Narkomanija

Dodajam vam nekaj člankov za branje.

dr. sc. med. JANEZ RUGELJ
30.7.2004
1. DEL
O NARKOMANIJI, – koncept za intervju ( za TV Domžale, Žiga Čamernik, 031/50-80-60)
Pogoj za objavo intervjuja je, da se ne sme brez mojega soglasja nič izrezati. (1. del obvezno, 2. del po želji)

1. Družbene okoliščine za razvoj narkomanije

Narkomanija (skupaj z alkoholizmom, potepuštvom, kriminalom, nasiljem otrok v šolah, faliranostjo prostitucijo…) tvori in obenem nazorno razodeva družbeno patologijo, ki je sestavni del sodobne, vse bolj patološke družbe, ko jo »producirajo«:
– globalizacija,
– razkroj družine: slabo partnerstvo, neučinkovito starševstvo,
– histerični feminizem, ki ima za posledico fenomen »odsotnega očeta in moža« z usodno posledico, da otroci odraščajo brez vertikalne avtoritete očeta, – histerične feministke pa so nezrele ženske, ki so si izbrale neustrezne oplojevalce, zato so same sebe »zafrknile«; posledično pa so prizadete in prizadetost izražajo na nezrel, histeričen način,- pred njimi p moški »zbežijo«,
– »strupeni starši«, med katere spada 200.000 alkoholikov, 200.000 žen alkoholikov, pa narkomani, faliranci, potepuhi, kriminalci, – vsi leti »proizvajajo« osebnostno nezrele otroke,
– permisivni sistem v feminiziranem šolstvu,
– samske (in razvezane žene) matere z otroci,
– družbena toleranca do rafiniranega spodbujanja omamljanja z drogami,
– neučinkovito (zgolj navidezno) »zdravljenje« narkomanov,
– na svetu je 4 milijarde ljudi preveč, ki jih je treba počasi zatreti in eliminirati z narkomanijo in alkoholizmom, zato so tradicionalni terapevti za alkoholizem in narkomanijo objektivno v funkciji eliminacije odvečnih ljudi.

2. Bistveno ozadje narkomanije: zaradi patološke družine (strupenih staršev), slabe šole in patoloških posledic globalizacije večina mladine ni osebnostno dozorela, je nevrotična, zakompleksana, izgubljena, zato je v stiski, ki se začasno umiri z neko omamo.

3. Mehanizem zdrsa v odvisnost od alkohola ali droge: kot rečeno, če v nevrotični stiski prizadeti nekaj spije, ali pokadi, mu odleže, pa to ponavlja in je že »notri«.

4. Bistvo resnega zdravljenja
– podoben program kot je moj,
– vključenost družine, saj je narkoman »finalni izdelek« vedno patološke družine,
– avtoritativno vodenje s strani kompetentnih moških (pre)vzgojiteljev in terapevtov,
– klubi zdravljenih narkomanov in alkoholikov ter drugih nezrelih ljudi, ki so se vključili v radikalne programe zapoznelega osebnostnega dozorevanja

5. Ampak: uspešno zdravljenje narkomanije in alkoholizma je protidružbeno dejanje, ki ga je družba dopustila edino meni, ter mi podelila državno licenco in koncesijo za delo po lastni, radikalni metodi urejanja nevrotičnih ljudi, – in sicer so me leta 1995 nagnali v zasebništvo z namenom, da ugasnem:
– našuntali so zdravnike, da mi ne pošiljajo pacientov,
– čakajo, da ugasnem,
– ni nikogar med zdravniki in psihiatri, ki bi bil sposoben in bi se upal nadaljevati z mojim delom,

6. Problemi:
– pravega zdravljenja in (re)habilitacije narkomanov v Sloveniji ni (razen v mojem programu),
– ni evalvacije rezultatov dela,
– v bistvu je vse početje na področju narkomanije pesek v oči nepoučenim.

