Tale teden je tako čuden. V soboto bo dve leti, kar se je rodil moj mali fantek. Tako lep in popoln je bil. Le zajokal ni. Umrl je pet dni pred svojim rojstvom.

Ta čas se spet močneje spominjam na vse, kar se je dogajalo v tistem času. Še močneje občutim njegove gibe v trebuhu in nato njegovo umiritev.
Še vedno slišim besede, ki so potrdile, kar sem že slutila: “Žal, ni več utripa.”
Teh pet dni čakanja med smrtjo in rojstvom – na eni strani tako dolgih, ko veš, da se bo okrevanje začelo šele po porodu, po drugi strani pa me je bilo tako strah, ker sem vedela, da po porodu to ne bo več moj fantek, ki bi ga lahko odnesla s seboj domov. Ostal bo tu…
Porod in objem najlepšega dečka na svetu. Pestovala in božala sem ga dve uri. Nato so ga odnesli.
In potem tisti neznosen občutek popolne praznine…

Ja, v teh dneh se še posebej spominjam vsega. In razmišljam o tem, kako nelogično je vse skupaj.

Navadno so na nagrobnikih datumi rojstva in smrti. Pri mojem sinku ta logika ne vzdrži. Moj fantek je umrl, preden se je rodil, preden je zadihal, preden je zajokal, preden je videl svet. Zato na ploščici v Parku zvončkov piše le ime, priimek in letnica 2006. Leto začetka in konca.

Sprejela sem dejstvo, da ga ni več. Vsak dan mislim nanj, ko je le mogoče, ga obiščem. Živim naprej. Le ta teden med njegovo smrtjo in njegovim rojstvom je še posebej težak…

žiž@

Draga žiž@!

vem kako ti je! Danes bi moj sinko upihnil četrto zvezdico. Rada bi kaj povedala tebi in še kateri, pa ne morem, enostavno ne morem,…
Edino kar si želim je , da bi objela moja dva sinčka, pa tudi tega ne morem. Rada vaju imam, in kljub moji bolečini, sem ponosna, da sem vajina mamica!

Dragi mamici!

Kako vaju razumem! Danes je 9 mesecev od pogreba naše punčko.Počasi se bliža dan, ki bi moral biti poln sreče in veselja. Njen 1. rojstni dan. Ni potrebno veliko besed. Potrebno je samo to, da nekdo čuti z nami.

Danes sem brskala po internettu in naletela na tole:
http://www.youtube.com/watch?v=2W3QW2D-eRg&feature=related

Upam, da boste lahko pogledale in da vam zaradi tega ne bo še bolj hudo pri srcu.

Pozdrav
Silvya

Tudi meni se bliža ta nesrečni datum. Naslednji torek bo 4 leta odkar sem izgubila mojega fantka.
Dragi Vid, rada te imam in pogrešam te… tvoja mamica

Silvya, hvala za video. Jokala sem ob gledanju, ampak jok je sprostil moje napetosti

Pozdravljene

Tudi jaz sem si ogledal film. Najbolj me je na koncu zbodlo to, da je ta punčka le dva dni ‘starejša’ od najine hčerke, ki se je prav tako rodila, ne da bi zajokala. Jokala sva le midva.
Kako lepo je videti, da sta jo lahko umila in oblekla. Za njo sva že imela pripravljeno oblekico v kateri bi jo prinesla iz porodnišnice. Pa je žal morala ostati tam.
Sedaj imava samo spomine, nekaj slikic, odtis nogice, pramen las (imela je dolge, močne lase!) in ploščico z imenom Indi na Polju belih vrtnic.
Pričakujeva drugega otroka, prav tako punčko. Straha pa ne moreva pregnati…

Kosta, tvoja zgodba mi je tako ostala v spominu, ker se je moja punčka rodila le pol meseca pred vajino. Zadnjič sem slučajno našla ta posnetek in sem bila najprej v dvomih prilepit link ali ne. Sedaj vidim, da sem se prav odločila.

Čestitam za pogum, da sta se ponovno odločila za nosečnost in vama želim, da bo tokrat tako kot bi moralo biti že prvič.

Pozdrav,
Silvya

Tudi jaz prilagam video. Tale deklica je umrla na isti dan kot moj mali angelček Sara, ki je morala umreti stara 4 mesece.

Draga Sara, vedno boš v mojih mislih in v mojem srcu.

Hvala vsem – za besede, filme… Zadnje čase mi tako ali tako vsak spomin požene solze na oči, tako, da so takšni videi kar dobrodošli – vsaj zjokam se.

Zdi se mi, da letos težje doživljam obletnico njegove smrti kot lani, čeprav bi moralo biti drugače, saj ima Samo dve sestrici – poleg starejše tudi mlajšo, ki je stara komaj šest mesecev. Pa vendar tako zelo boli, ker ga ni tu.

In tako sem ta čas tudi jaz nekje vmes – del mene je umrl z njim, drug del mene živi in se veseli novega življenja. Pozabiti pa ne morem, niti nočem. Ker je ta fantek del mene in sem mu hvaležna za vsak trenutek, ki ga je preživel z mano…

Pogledala oba filmčka in moram priznat ,da sem zelo jokala.Zelo me je potrl ta zadnji filmček.Kot bi gledala Ajšo ,vse mi je privrelo na dan in sedaj mi je hudo.