraka. Zaupajte si še več in vztrajajte pri svojih odločitvah, stvari se bodo prej ali slej umirile, saj bo okolje začutilo, da ste si v nečem res GOTOVI – da se človek res lahko spremeni.

Srečno!

Res ne razumem, zakaj si še z njim! To ni za nikamor. Ali misliš, da bo bolje? Evo ti odgovor: NIKOLI NE BO BOLJE, LE ŠE SLABŠE! Zdaj bi moral biti med in mleko. Če pa je že sedaj pekel, kaj šele bo. Ali bi bila rada sužnja? Kaj šele bo, ko bodo prišli otroci! Nehaj no, saj vidim, da si izobražena!

premlada si še, takorekoč brez obveznosti v odnosu – sedaj bi moralo biti vse samo sproščeno, lepo, prepirčki bi morali biti le o tem, al gresta v kino al kam na obisk… če misliš s tem človekom res dolgoročno gradit odnos, morata takoj postavit zdrave temelje – sedaj jih ni… terapevt takoj za oba… pa upat, da se bo sešlo, pa odmisliti bilokakšno družino dokler ne bo zdravega odnosa, ker tole res ni primerno še za kak naraščaj… razmisli, če si vredna vložit toliko energije, truda, dobre volje, vztrajati, morda pa na koncu čez leta ugoroviti, da to sploh ni to.

Nikoli se ne bo spremenil, le vse huje bo, če boš ostala z njim. Malo odmisli srce in misli racionalno nase. Kaj je to kar ti prinaša srečo, veselje…..odgovor je tu, samo zdrži, ker si v teh letih zaslužiš nekoga ob katerem boš rasla duhovno in z eno besedo uživala življenje. Te cokle ne rabiš!

Srečno!

Draga Snežinka, s tem odnosom je nekaj hudo narobe! Ne nekaj, vse je narobe!
Prenašaš ljubosumje brez osnove.
Poslušaš in prenašaš psovke, žaljivke, laži.
Sprejmeš vsa opravičila, ki to niso, ker še naprej dela po starem.
Upoštevaš njegove čudaške zahteve, da se odpoveš prijateljem.
Dovoliš si, da te sramoti in podcenjuje, ko sta sama in ko sta v družbi.

To imenuješ potrpežljivost.
Pa ni. Za odvisnost od odnosov gre. Kakšen dober psiholog ali terapevt te lahko pomaga spravit iz teh izkrivljenih potreb.
Vse dobro!

Snežinka,
naj ti povem da sva približno iste starosti, enako sva tudi midva sodelavca.
Razlika je le v tem, da to pri nama traja že 3 leta in ni tako odkritih žaljivk (so pa že tudi padle), je pa veliko psihičnega pod*ebavanja, pritiska itd. Stanje je katastrofalno pa še kar vztrajam