7. Kaj storiti?
7.1. resno:
– reorganizacija šolstva,
– reorganizacija zdravljenja narkomanov.
7.2. manj resno:
– reorganiazcija zdravljenja narkomanov, denimo po programu, ki sem ga predlagal Vladi RS 30.7. 1992 (glej Rugelj: Dramatična pot, s.753—766)
7.3. osebni program: družina, partnerstvo, elitne šole, rekreacija, druženje..
Korenita psihoterapija in prevzgoja (po Platonu in E. Kantu, Platon, 2002, Kant, 1991, Hribar, 2000) nevrotične osebe je zelo zahtevna in dolgotrajna, saj mora biti partnerska v skupini, včasih celo družinska v skupini, z raznimi kombinacijami individualnih, partnerskih in družinskih seans. Brezpogojno je treba urediti odnose z (vedno patološko) primarno družino ali pa povsem prekiniti stike z njo.

Nujno se je »očistiti« izrinjenih travmatičnih doživetij, se vsestransko razviti in se dokopati do produktivne (po Frommu, – Fromm, 2002) stopnje razvoja, dobrega partnerstva s kreativno spolnostjo, starševstva, poklicanosti in samouresničitve (Maslow, 1976).
Redki so nevrotiki, ki se trdno odločijo za to pot, pa tudi če se odločijo, praviloma ne najdejo ustreznih terapevtov in programov, ker jih skoraj ni. Tudi zato tradicionalna psihiatrija ne premore dokazanih rezultatov (re)habilitacije jedrnih nevrotikov, še manj alkoholikov in narkomanov.

Nevrotiki praviloma spontano ne sledijo spodbudam in navodilom psihoterapevtov in prevzgojiteljev, zato jih le-ti ne jemljejo resno (zaradi odporov in »prežvekovanja« težav jih imajo za osebke, ki niso sposobni slediti prevzgojnemu procesu na osnovi običajnih človeških spodbud, pač pa se morebiti premaknejo pod vplivom psihoterapevtskih sredstev: refleksije, interpretacije, (odločne) konfrontacije, ultimatov bližnjih, pozitivnih zgledov itd. To je poglavitni razlog, zakaj se z nevrotiki dejansko skoraj nihče skrajno resno ne ukvarja.

Rezultati psihoterapije nevroze so izredno slabi, tako slabi, da v slovenski strokovni in poljudni literaturi ni še noben psihoterapevt objavil niti ene uspešno zaključene psihoterapije. Edini objavljeni pozitivni rezultati so – na žalost – v mojih publikacijah in poročilih.

Spoznal sem, da psihiatrija z lenobnimi ljudmi ne dela v smeri njihovega vsestranskega aktiviranja in preseganja usodne zaostalosti za uspešnimi vrstniki, pač pa le v smeri (začasnega) pomirjanja aktualnih težav. Zato sem se odmaknil od tradicionalne psihiatrije in še zlasti od tradicionalne (prevarantske) psihoterapije (sedenja in govorjenja) ter postopoma izgradil izvirni sistem urejanja in prevzgoje, ki ga sedaj imenujem sistem radikalne psihoterapije in osebnostne preobrazbe, ki temelji predvsem na filozofskih stališčih Platona in Kanta ter na »rešitvah druge vrste« (Watzlawick, 1974). Bistvo mojega sistema je vsestransko aktiviranje z namenom odpravljanja primanjkljajev, ki so nastali zaradi lagodnosti in lenobe. To odpravljanje pa utegne trajati praviloma vse življenje, začetni zagon pa traja vsaj 10 let.
Seveda velika večina ljudi v stiski zlepa ne prizna (uvidi), da so tudi sami krivi za življenjsko polomijado (krizo), zato se branijo z obrambnimi mehanizmi, ki jih poznamo pod naslednjimi izrazi: minimaliziranje, projekcije, racionalizacije, fragmentacije…
Otroci alkoholikov odraščajo v prvih mesecih in letih življenja ob materi, ki ni v simbiozi s svojim dojenčkom. Žene alkoholikov, s katerimi sem analiziral čas po porodu, so mi izpovedale, kako zelo so se sramovale svojega moža, ki je pijan prikolovratil v porodnišnico.
Primanjkljaji v razvoju okrnijo človekove sposobnosti udejstvovanja na vseh področjih. Zato otrok zaostaja za vsestransko uspešnimi vrstniki, kar ima med drugim za posledico stopnjevanje tesnobe z ustreznimi dodatnimi težavami: raznimi zavrtostmi, nesrečnim počutjem, kompleksi manjvrednosti, slabšim šolskim uspehom, nerodnostjo pri navezovanju odnosov z nasprotnim spolom, kar vse pelje k splošnemu življenjskemu neuspehu, vodi v kopičenje sekundarne tesnobe …
Travme zaradi prikrajšanosti ali grobega ravnanja z otrokom se vkopljejo v človekovo zavest ali pa so izrinjene v podzavest, od koder s »skrivnimi« mehanizmi usmerjajo vedenje in doživljanje prizadetega človeka.

