Obvestilo

Gospod Rugelj se trudi, da bi osvojil čimveč računalniškega znanja, tako bi lažje sodelvoal tudi v debati za vami osebno, vendar se je odločil, da ne bo gor samo en teden, temveč bo tudi nadaljeval še naprej.

Zato prosim, če sprejmete dejstvo, da vi internet obvladate že veliko dlje in bolje, vsekakkor ga način komunikacije zanima, ker pa mu ne gre še toliko od rok, skakanje iz administracije v sam forum, pa sva imela drugo učno uro, kako lahko doda vsaj vsebino, ki vam jo daje na voljo za branje.

prepičan sem,d a bomo tudi iz te vsebine marsikaj odnesli.

Za ostale, ki pa tako ali tako nimajo osnovne mere bontona, pa je brezpredmetno izbirati besede.

Samov teh vprašanjih, ki ste jih postavili bi lahko rekel: nevoščjivost in sarkazem, dva Slovenska nacionalna športa. In potem se sprašujete zakaj moramo biti takšni, da komu sploh kaj dopovemo.

Primož

Odlično. Se že veselim odgovorov.

LP

Če pa bo gospod Rugelj potreboval pomoč pri znanju računalništva, mu lahko tudi jaz pomagam (če ti, Primož, ne boš imel časa), ker stanjuem tam blizu….In naj še dodam, da sem imela možnost spoznati dr. Ruglja in da ga zelo cenim in spoštujem.

Pozdravljen, Primož,
moram povedati, da tudi sam spoštujem dr. Ruglja, ker je veliko ustvaril v svojem življenju in lahko veliko pokaže. So pa recimo odgovori (npr. http://med.over.net/phorum/read.php?f=160&i=153&t=99), ki me nekoliko begajo in vzbujajo neko nelagodje. Ker se s tem in forumom mag. Rejca ustvarja socialna podoba psihiatra: kakšni smo, kako razmišljamo in kako pomagamo. Morda bi kazalo nekje (zato to moje pismo) poudariti, da smo psihiatri zelo različni, različnih lastnih prepričanj, različni v odnosu do ljudi in ker za terapijo v končni fazi za referenčni material le uporabljamo našo osebnost, smo različni tudi v terapevtskem pristopu. Tako pa je ta forum razpet med psihiatrom, ki je zelo hiter z nasveti in psihiatrom, ki ga bo dal šele, ko bo posameznik v stiski prebral kup knjig in napisal dolg življenjepis. Hočem povedati, da so tudi ljudje v stiski različni, da nekaterim ta ali oni slog ustreza, da pa se lahko zgodi, da nekdo ta ali oni slog enači s podobo psihiatra oz. psihoterapevta, kar v njem lahko zbudi odpor do iskanja pomoči nasplošno. S tem pismom želim torej samo sporočiti, da verjetno kolikor nas je v Sloveniji psihiatrov, toliko različnih odzivov bi bilo na sporočila in vprašanja ljudi v stiski, da s tem ni nič narobe in da če nas nek razgovor ne zadovolji, nam ne da odgovora, ki ga potrebujemo, da to še ne pomeni, da je to konec poti in da je dobro lastno pot in odgovore iskati naprej, morda ob pomoči nekoga tretjega v kakšni ambulanti.
Lep pozdrav, Miloš Židanik.

Spoštovani dr. Miloš Židanik! Na vaše pismo Primožu sem takoj odgovoril, toda zaradi neke okvare pri pošiljanju E-mailov se je zataknilo, zato mojega odgovora menda niste prejeli.
Bistvo pa je v nalednjih okoliščinah:
– jaz delam bistveno drugačer kot katerikoli psihater v Evropi, o čemer se lahko vsak pouči iz mojih knjig, zlasti iz “katekizma” za “urejanje” pri meni – Pot samouresničevanja (1214 starni!) in poročila o poskusu slovenske psihiatrije (“kobalokaristov”), da bi me zatrl (nihče od psihiatrov se temu ni uprl!) – Dramatična pot, 1. del (pripravljam tudi 2. de),
– v moj zelo zahteven program, ki – kolikor vem – ga ne zmore noben slovenski psihiater – se vključujejo samo ljudje, ki so se pripravljeni dolgoročno zelo angažirati, da se dvignejo iz “zafuranosti”;- k meni pa pridejo tudi zaradi popolnega razočaranja nad delovanjem tradicionalnih slovenskih psihiatrov, o katerih mi napišejo poročila, ki so arhivirana pri meni.
Menim, daje čisto v redu, če vsak od nas sporoča javnosti svoja načela delovanja s prikazom programa in PRAVIH REZULTATOV, KI JIH NOBEN TRADICIONALIS NE DOSEŽE.
Predlagam vam, da vi obiščete s s vojimi pacienti moje skupine, jaz pa s svojimi vaše, pa da potem diskutiramo in o tem tudi pišemo.
V pričakovanju pozitivnega odgovora vas lepo pozdravljam. Janez Rugelj

