… pa če vam povem po pravici, čutim veliko praznino, pomanjkanje. Včasih se primem za trebuh, kot da bi bila še noseča, kot da ta zgodba še ni končana. Tako tiho je v meni, kot bi obnemelo, otopelo, kot ne bi našla več stika z bistvom.
Pri tem ni prav veliko romantike, nežnih sapic in božanja sonca. Pa ne, da se tega ne bi zavedala ali sprejemala, ampak je tako, kot da se me ne dotakne zares, da me ne vznemiri tako kot nekoč.
Iščem in prosim, naj se mi vendarle vrata odpro, da bom spet začutila harmonijo življenja, da bom spet zaslišala glasbo.
Pa ni, da se ne bi veselila življenja, da se ne bi smejala. O pa se, toliko bolj cenim trenutke s provorojencem, se pogovarjam z njim in uživam v njegovi družbi.
Pa vendar, brazgotina ostaja in je kot, da mi ne pusti zadihati na polna pljuča.
Me katera razume?
Katja

… pa če vam povem po pravici, čutim veliko praznino, pomanjkanje. Včasih se primem za trebuh, kot da bi bila še noseča, kot da ta zgodba še ni končana. Tako tiho je v meni, kot bi obnemelo, otopelo, kot ne bi našla več stika z bistvom.
Pri tem ni prav veliko romantike, nežnih sapic in božanja sonca. Pa ne, da se tega ne bi zavedala ali sprejemala, ampak je tako, kot da se me ne dotakne zares, da me ne vznemiri tako kot nekoč.
Iščem in prosim, naj se mi vendarle vrata odpro, da bom spet začutila harmonijo življenja, da bom spet zaslišala glasbo.
Pa ni, da se ne bi veselila življenja, da se ne bi smejala. O pa se, toliko bolj cenim trenutke s provorojencem, se pogovarjam z njim in uživam v njegovi družbi.
Pa vendar, brazgotina ostaja in je kot, da mi ne pusti zadihati na polna pljuča.
Me katera razume?
Katja

Če te razumem? Pa še kako! Tudi jaz se smejim, tudi jaz upam in vem, da je življenje še lahko lepo. Vem da moram naprej. Pa vendar je kljub vsemu ostala ena velika luknja, ki se noče in noče zapolniti. Nočem pozabiti, ker sem hvaležna za vsak trenutek, ki sem ga lahko preživela s svojima sončkoma, ker je bil to najsrečnejši čas v mojem življenju. Pa vendar bi bila rada še kdaj tako srečna – ali je to slabo?
Enkrat sem že napisala, da čas res celi rane, vendar brazgotine ostanejo zelo globoke za celo življenje!!

Bodi močna! Lp!

Tudi jaz te razumem! In to še kako! Tudi jaz se posmejem, se veselim novega žviljenja v meni, a vendar je drugače. Zelo drugače. Čutim, da mi nekaj manjka, da veselje ni tako osrečujoče kot je bilo nekoč, da življenje enostavno ni več tako, kot je bilo prej. Rada se spominjam trenutkov, ki sem jih prebila z mojo malo Nikico, včasih mi izvabijo nasmeh na obraz, drugič spet solze. Tudi jaz sem hvaležna za tiste, najsrečnejše trenutke v mojem življenju, vendar jih tako zelo pogrešam.Tako zelo si jih želim še enkrat živeti.
In kako zelo res je to, kar je napisala angelčka2! Brazgotina ostaja in bo ostala za vedno. Res pa je tudi, da smo se zato verjetno naučile vsako malenkost, vsak trenutek ceniti drugače – veliko bolj!

Veliko moči in lp!