4. PROGRAM

Naše delovanje spada v okvir filozofskih stališč o vzgoji Platona in Kanta ter radikalne pedagogike po Makarenku (Makarenko, 1959), poleg tega se moje temeljno spoznanje povsem sklada z izročilom E. Fromma (Fromm, 1970) ki je razodel, da velika večina ljudi prej umre kot dozori.

Pri meni ni »zdravljenja« s pomirili, antidepresivi in nevroleptiki, oz. takšnih zdravil udeleženec mojega programa ne sme jemati iz naslednjih razlogov:
– ker navedena zdravila ne zdravijo, pač pa le za silo »zazdravijo« (pomirijo) bolezenski (predvsem psihotični) proces,
– ker navedene skupine zdravil človeka tako močno »pomirijo«, da ni več sposoben za polno zaznavanje in doživljanje in zato tudi ne za polno empatijo, ki pa je predpogoj za kakršno koli psihoterapijo in prevzgojo, ki se mora brezpogojno prevesiti v korenito samovzgojo, sicer ni pravega uspeha.

Ob prvem obisku vsakemu kandidatu za urejanje ponudim, da si nabavi 1. komplet knjig (moje knjige: »Pot samouresničevanja«, »Uspešna pot«, »Dramatična pot«, »Zmagovita pot«, ter nekatere druge publikacije), jih preuči in na prihodnjem srečanju poroča, ali je moj program sposoben in pripravljen dosledno in dolgoročno izpolnjevati.
Vse, kar se nanaša na kandidata za zdravljenje (»identificiranega pacienta«), se nanaša tudi na njegovega partnerja oziroma ključnega ali nadomestnega svojca (pri mladem alkoholiku ali narkomanu pa vsa družina!), kajti osnovni program je enak za vse.
Če razodene dobro motivacijo za »spremembo« in sprejme program (terapevtski pakt), ga skupaj s partnerjem ali svojcem vključim v program.

Pri vseh procesih urejanja je potrebno poudariti velikansko vlogo zdravega jedra. Zdravo jedro tvorijo tisti redki člani ATS, ki so se ne le z zglednim izpolnjevanjem programa, pač pa z dolgotrajnim in vsestranskim nadpovprečnim delovanjem v življenju uspeli dvigniti in rehabilitirati ter doseči visoko raven osebnostne zrelosti.
Člani, ki formirajo zdravo jedro, so prihajajočim članom za zgled. Zdravo jedro igra veliko vlogo tudi pri posredovanju povratnih informacij terapevtu, denimo s pisanjem utrinkov na njegove konfrontacije in druga posredovanja.

5. PREGLED PROGRAMOV

Do sedaj sta se uveljavili dve smeri psihiatrije:
– nadzorovalna psihiatrija (ki jo je ameriški psihiater Szasz opredelil kot družbeno službo za nezločinsko delikvenco), ki poskrbi za pomiritev ali aziliranje motenih osebnosti, pač v komplementarnem sodelovanju s policijo, sodišči, zapori, hiralnicami…
– terapevtska psihiatrija, ki v kombinaciji s pomirili in psihološkim vplivanjem na človeka v individualnih in skupinskih oblikah psihoterapije skuša doseči spremembo na bolje.
Nova (tretja) smer v psihoterapiji izhaja iz socialno-psihiatričnega sistema zdravljenja alkoholikov, ki ga je leta 1964 začel oblikovati zagrebški socialni psihiater Vladimir Hudolin.
Bistvo Hudolinovega sistema je bilo naslednje:
• skupinsko obravnavanje alkoholika v bolnišnici, dispanzerju in klubu zdravljenih alkoholikov (KZA),
• obvezno vključevanje alkoholikove družine, tudi otrok,
• študij alkoholizma z izpitom,
• nadaljevanje zdravljenja alkoholikov v KZA (Hudolin, 1977, 1981, 1982, 1991).

