Danes praznuje tam nekje, moj najdražji 27 rojstni dan.

»Vse najboljše najdražji moj, vse najboljše za tvoj 27 rojstni dan. Upam da veš, da mislim nate vsak trenutek mojega življenja, da te še vedno ljubim, ja še vedno te ljubim ravno tako močno, kot sem te ljubila, ko si bil ob meni. Hudo mi je, ker te ni več tukaj, čeprav verjamem, da si še vedno ob meni in da me čakaš tam nekje…Prosim, ne bodi žalosten, ko vidiš moje solze, to so solze ljubezni ki se ne bodo posušile, dokler me spet ne stisneš v svoj objem. Lepo praznuj zlato moje, kjerkoli že si in ne pozabi na tvojo zvezdico, ki misli nate…

Ko že misliš, da se počasi spreminja na bolje in da življenje le ni tako črno, kot si mislil da je, pride dan, ko se zopet vse podre in si zopet na začetku…

Danes pa praznuje moja predraga prijateljica svoj 35 rojstni dan,draga moja februarja je minilo 14 let,odkar si odšla,pa še vedno jočem in danes prav posebno,ko bi imela 35 let.Čeprav doseči te ni več mogoče,prijateljstvo pozabiti je nemogoče.Solza, žalost,bolečina te zbudila ni,a ostala je tišina,ki močno boli.Živim še zate moja draga Klara.

Tudi jaz se neštetokrat spomnim svoje prijateljice, sodelavke, ki je enega lepega dne v tednu obstala ob moji pisalni mizi, slaba, tresoča se, bleda … vprašala sem jo, če se slabo počuti, če ji lahko pomagam… pa ni zmogla tisti hip tudi besede v odgovor ne … samo slonela je in zbirala moči, da je potem odšla naprej … trinajstega oktobra je bilo to, trinajst let nazaj … in takrat je bila tudi zadnjikrat v službi. In potem je ostala v bolnišnici, prosila za kakšen dan priti domov, najbolj si je želela takrat biti doma za božične praznike … kako je bilo boleče poslušati vse tiste prijatelje in znance, ki so jo obiskali, ko so pripovedovali o njenem boju z boleznijo, kako težko je bilo, kako hudo. Jaz sem ji le pisala. Izgovarjala sem se na čas in na to, da sleherni dan ima koga ob sebi, a v resnici le nisem zbrala dovolj poguma. Kako nepopisno mi je danes žal, kako boleče se spominjam tega njenega zadnjega dne v službi in novice, ki me je prikovala na stol. Le slabe štiri mesece je trajal njen boj. Odšla je, tiho, ko je bila ona sama. Tiha, mirna, nikoli ni stokala, nikoli žal besede izrekla, nikoli se čez koga hudovala. In jaz si očitam tolikokrat, kako da le nisem utegnila oditi k njej v bolnišnico. Prosila sem moža, da mi je po njenem pogrebu prinesel njeno sliko, ki jo zdaj nosim v svoji denarnici. Rada sem jo imela in ne morem si odpustiti, da je nisem “utegnila” obiskati. Kot bi bilo danes, se kdaj spomnim njene hoje, njenega milega obraza, njenega glasu. Oh, kako bi lahko popravila zamujeno? Nikoli in nikakor. Vsake toliko časa se ustavim na pokopališču ob dveh svojih v najlepših letih življenja preminulih prijateljicah, jima prižgem svečko in v mislih posedim z njima tam, kjer počivata. Spomnim se česa lepega, spomnim se njunih besed, smeha, iskrivnosti in mladostne igrivosti. In velikokrat se vprašam, čemu je včasih življenje tako zelo krivično, da pride njegov konec po mlado žensko, žensko polno volje do življenja, z malim otrokom. Čemu vzame k sebi sposobno strokovnjakinjo, ki je toliko vsega znala in tako rada drugim pomagala ??? Vprašanja, na katera nikoli ne bom dobila odgovora.
Naj počivata v miru, ena in druga.

Minilo je še eno leto in zopet je napočil dan, ko bi moj najdražji praznoval rojstni dan, danes bi dopolnil 28 let.

Vse najboljše najdražji moj, upam da te moje čestitke dosežejo in da veš, da mislim nate, vsako uro, vsak dan…Pogrešam te in rada bi te objela in ti zaželela vse najboljše… Namesto tega, pa se moram zadovoljiti z obiskom tvojega groba, ki bo danes žarel v soju sveč, odet v pomladne cvetice. Še vedno te ljubim, kot da ne bi odšel, kot da se boš vrnil… Čakam te in upam, da ne se nekoč, nekje znova srečava.

Lepo praznuj zlato moje in ne pozabi na svojo zvezdico, ki je v mislih vedno s teboj…