za vsakim dežjem posije sonce
Na kratko. Skupaj 9 let, leto in pol poročena. Živiva v istem kraju, gradiva hišo, ne živiva skupaj, samo spim pri njem. V najinem razmerju ni bilo nič posebnega, razumela sva se dobro, kregala se nisva. Po poroki katastrofa. Z dneva v dan različna poniževanja (na začetku sem mislila da ima pač slab dan), dvoličnost v družbi in doma, postal je materialist. Ne delam dovolj, sem predebela (168cm,65kg), kar žri še bolj žri, da boš še bolj debela mi je govoril vsak dan. Saj vem, z mano si se poročila samo zaradi priimka, nisem bila več pravilno oblečena, ko sem mu rekla naj me objame je ogovoril, takrat ko bom jaz hotel, in ne ko mi boš ti rekla. Skupaj preživeti čas je bila prespana noč, prosti čas rabi zase da se sprosti in čas za prijatelje. Midva nisva šla nikamor, niti jedla nisva skupaj-vedno izgovori, največkrat-mami je sigurno že kaj skuhala. Ko sva se začela pogovarjat o otrocih, mi je rekel, da ga bova imela,ko bom shujšala (ker se med nosečnostjo ženske zredijo) in ko bo dovolj denarja (nikoli ga ni manjkalo). Narobe je bilo tudi, ker na morju nisem hotela piti Vodke (na morju se pije doma ne). Nikoli mu nisem nič skrivala, čez čas sem lahko rekla samo še dober večer, če sem rekla kaj več je sledil kreg… Hotela sem se pogovoriti z njim, o njegovem vedenju, najinem razmerju, meni,…ni mi uspelo…smejal se je. Če sem za kakšno stvar rekla, da mi ni všeč, je to počel še z večjim užitkom… Za vse kar sem rekla ali naredila je našel besedo, da me je ponižal, se mi smejal, tudi pred prijatelji. Po letu vsakodnevnega poniževanja in kreganja me je psihično izmozgal. Nisem se več smejala in bila sproščena, kar so opazili tudi drugi. Rekla sem si, tako ne gre več. Začela sem se ukvarjati s športom. Vsakodnevni tek v naravi in pohodništvo, sta mi vrnila nasmeh in samozavest. Ker ni odnehal, sem ga zapustila, takrat pa preobrat. Jok, kaj bo pa zdaj z mano, razne obljube, SMS-i rad te imam, pogrešam te, spremenil sem se, oprosti… nato nekaj časa za vse krivi mene, potem spet jok, obljube,… zdaj pa čaka, da se vrnem, mu oprostim in bo spet vse lepo, rožnato… Meni zanj ni vseeno, še vedno ga imam rada, vendar mislim da »pogreta juha ni dobra«, ne vem, če je lahko spet tako kot je bilo. Kaj pa čez pet, deset let, ko bodo otroci.. to se lahko ponovi. Bolje preprečiti kot zdraviti. Tega nebi rada še enkrat preživela. Ne razumem niti njegovega vedenja, najprej leta vredu, nato katastrofa, zdaj spet vse normalno. Vzorec kakšnega vedenja je to, ali se lahko ponovi, naj mu oprostim???
Pozdravljeni, klobuček!
Hvala za podelitev vaše zgodbe. Žal mi je, da se vam je to dogajalo. Biti z nekom desetletje, imeti načrte, začeti graditi hišo, se poročiti in potem prekiniti odnos, gotovo ni lahko. Vi ste premogli toliko moči, samospoštovanja in poguma, da si niste več dovolili poniževanj, nesmiselnih prepirov, slabe volje ter ste začeli delati na sebi v smislu športne aktivnosti, kar se vam je obrestovalo in vam vrnilo voljo in samozavest. To je bilo zelo zrelo ravnanje, s katerim ste tudi možu pokazali, da je njegov odnos do vas nesprejemljiv.
Zdaj pa ste se znašli pred odločitvijo, ali naj nadaljujete oziroma poskusite rešiti zakon ali ne. Seveda je to odločitev, ki je samo vaša. Vi moža poznate že toliko let, poznate svoja in njegova čustva, vajino zgodovino in načine ravnanja. Ker vam zanj ni vseeno in ga imate še vedno radi, vam predlagam, da si poiščeta strokovno pomoč, kjer se bosta v prisotnosti terapevta lahko pogovorila o vsem, kar je bilo, in tudi o tem, kaj eden in drugi pričakujeta od nadaljevanja zakona ter skupnega življenja.
Srečno!
Živjo!
Njegov vzorec vedenja – seveda se lahko ponovi in se tudi bo. Spremeni se lahko le v primeru, da se tudi on odloči, da bo naredil kaj na sebi. Tako kot si ti. Morda s pomočjo terapevta.
če se odločiš za nadaljevanje, krepko razmisli, kaj je sprejemljivo zate, saj je prvi del tvojega pisma prava grozljivka. In še bolj razmisli, ali si res že toliko močna, da boš lahko vztrajala. Še najbolj pa je treba razmisliti o tem, zakaj si več let dovoljevala tako poniževalno ravnanje tvojega moža?
Vse dobro in lp
Srčno hvala obema za dano besedo.
medenka, to ni trajalo več let ampak se je vse zgodilo v enem letu. Postopoma se je spreminjal čez leta, ampak nič presenetljivega. Po poroki se je pa začelo najhujše (poniževanja, materializem,…).
Naj še povem, da se še nisem odločila iti nazaj. Vse skupaj je prav mučno. Stojim nekje vmes, in ne vem kam naj grem.
Nobenega odgovora nisem pričakovala, zato še enkrat hvala za vajino besedo.
Pojdi stran od njega, še vedno imaš čas, da začneš znova. Verjamem, da bo težko, a neprimerno lažje, če prekineš zdaj, kot pa čez leta, ko boš (zaradi posledic, ki izvirajo iz tvojega opisa njegovega vedenja) z otrokom ali dvema iskala zatočišče pri starših ali v varni hiši!
Zelo podobno se dogaja tudi v mojem zakonu, le da so v problem vključeni še 4 otroci in sama nisem več rosno mlada. Kljub temu včasih resno razmišljam, da bi morala ukrepati…
Redki sončni žarki ob nenehnih nalivih…???
Draga klobuček!
Žal mi je, da je prišlo do tega, vendar vam hkrati čestitam za pogum, ki ste ga gotovo morali dolgo časa zbirati, da ste prišli do tako velike in pomembne odločitve.
Težko bo verjetno še kar nekaj časa. Desetletje, ki ste ga preživeli s partnerjem, ni malo. So spomini, skupne stvari, zgodovina, družinske vezi, nerazrešeni odnosi, konflikti… Vzemite si čas za jok, premišljevanje, premlevanje. Če imate možnost, vzemite tudi nekaj dni dopusta, da se umirite. Počasi se vam bo življenje začelo spet sestavljati. Želim vam, da bi bilo to čim prej. Poskrbite zase v vseh možnih pogledih! Srečno!
Joj, kot bi brala svojo zgodbo. Če hočeš sami sebi dobro pojdi stran in najdi človeka, ki te bo spoštoval. Verjemi, ko imaš otroke, je težje iti, ker te bo izsiljeval z njimi. Preberi si knjigo ameriške psihologinje,katere ime sem pozabila, naslov pa je ŽENSKE, KI LJUBIJO IN MOŠKI, KI JIH SOVRAŽIJO. Jaz sem se zraven zjokala, ker so zgodbe tako podobne. Knjiga ti bo odprla oči.
Vse dobro ti želim, Alči