Začel sem delati po Hudolinovi metodi, potem pa sem na osnovi sprotne evalvacije rezultatov zdravljenja (največkrat neuspehov) napravil čez 500 modifikacij Hudolinovega sistema ter tako oblikoval sistem radikalne psihoterapije in osebnostne preobrazbe.
Potrebno je bilo 30 let, da se je skupnost razvila do današnje, nepredstavljivo visoke stopnje razvoja. Če bi se danes moški mojega formata lotil oblikovanja podobne terapevtske skupnosti, bi potreboval vsaj 15 let, da bi vsaj približno dosegel nivo delovanja moje terapevtske skupnosti.

6. SHEMATIČNI PREGLED OPRAVLJENEGA DELA.
V minulih treh desetletjih sem osebno, med drugim, opravil naslednje delo:
• na posvetu pri meni je bilo več kot 15.000 »identificiranih« pacientov in njihovih svojcev,
• poslušal sem več kot 20.000 raznih predstavitev,
• na sestankih terapevtskih skupi, klubov in terapevtske skupnosti sem prebil ca. 20.000 ur,
• prebral sem ca. 500.000 strani raznih izpovednih in doživljajskih spisov zdravljencev,
• s člani skupin, klubov in ATS sem na krajših in daljših progah tekel (tekmoval) blizu 150-krat,
• na enodnevnih in večdnevnih pohodih in planinskih taborih sem z zdravljenci prebil nad 150 dni,
• na sestankih »Slovenskega društva terapevtov za alkoholizem, druge odvisnosti in pomoč ljudem v stiski«, ki sem jih osebno vodil, sem presedel več kot 1500 ur,
• približno 150 dni sem vodil razne seminarje o alkoholizmu,
• napisal sem 10 knjig in blizu 1000 člankov in referatov,
• oblikoval sem več kot 1000 zbornikov (v unikatu)o našem delovanju, med njimi je okoli 400 »študij primerov«,
• imam kronološko urejene zapisnike vseh sestankov skupin, klubov in terapevtske skupnosti, ki sem jih vodil v 33 letih delovanja, skupaj ca. 7000 sestankov.

6. REZULTATI (shematično)

– Med rezultate štejem samo tiste, ki so korektno dokončali vsaj osnovni triletni program.
– V zadnjih 25 letih je osnovni program dokončalo blizu 200 alkoholikov, samo pet jih je recidiviralo, dva sta se vrnila in abstinirata, trije propadajo. To je v kontekstu načina evalvacije v tradicionalni psihiatriji fenomenalen rezultat, ki ga ni še nihče dosegel.
– V tem času je zaključilo osnovni program tudi blizu 200 nevrotikov. Vsi so zelo izboljšali kvaliteto svojega življenja. Je pa res, da so razmeroma redki, ki bi vzdrževali takšno intenziteto intelektualnega, telesnega, socialnega in duhovnega življenja, kot ga gojimo v ATS.

7. OSNOVNA SPOZNANJA

Narkomani imajo minimalne možnosti za (re)habilitacijo ker so brez delovnih navad, ker njihove patološke družine praviloma zavračajo zahtevo, da se morajo urediti in ker imajo (če sploh imajo) skrajno nekvalitetne partnerje.
Narkomani imajo nekaj možnosti, da se uredijo le, če so skupaj s svojo družino dejavno vključeni v podobne skupine kot so moje, toda največ dva v vsaki skupini.