Spoštovani dr. Rugelj,
vse, kar sem želel sporočiti je, da smo ljudje različni (tudi psihiatri) in da ni s tem nič narobe. Nekomu je Vaš pristop zelo blizu, mu je dragocen in prav je tako, da ima to možnost, da je deležen Vašega načina zdravljenja. Jaz imam drugačen, meni lasten način terapevtskega delovanja, ki je blizu moji osebnosti. Pri Vas imam občutek, da pričakujete, da bi vsi psihiatri prevzeli Vašo metodo dela, za vse različne ljudi (alkoholike, “falirance”, kot jih imenujete, psihotike itd.), eno metodo. A različni ljudje, različne potrebe. In upam še naprej, različni psihiatri. Ko sem bral Vaše knjige, sem ugotavljal, da se pravzaprav srečujete s podobnimi problemi in podobnimi vprašanji kot sam. So pa Vaše rešitve drugačne kot moje. Sam v tem ne vidim problema. Že ko sebe pogledam, vidim spremembe v mojem terapevtskem pristopu v razponu zadnjih 10 let. Drugačen sem danes in drugačen bom spet čez 10 let. Sam ne vidim potrebe, da bi Vas prepričeval, da je moj način terapevtskega delovanja boljši od Vašega. Ni. Je drugačen. Za nekoga boljši, za nekoga slabši. Na naših dispanzerskih skupinah govorimo tudi o Vašem pristopu, ki ni tabu tema. Vendar pri svojem delu ne čutim terapevtske neuspešnosti, ki bi me prisilila prevzeti Vaš model. Paciente tudi ne bi vodil tja in sem, ker se mi zdi dokazovanje kdo ima bolj prav, odveč. Prepričan sem, da se vsi trudimo delati dobro in da iščemo različne poti in to je dobro, ker imajo potem pacienti večjo možnost izbire zase.
Lahko me obiščete na mojih spletnih straneh: http://www.zd-mb.si/pred/milos/MZidanik.htm , pa boste morda (ali pa tudi ne) spremenili mnenje, da še ni dokumentirane uspešnosti metode “sedenja in govorjenja”. Ali pa boste kje začutili, da morda le ne delam slabo, čeprav ne uporabljam Vaše metode dela.
S spoštovanjem in lepimi pozdravi, Miloš Židanik.

Spoštovani kolega Židanik! Na hitro sem preletel vaš odgovor. Hvala! Vam bom obšrneje odgovoril. V glavnem se strinjam z vami, toda nadvem, da ni mogoče, da bi se nekdo iz nevrotične “zafuranosti” lahko “dvignil, v višave “eliitizma” , ki je predpogoj za uspeh, brez programa (dolgotrajnega vsestranskega delovanja pod vodtvom zglednega moškega), ki je podoben mojemu. Ker to do sedaj še nikomur ni upelo. Vse to nadvem kajti v zdravstvu delujem že 60 let, od partizanščine do sedaj. In še vedno sem v partzanih, saj je slovenska psihiatrija napravila vse mogoče, da bi me uničili. In vsi so bili (vsaj molčeči, se pravi pezdetovski) pomočniki kobalokaristov! In v teh letih sem videl v glavnen “zafurane” paciente domišljavih duševnih zdravilcev. Ga ni psihitra, ki bi premogel moje izkustvo (veste: 3 x so me upokojili, vrgli so me iz SZD, proti meni so “našunatli ” WHO, 30 “gnilih”zdravnikov je podpiralo proti meni psihopata , pedofila in posiljevalca svoje hčere, ki se je pri mei “zdravil” zaradi alkohloizma…). Vse to sem nazorno opisal v moji knjigi Dramatična pot, 1. del. Pripravljajm pa 2. del.
Na vsak način pa bi se rad srečal z vami. LP J. Rugelj

