Ne bo ga več…
Moje iskreno sožalje.
Tudi jaz bi se rada zbudila in bi bila moja sestra ob meni. Pa ni! Od njene smrti je že dvajset let, pa vseeno ne neha boleti. Vsak dan posebej jo pogrešam – vsako leto bolj. In namesto da bi bilo bolje, je praznina vedno večja in večja. In nikakor se ne zgodi, da bi se zbudila in bi vse skupaj ne bilo res.
Bodi močna!
Draga ’44’.
Sprejmi moje iskreno sožalje ob boleči izgubi.
Vem, kako hudo ti je. 14.marca je minilo eno leto, kar se je za vedno poslovila moja zlata mami. Nepopisno hudo je ob izgubi bližnjega. Jaz mojo mami tako zelo pogrešam, sploh pa tudi vedno bolj, in tudi se ne morem sprijazniti, da nikoli več ne bom z njo mogla spregovoriti besede iz oči v oči, se je dotakniti, nasmehniti in ji kaj povedati o vsakdanjem življenju. Groza…..
Žal usoda je hotela tako. Žalovanje je izjemno boleč proces, ki pa tudi človeka tako zelo osebnostno spremeni. Ja, žal svet in ti in jaz nikoli več ne bova taki, saj sva izgubili pomembno ljubljeno osebo, in ni besed ob taki žalosti.
Pošiljam ti objemček, drži se,
smo s tabo
Tudi moje sožalje. Vidim, da očitaš sama sebi, ker nisi opazila. A svojci NE opazijo, ker je samomorilsko vedenje zelo težko opaziti. sama sem bila pred časom nekje na robu, pa sem prepričana, da nihče ni opazil, razen ene osebe, a tudi ta IZKLJUČNO zato, ker je bila sama na istem. Ta oseba je izgubila fanta, ki je storil samomor. In tudi ni opazila – oziroma vedela je, da je depresiven, ampak KAJ BI SPLOH LAHKO naredila?
Ne vem pravzaprav, kaj ti reči, ker občutek krivde ni samo racionalnega izvora in ga tudi pojasnjevanje, da imajo enake občutke vsi svojci ljudi, ki so storili samomor, verjetno ne more odpraviti. Vendar je res, da nima smisla očitati sebi in da bi bilo to napačno. Za to se je odločil tvoj brat, verjetno se ne bi, če ne bi bilo nekaj močno narobe, a vseeno je bila odločitev njegova.
44, popolnoma te razumem. Ker je isto naredila tudi moja mama. Pa prej tudi nismo opazili. Nismo poznali znakov, nismo si sploh predstavljali, da se to lahko zgodi nam. Skoraj kap me je, ko smo kasneje po smrti zvedeli, kolilo ljudem je povedala, da bi rada umrla in ima vsega dovolj. Tudi nam. Pa se nismo znali in zmogli pogovoriti o tem. Niti vsi ostali. Žal je to še vedno tabu tema, o kateri se veliko ne govori.
Iskreno sožalje ob izgubi dragega brata. Ne morem ti reči, da pozabi. Niti da bodi močna. Verjetno se boš vsak dan zbudila z novimi občutki, ki jih do sedaj nisi poznala. Vse se prepleta. Bolečina, žalost, krivda, jeza, občutek nemoči… Z vsakim od teh se je treba spoprijeti in ga nekako predelati v sebi. Meni je pomagalo veliko pogovorov o tem. Branja. Zakaj nekdo to stori? Kje si ti v vsem tem?
Jaz sem poklicala na Hospic in se naročila na pogovor. Razjasnil mi je nekaj stvari, ki so mi pomagale preživeti.
Pomaga, če se družina med seboj bolj poveže in si nudi oporo. Sicer pa so načini žalovanja pri različnih ljudeh zelo različni. Najdi svojega in predvsem poslušaj svoje srce. Vse lepo ti želim.
44,
Ob tej izgubi si nikar ne očitaj, da si kaj kriva.
Že pred mano so ti povedali, da samomorilci ponavadi ne napovejo svojega dejanja ne z besedami in ponavadi tudi z vedenjem ne.
Tisti, ki govorijo o samomoru, ga ponavadi sploh nimajo poguma narest.
Radi bi samo vzbudili pozornost in se komu smilili.
Drugi – ki takšno ali drugačno bolečino držijo v sebi, pa se za to dejanje odločijo nenapovedano. In verjetno je vsakemu posebej zelo hudo – ali dalj časa ali pa samo v danem trenutku, da vidi smrt kot edini izhod.
Tolaži se – če se lahko – s tem, da je bila to njegova želja, da je hotel mir nekje na drugi strani in ga je tudi našel.
Danes sem te sanjala. sem te iskala po pokopališču, dež je padal in tema je bila. Jaz pa sem te hotela najti,da ti povem ne vem kaj ali pa vsaj da ti položim rože na tvoj grob. Tam kjer si pokopan je pisalo drugo ime. Klicala sem te, da mi pomagaj najti tebe in mami.A vse je bilo temno, tiho, razen dežja. jaz pa sem jokala sama v temi in jočem spet zdaj.