Dokopali smo se do razumevanja bistva uspešnega zdravljenja »ljudi v stiski«. Osnova za razumevanje je dejstvo, da je velika večina ljudi usodno obremenjena s poglavitnim »naglavnim grehom« – lenobo. Zato vsi leni ljudje zaostanejo za najbolj uspešnimi vrstniki. Če so bistri, zaostajanja ne morejo prenesti brez omame: alkoholne, nikotinske, potrošniške, nastopaške, nevrotične itn. Lenoba je posledica zatiranja otroške radovednosti s strani nevrotičnih (patoloških) staršev, šole in družbe.

Spoznali smo, da je kontraproduktivno vključevati motene osebnosti v terapevtske skupine nevrotičnih ljudi, saj samo motijo terapevtski proces in prej ali slej odidejo v še slabšem stanju kot so prišli.
Zato se psihiatrija in družba nahajata pred velikim problemom, kako začeti uspešno reševati (zdraviti) motene osebnosti, ki jih je v sedanji civilizaciji čedalje več. Vzroki so znani: razpad družine in starševstva, permisivna vzgoja in znane implikacije globalizacije.

Spoznali smo resničnost ugotovitev francoskega psihiatra Nicolla (ki je povzel izkušnje tvorcev teorije in tehnike skupinske osebnostne preobrazbe nezrelih ljudi), da med moškimi ima optimalne možnosti za osebnostni razvoj samo moški, ki je dosegel stopnjo razvoja dobrega gospodarja (Nicoll, 1996).
Nezreli moški se morajo v različnih programih najprej razviti do stopnje razvoja gospodarja, šele potem so lahko predmet resnega prizadevanja za njihov osebnostni razvoj.

Pri našem delu se soočamo s tragičnim dejstvom, da velika večina staršev naših odraslih zdravljencev nasprotuje njihovemu zdravljenju. Vzrok: zavedajo se, da pri radikalni psihoterapiji neizogibno pride do analize in ocene vloge (praviloma vedno) patoloških staršev pri oblikovanju duševne stiske njihovih otrok
Člani terapevtske skupnosti se lahko vključijo v vse navedene skupine (pod vodstvom istega terapevta), ki jih tradicionalni sistemi ne premorejo.

Na tej osnovi sem polagoma vnašal v program »psihoterapije« alkoholikov razna »vzgojno- terapevtska sredstva«: telovadbo, tek, planinarjenje, biblioterapijo, kreativno pisanje itn.

Ob prehodu v zasebno sfero sem od države dobil licenco in koncesijo za delo po (lastni!) socialno-andragoški metodi. V tem pogledu sem izjema ne samo v Sloveniji.

8. MOJA VLOGA PRI NAVEDENIH PROCESIH

Delujem v vlogi specialnega inženirja organizacije sistema za vsestransko aktiviranje nevrotičnega človeka v smeri psihoterapije, prevzgoje, samovzgoje in samouresničevanja. Poleg tega sem učitelj telovadbe, vzdržljivostnega teka, planinarjenja, biblioterapije, kreativnega pisanja, terapevtskega postenja in boja za osebno dostojanstvo človeka.
Ker pa sem predvsem psihiater in dobro obvladam različne tehnike vzgoje in prevzgoje ter psihoterapije, seveda vse navedene dejavnosti (razna vzgojno-terapevtska sredstva) uporabljam pri refleksijah, analizah, interpretacijah in konfrontacijah.

Celoten program, vključno sestanke terapevtskih skupin in ATS, vodim dosledno avtoritativno (ne avtoritarno): do optimalno delujočih in uspešnih se obnašam partnersko, pri lenobnih in izmikajočih pa poudarjeno avtoritativno. Pri izpolnjevanju programa sem obziren do tistih, ki so sicer zelo obremenjeni s poklicnimi, študijskimi, starševskimi in drugimi obveznostmi.

Moje temeljno sporočilo pa je: Moje delo je tuje človeškemu izkustvu, saj ga ni psihiatra v svetu, ki bi se upal od ljudi v stiski brezpogojno zahtevati, da so lahko deležni partnerske psihoterapije v skupini le, če sprejmejo program intenzivnega, vsestranskega in dolgotrajnega delovanj (vsaj 10 let), s ciljem, da dosežejo optimalno stopnjo /pre/vzgoje in /re/habilitacije. Tako delam že 30 let, seveda čedalje bolj poglobljeno in intenzivno, čeprav imam proti sebi celotni korpus slovenske psihiatrije. Leta 1994 sem celo imel inšpekcijo WHO, ki je pozitivno ocenila moje delo.