Spoštovani dr. Rugelj,
na to pismo se odzivam šele danes, ker ga na forumu ni najti; pravzaprav sploh ne vem, kje je: našel sem ga po naključju preko iskalnika.
Bojim se, da z mano ne bi bili preveč zadovoljni. Ne predstavljam si takšnega delavnika kot ga imate Vi. Potem ne bi več živel svojega življenja, pač pa življenje svojih pacientov. Sam bi izginil in izgubil bi družino. V mnogem se strinjam z Vami. Vem, da Vi niste polovičen človek: vse ali nič. Sam samo prostor ponudim tistim, ki ga potrebujejo in morda tudi izkoristijo. V glavnem nisem kaj prida uspešen (ker imam visoka merila za uspešnost spremembe): saj veste, večina ljudi ni pripravljena ali zmožna spremembe, simptome potrebuje za IK in urejevanje medosebnih odnosov. Na splošno ne prevzemam odgovornosti za odločitve in življenje svojih pacientov (čeprav dopušča psihoterapija kaj spretno manipulativno vodenje). Lahko mi rečete, da sem strahopetec. A nekje v sebi vem, da bi bil potem primoran prevzeti Vaš model. Vendar nisem Atlas. Tisto, kar se mi res zdi pomembno v življenju, so moja dekleta – žena in dve hčerki. Že kar hitro sem prišel do tega, da nisem kaj dosti vreden, pa če pomagam 1000 ljudem, če sem zafural življenje mojih hčerkam.
Prvič sva se srečala enkrat na srečanju psihiatrične sekcije SZD. Takrat sem začutil Vašo osamljenost in potrebo po strokovnem dialogu, kar izražate tudi v svojih knjigah. Bral sem, da ste pritegnili Breganta v Škofljico. Včasih razmišljam, kako bi bilo, če bi ostali znotraj psihiatrije. Videl sem Vas tudi ob kakšni drugi priliki, vendar ste se postavili za zid (ne proti meni, proti celotnemu avditoriju).
Vem, da so primerjalne raziskave za depresijo: ko je ena skupina tekla, druga pa jemala antidepresiv in da je bila uspešnost Th približno ista. Res pa je, da se veliko ljudi ne da pripraviti do teka, še posebej ko so v depresiji. Skratka: bojim se, da bi bil sam kaj klavrn tekač. Gore imam rad, a tja raje hodim z družino kot s pacienti in tudi destinacijo prilagajamo zmožnostim najmlajših. Rad spijem tudi kakšno pivo in kozarec vina in temu se pravzaprav ne bi želel odreči. In kdaj pa kdaj si ob kavi prižgem cigareto. In rad imam to življenje. In rad imam svojo službo in trenutke, ko sem s pacienti. Še posebej s tistimi, ki želijo spremembo in v svojo pot vložijo veliko volje in energije. Raje sem sopotnik kot pa plemenski poglavar. Tega prej ali slej izrine (ali ubije) eden izmed sinov, tako vsaj ata Freud, če mu poglavar seveda pusti dovolj blizu.
S spoštovanjem in lepimi pozdravi iz Maribora, Miloš Židanik.

Dragi kolega Židanik!

Hvala za odgovor. Se strinjam z vami, ampak za naslednjimi omejitvami:
– kako to, da sem jaz edini psihiater (ne samo v Sloveniji), ki ne predpisujem psihiatričnih “zdravil”, pa imam vseeno izjemne rezultate s katerimi se ne more primerjati absolutno noben psihiater; – vsi drugi pa ljudi v stiski (dobesedno!) uničujejo z nevroleptiki,
– kaj je z nami narobe, da jaz še nisem videl nevrotično depresivnega pacienta, pač pa ljudi v anksioznem stanju, pa jih kljub temu “zdravijoi” z antidepresivi, kar je absolurtna bedarija (ne bedarija, pač pa zločinska sprega med medicino in famacevtsko industrijo),
-zakaj je cel korpus slovenske psihiatrije pritrjeval udbovcu Kobalu, saj se mu niti eden ni postavil po robu, vse z namenom, da me zatre(jo).- (Sedaj me pustijo pri miru, me ignorirajo s stališčem, tako sem slišal, “Rugelj je star, počasi hira in bo kamlu crknil, pa ga bomo rešeni”).
-itd.
V zmoti ste, če misilite, da si želim imeti običajne stike z “uničevalci” ljudi v stiski, pač pa se od njih odmikam že 40 let, podobmo kot se je T. Kermauner umaknil pred čvekači na Kras, kjer vsak mesec izda knjigo. Pač nimam ustreznega sogovornika, zato sem moral uvesti intenzivno pisanje obveznih utrinkov o raznih “dogodkih” v mojem programu, da živim v sferi raznoterih refeksij .

Vsa psihiatrija, ki je “družbena služba za nezločinsko delinkvenco” (T. Szasz) je pač rafinirana struktura za pomoč policiji in oblasti, ki ne dopusti , da bi razkrili strahotno patologijo ljudstev, ki v vlogi psihopatov (alkoholikov, narkomanov, lenuhov, kadilcev, debeluhov, prevarantov, pedofilov, posijlejvalcev, homoseksualcev, zabušantov…, pa tudi psihiatrov, psihologov, pedagogov, vzgojiteljic, teologov…), prvi neposredno uničujejo ljudi, drugi pa s prikrivanjem rersnice, kvarijo domala ves rod. Jaz sem zelo zgodaj to dojel, zlasti pa s študijem knjig antipsihiatrov, ki so bili vsi psihopati, ki so samo govorili kot politiki govorijo (zato jih Nicoll skupaj z duhovniki uvrča med “norce”), niso pa začeli drugače delovati, kot sem denimo začel jaz. Za zgled pa mi je bil Hudolin, ki je bil do sedaj edini tvorni antipsihiater, zato je z alkoholiki in psihotiki začel delati bistveno drugače kot “uničevalci”.
Čestitam za članek “Črna prihodnost slovenske psihiatrije”.
Še vedno si želim srečanja z vami. Ostaneva v dialogu.
LP J. Rugelj