Pogrešam vaju z mami in ta presneti zakaj,veš bratec.
tamala
Iskreno sožalje, 44. Dokler nisem sama doživela izgube, nisem vedela, da je človek sploh lahko tako zelo žalosten. K žalovanju sodijo tudi občutki jeze, nemoči, strahu, krivde… ne glede na to, na kak način je nam drag človek umrl. Verjamem, da je res zelo težko misliti na zadnje bratove dneve, njegove besede, kaj je rekel in česa ni rekel, vse se ti vrti po glavi, da se ti lahko kar zmeša od bolečine. Res mi je hudo, ko prebiram tvoje besede.
Prebiram knjige o žalovanju, ki so mi jih svetovali v knjižnici, ko je umrl moj mož, da si pomagam iz stiske. Pa kljub temu ni lahko. Zdaj berem Zdravljenje žalosti, ki jo svetuje Irena.
Zaradi knjig ni vse skup niti malo manj žalostno, a vendar razumeš nekatere pojave, in če čutiš telesne težave, bolečine, paniko, nespečnost, vsaj kasneje razumeš, da se to pojavi zaradi čustvenega stanja, v katerem si in veš, da je to pogosto.
Zelo ti svetujem strokovno pomoč. Pokliči na hospic, v večjih mestih imajo prostore z uradnimi urami , telefoni so na internetu.
meni zaenkrat knjige pomagajo. Prebrala sem
Blizu v težkem času
Spremljam te v tvoji žalosti
Je čas prihoda in čas slovesa.
Nisi sama. Mislim nate. Lepo pozdravljena.
mama Ana, vem, da take skupine obstajajo, pa ne vem kje.
Pred leti, res že veliko leti, ko je moj oče tudi naredil samomor,
smo domov dobili pismo in vabilo, da se lahko pridružimo skupini,
ki je namenjena prav sorodnikom samomorilcev.
Mogoče bi se res obrnila na Hospic.
Upam, da ti bo kdo znal kaj bolj konkretno svetovat kot jaz.
Predraga Valenska
Skupina na hospicu: Pomeni 8 tednov srečanj 1x na teden. Potem pa je konec. Vprašala sem te če poznaš, ker me vsi nekam pošiljajo v skupino za žalujoče, ko pa jih vprašam če mi lahko povedo kje in kdaj se te skupine srečujejo pa ne dobimo več odgovora.
Torej v SLoveniji so t.i. tečaji za žalovanje v okviru Hopica, skupin pa ni. Vesela bi bila, če se motim.
Vsem lep pozdrav, Ana
Hvala vsem, ki me še prenašate.Poskušam brati a mi misli kar begajo.
Sem klicala na hospic pa kar odložila, ko so mi rekli, da naj pokličem pozneje. Ne morem kar enemu govoriti kaj čutim in to takrat ko bo on hotel.Sem pač egoistična.Pa saj sploh ne vem kaj hočem. Pozabiti vsekakor ne, predelati, da bi manj bolelo to pa že.
In ta presneti ZAKAJ mi ne da miru.
Draga 44, kako smo si v stiski podobni in različni hkrati. Tako dobro te razumem in enako delujem. Ko nekdo pokliče in vpraša, kako si, bi včasih najraje kar odložila slušalko. Včasih si pa želim, da bi s kom govorila. Ko se na kakem parkirišču zaklenem v avto, ker se moram izjokati, si istočasno mislim, samo naj nihče ne pride blizu in istočasno, da rabim sočloveka. Prizedene me vsaka malenkost, nepravi ton, napačne besede. Moram se prisiliti, da mislim, kako ljudje hočejo dobro, samo znajo ne.
Ja, tudi brati je težko. Knjige so mi vedno dosti pomenile in kar presenetilo me je, kako so naenkrat vse te črke in besede brez smisla. Miniti je moral več kot mesec, da sem začela brat, pa še to najprej žalostne zgodbe o žalujočih.
TV mi je isto. Gledam dokumentarce, ki me pravzaprav ne zanimajo, a ob njih pač mine čas. Na internet grem gledat in begat po forumih desetkrat na dan, tistih nekaj tem, ki jih spremljam in spoznala sem, da iščem komunikacijo, ki ni več možna. Kot bi zazvonil telefon, pa bi pomislila: on je. Včasih se vtaknem v kako temo, potem pa me je strah, da bo kdo kaj napačnega odgovoril, ker sem tako občutljiva, da sem ranljiva.
Upam in želim ti, da imaš takšne sorodnike, ki so ti v pomoč. Ne boj se, da si komurkoli v breme, še najmanj tu. Tu smo v nekakem klubu, vsi z žalostno izkušnjo, ki si drugače ne moremo pomagat kot s prijazno besedo.