LITERATURA

*Fromm, E: 2002. Človek za sebe. Ljubljana:Amalietti.
*Horney, K. 1964. Neurotična ličnost našeg doba (prevod dela: The Neurotic Personality of Our Time). Titograd: Grafički zavod.
*Horney, K. 1965. Novi putevi psihoanalize (prevod dela: New Ways in Psychoanalysis). Beograd: Kozmos.
*Horney, K. 1966. Naši unutrašnji konflikti (prevod dela: Our Inner Conflicts). Titograd: Grafički zavod.
*Horney, K. 1976. Neuroza i razvoj ličnosti (prevod dela: Neurosis and Human Growth). Titograd: Pobjeda.
*Horney, K. 1980. Upoznaj samog sebe (prevod dela: Self-Analysis). Sarajevo: Svetlost.
*Hudolin, V. 1991. Alkohološki priručnik. Zagreb: Medicinska naklada.
*Kant, E. 1991. Vaspitavanje dece. Beograd: Bata.
*Makarenko, AS. 1959. Pedagoška poema. Ljubljana: MK.
*Masson, J. 1990. Against Therapy. London: Fontana.
*Nicoll, M. 1996. Psychological Commentaries on the Teaching of Gurdjieff and Ouspensky, Vol.1-6. USA: Samuel Weiser, Inc., York Beach, Maine.
*Rugelj, J. 1981. Dolga pot – Vrnitev alkoholika in njegove družine v ustvarjalno življenje, 2. izdaja. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije.
*Rugelj, J. 1983. Uspešna pot – Partnersko zdravljenje alkoholizma in bolnih odnosov v družini. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije.
*Rugelj J. 1984. Alkoholizem in združeno delo, 2. izdaja. Ljubljana: Univerzum.
*Rugelj, J. 1985. Zmagovita pot. Ljubljana: DZS.
*Rugelj, J. 1992. Dramatična pot, 1. del. Ljubljana: Samozaložba.
*Rugelj, J. 2000. Pot samouresničevanja. Ljubljana: Samozaložba.
*Scott Peck, M. 1990. Ljubezen in duhovna rast. Ljubljana: MK.
*Storr, A. 1997. Feet of Clay – A Study of Gurus. New York: Simon and Schuster.

dr. sc. med. JANEZ RUGELJ
30.7.2004
1. DEL
O NARKOMANIJI, – koncept za intervju ( za TV Domžale, Žiga Čamernik, 031/50-80-60)
Pogoj za objavo intervjuja je, da se ne sme brez mojega soglasja nič izrezati. (1. del obvezno, 2. del po želji)

8. Družbene okoliščine za razvoj narkomanije

Narkomanija (skupaj z alkoholizmom, potepuštvom, kriminalom, nasiljem otrok v šolah, faliranostjo prostitucijo…) tvori in obenem nazorno razodeva družbeno patologijo, ki je sestavni del sodobne, vse bolj patološke družbe, ko jo »producirajo«:
– globalizacija,
– razkroj družine: slabo partnerstvo, neučinkovito starševstvo,
– histerični feminizem, ki ima za posledico fenomen »odsotnega očeta in moža« z usodno posledico, da otroci odraščajo brez vertikalne avtoritete očeta, – histerične feministke pa so nezrele ženske, ki so si izbrale neustrezne oplojevalce, zato so same sebe »zafrknile«; posledično pa so prizadete in prizadetost izražajo na nezrel, histeričen način,- pred njimi p moški »zbežijo«,
– »strupeni starši«, med katere spada 200.000 alkoholikov, 200.000 žen alkoholikov, pa narkomani, faliranci, potepuhi, kriminalci, – vsi leti »proizvajajo« osebnostno nezrele otroke,
– permisivni sistem v feminiziranem šolstvu,
– samske (in razvezane žene) matere z otroci,
– družbena toleranca do rafiniranega spodbujanja omamljanja z drogami,
– neučinkovito (zgolj navidezno) »zdravljenje« narkomanov,
– na svetu je 4 milijarde ljudi preveč, ki jih je treba počasi zatreti in eliminirati z narkomanijo in alkoholizmom, zato so tradicionalni terapevti za alkoholizem in narkomanijo objektivno v funkciji eliminacije odvečnih ljudi.

