nasvet
Mogoče ni ravno primerna tema, ampak res si želim da mi kdo svetuje, ker sem se znašla v dilemi.s fantom sva skupaj približno pol leta.. ni še ravno veliko, ampak dovolj, da sem se nanj zelo navezala.. pri meni je tako rekoč že doma, moji so ga sprejeli, v to, da sem pri njegovih zaželena, pa sem začela dvomiti…
njegov oče je že nekaj časa v bolnišnici, hudo bolan in niti zdravniki ne verjamejo, da bo dočakal velikonočne praznike. s fantom se veliko pogovarjava o tem, kaj bo, če se zgodi najhujše, vsak dan govori le o očetovi bolezni, morebitni smrti.. poslušam ga in dala sem mu vdeti, da se lahko vedno zanese na mene, pa naj se zgodi karkoli. v zadnjih dneh, ko je z njegovim očetom vse slabše, se je zelo spremeni, ves je poklapan, nič ga ne more razvedriti in strah me je, kaj bo, če njegov oče umre. bojim se, da ga bo dokončno potolklo, jaz pa se počutim nemočno, ker ne vem, kako mu naj pomagam..
imam pa še eno vprašanje:
fant me je včeraj vprašal, če bom prišla na pogreb njegovega očeta, ko bo umrl in odgovorila sem mu, da mu bom vedno stala ob strani..danes mi je ponovno zastavil isto vprašanje in še preden sem mu uspela karkoli odgovoriti, je nadaljeval, da se mu ne zdi pametno, da bi jaz prišla.. pogovarjal se je namreč z njegovo mamo, bratom in bratovo punco, ki so mnenja, da ne sodim zraven..
zanima me, kakšno je vaše mnenje o vsem tem in kaj bi storili na mojem mestu?
Pozdravljena,
pomembno je, kaj ti misliš in ne kaj mislijo fantovi starši. Ti si mu dala vedeti, da mu boš stala ob strani in to je bistvo vsake veze. Da si stojimo ob strani v dobrem in v slabem. Če pri srcu čutiš, da je dobro, da se udeležiš pogreba, potem se ga udeleži. Nihče ti tega ne more preprečiti.
S fantom si pol leta, kot si napisala in mogoče te njegovi sorodniki ne dojemajo kot njegovo punco, v tem smislu, da bi se udeleževala vseh skupnih srečanj oziroma so mnenja, da med vama morda ni tako resno, da bi se v javnosti pojavljala kot njegova punca. Ne me narobe razumet, a nekateri so mnenja, da če fant in punca ne živita skupaj, potem osebe ne spustijo še v družino. Naj ti povem moj primer. S fantom sva pet let. Velikokrat je bil pri meni, jaz pri njemu skoraj vsak dan. Njegovi me sprva niso vabili nikamor, potem pa kar naenkrat, ko sva bila skupaj kakšno leto, me je kar njegova mama vprašala, če bi šla z njimi k sorodnikom, ki živijo v drugi državi? Sem bila presenečena, da je sploh predlagala. In od takrat se udeležujem vseh zabav, družinskih srečanj, pa čeprav s fantom še ne živiva skupaj. Razumem pa tudi, če njegov brat, ki z družino živi v drugem kraju, povabi na kosilo samo mojega fanta in mamo. Ne težim…
So pa moji hoteli povabiti za veliko noč žlahto na kosilo v restavracijo in je moja mama delala “spisek” koga vse bo povabila. In na spisku ni bilo mojega fanta. Aja, pa še rojstni dan praznujem okrog velike noči. In sem odločno protestirala, da če ona misli narediti zabavo za moj rojstni dan, na kateri ne bo mojega fanta, da potem tudi mene ne bo na tej zabavi. Saj ne, da bi imela kaj proti mojemu fantu, a je mnenja, da ne sodi v družino, dokler nisva poročena oziroma ne živiva skupaj. Tako, da bi ti svetovala, da greš na pogreb in da stojiš fantu in njegovi družini ob strani. Bolečina ob izgubi bližnje osebe namreč prizadene vse in lažje je, če v bolećini niso sami. V teh trenutkih, ko je njihov oče, mož, dedek v bolnici, se vse vrti okoli njega, saj ga mogoče čez nekaj dni ne bodo videli več. Zato jim pomagaj in bodi močna. Srečno!!
Ne strinjam se, smrt v družini je intimna stvar, samo najbližji bodo drug drugega razumeli, kako čutijo. Pol leta je veliko premalo, da bi lahko bila del tega. Vprašaj fanta, če želi, da si zraven. Če bo rekel ne, ne pomeni, da te zavrača, skušaj razumeti, da mu v tej bolečini ne moreš biti blizu. Pogreb je le eno poglavje slovesa, fant bo žaloval še dolgo časa, imela boš priložnost stati mu bo strani.