9. Bistveno ozadje narkomanije: zaradi patološke družine (strupenih staršev), slabe šole in patoloških posledic globalizacije večina mladine ni osebnostno dozorela, je nevrotična, zakompleksana, izgubljena, zato je v stiski, ki se začasno umiri z neko omamo.

10. Mehanizem zdrsa v odvisnost od alkohola ali droge: kot rečeno, če v nevrotični stiski prizadeti nekaj spije, ali pokadi, mu odleže, pa to ponavlja in je že »notri«.

11. Bistvo resnega zdravljenja
– podoben program kot je moj,
– vključenost družine, saj je narkoman »finalni izdelek« vedno patološke družine,
– avtoritativno vodenje s strani kompetentnih moških (pre)vzgojiteljev in terapevtov,
– klubi zdravljenih narkomanov in alkoholikov ter drugih nezrelih ljudi, ki so se vključili v radikalne programe zapoznelega osebnostnega dozorevanja

12. Ampak: uspešno zdravljenje narkomanije in alkoholizma je protidružbeno dejanje, ki ga je družba dopustila edino meni, ter mi podelila državno licenco in koncesijo za delo po lastni, radikalni metodi urejanja nevrotičnih ljudi, – in sicer so me leta 1995 nagnali v zasebništvo z namenom, da ugasnem:
– našuntali so zdravnike, da mi ne pošiljajo pacientov,
– čakajo, da ugasnem,
– ni nikogar med zdravniki in psihiatri, ki bi bil sposoben in bi se upal nadaljevati z mojim delom,

13. Problemi:
– pravega zdravljenja in (re)habilitacije narkomanov v Sloveniji ni (razen v mojem programu),
– ni evalvacije rezultatov dela,
– v bistvu je vse početje na področju narkomanije pesek v oči nepoučenim.

14. Kaj storiti?
14.1. resno:
– reorganizacija šolstva,
– reorganizacija zdravljenja narkomanov.
14.2. manj resno:
– reorganiazcija zdravljenja narkomanov, denimo po programu, ki sem ga predlagal Vladi RS 30.7. 1992 (glej Rugelj: Dramatična pot, s.753—766)
7.3. osebni program: družina, partnerstvo, elitne šole, rekreacija, druženje..

AA

Pozdravljeni!

Včeraj zvečer sem prebirala povzetke vaših pogovorov z g. Jano

Ali lahko napišete kaj več, podrobneje o našem, ženskem histeričnem feminizmu’ Kaj do njega pripelje-kakšno naj bi bilo potemtakem po vašem “pravilno” obnašanje ženske do moža, otrok, družbe?

Kako se znebiti tega histeriziranja? Sama prebiram precej knjig, člankov : teme so raznovrstne, odvisno kaj začutim, da me zanima, nato to raziščem do konca.

Ugotavljam, da večinoma med žensko populacijo nimate podpore, predvsem ko nanese na definicijo in poslanstvo ženske (na kratko: da zadovolji moža in poskrbi za otroke in gospodinjstvo). Po vaši definiciji sem verjetno tudi sama histerična ženska, z občasnimi prebliski, ko se obnašam normalno-no, ker mi je to pred časom presedalo sem začela precej delati na sebi.

Vendarle pa mislim, da bi predvsem naši, slovenski ženski morali dati določeno mero priznanja, ker se mi zdi, da življenjsko (vsestransko, pa tudi z vidika truda, predvsem za družino) daleč presegamo slovenske moške-v povprečju seveda.

Hvala za vaše odgovore.

Lp, Najka

Preberite moje tekste in se oglasite, upoštevajoč moj sploše nodgovor. LP JR