Tudi sama sem se odločila deliti z vami svojo zgodbo. 25.9. so mi sprožili porod, ker mojemu sinku ni več bil srček. Bila sem v 23. tednu nosečnosti. To je bila moja druga nosečnost, doma imamo 8 letno navihanko Majo. Kako se je veselila svojega bratca, vam ne morem opisati. Vsak dan me je božala po trebuhu, se pogovarjala z njim, me vsak dan spomnila kako ga bo čuvala, da pa plenice le ne bo menjala, da bo to prepustila meni in atiju. Tudi prve gibe sem začutila zelo hitro, v 15.tednu nosečnosti, ko pa so bili ti vidni, je bila tako presrečna, ko je prve vidne gibe čutila tudi z menoj – njene besede so bile: “Mami, jokala bom od sreče… Mark me je brcnil… jokala bom od sreče”. Koliko veselja in sreče, res. V 16.tednu sem imela amniocintezo in komaj sem čakala na pismo iz Ljubljane … da me le ne bi poklicali… In vsi srečni smo pismo le dočakali – XY normalen kariotip. Seveda sem se naročila na pregled, saj me je čakal podroben ultrazvočni pregled v 21.tednu. Vse bp.
Kmalu po septemberskih poplavah, pa sem bila tako nemirna. Bila je noč iz četrtka na petek… nisem mogla spati… Ko sta hči in mož spala, jaz nisem mogla. Čudni občutki in strah me je prevzemal… da nekaj ni vredu … da se naš Mark ne giblje dovolj in ne brca tako kot je še dan nazaj… V petek zjutraj sem povedala možu, pa me je tolažil, rekel je … sigurno spi, saj mora tudi on spati ne samo telovaditi… Pa sem vseeno bila čez vikend nemirna. Ulegla sem se na bok in se pogovarjala s trebuhom, ga objela in malo zamigala… pa se mi je zdelo da ga čutim … pa še na forumu so pisali, kako se otrok v določenem obdobju manj čuti (več plodovnice), itd. V ponedeljek pa sem vseeno poklicala ginekologinjo in ji zaupala svoj strah. Rekla je, da naj se pridem pokazati.
In zdaj, še zdaj vidim sobo in sebe na njej pred ultrazvokom, ko sem namesto v monitor gledala stran v strop in s strahom napenjala ušesa in čakala na njen glas. Pa je bila tiho – tudi ona vidno v šoku… Srček ne bije več… Potem je bilo vse kot v transu. V bolnico sem šla še isti dan in so mi tudi tam naredili UZ, pa nič. “Žal gospa, otroku je nehalo biti srce, žal…” Naslednji dan sem ga rodila – po četrti injekciji je bil v pol ure zunaj… žal mrtev, brez gibov, brez joka, brez veselja…
Danes je PDP in mi je zelo hudo. Sreča je tukaj hči, ki se veseli življenja in vlagamo trud in čas za njo in za šolo. Tudi ona je prava borka in pravi kot ati: “… saj bo mami, boš videla…” In zaradi njenih besed, ko 8 letni otrok govori tako odraslo, zaradi nje imam večje upanje in lažje gledam na prihodnost.
V park zvončkov hodimo 1x na mesec – 25.ponavadi in prižgemo svečke za našega Marka in vse ostale angelčke. Tudi ta mesec bomo šli.
Pogrešamo te dragi Mark in naj ti bo lepo tam… tam med vsemi ostalimi zvezdicami…
Maja, ati in mami

Draga Petra tvoja zgodba je popolnoma ista kot moja,ravno tako v septembru,nemiren vikend,strašne noči,premalo gibanja že v soboto potem tudi v nedeljo in v ponedeljek nočna mora,tišina na ctg in ultrazvok potrdilo za smrt.Le da je bil 5 dni pred PDP.Bilo je v ponedeljek 10.9,rodil pa naj bi se 16.9 pa smo ga le dali v grobek,namesto,da bi prijokal na svet.Kako ga pogrešam,tako neskončno,bil je 52 dolg in težak 2850g,moj Matija.Neskončno sem žalostna zase in vse ostale mamice in nimam drugih besed.Drži se in objem kjerkoli že si,draga Petra

Petra, moje sožalje!

Ko opisuješ dogodke pred porodom im po porodu je, kot bi brala svojo žalostno zgodbo. Poznam te občutke strahu, nemira, da ni nekaj vredu in končne potrditeve, da se nisem motila. Tako kot ti. S to razliko, da se je pri nas to zgodilo na koncu nosečnosti. Ko je našo malo punčko doma že vse čakalo pripravljeno.
Želim ti, da najdeš veliko moči, da boš premagala žalost, ki te pesti ob izgubi tvojega sinka. Veliko moči, da boš zmogla stati ob strani tudi svoji hčerkici in možu.

Objem,
Silvya

Poznam tvojo bolečino, Petra. Tudi sama jo doživljam. Pred štirimi tedni sem v 20. tednu rodila mrtvo hčerkico. Pet dni prej sem imela morfologijo in tudi pri meni je bilo vse super. Le pritisk mi je malo nagajal.
Poslali so me na preiskave, ki so bile vse negativne, zamenjali so zdravila in vse je bilo v najlepšem redu. Zdravnica je na viziti rekla:” Vse je krasno, pritisk v redu, sestra samo še utripe posluša in napiše odpustnico!” Potem pa sestra ni našla utripov; niti druga ne, pa na ultrazvok in tam tiste grozne besede: “Slaba novica… žal…žal… utripa ni.” Kako ni??! Še včeraj zvečer je bil!! Zrla sem v ekran, v svojega otročka, ki je negibno ležal v meni in obupno iskala metuljčka, ki je vse do tedaj utripal v drobnem telescu. Pa ga ni bilo. Potem je prišla še moja zdravnica in obupno sem si želela, da bi vsaj ona našla srček. Kot, da se bo zgodil čudež. Do sedaj je še vse uredila tako, kot je bilo prav. Tokrat tudi ona ni mogla storiti ničesar. Ja, smola no… so bile njene besede in takrat se je življenje zame ustavilo. Pa so me doma čakali trije in prva misel je bila, kako bom to povedala njim, ki jo že tako težko pričakujejo. Poklicala sem moža, ki ni mogel verjeti. Dva dni me je tolažil, govorila nisva veliko, samo jokala.
Vsi so me spraševali: A je to vaš prvi otrok?” Če bi jih imela deset, moja bolečina ne bi bila nič manjša! Razlika je le ta, da se nisem vrnila v prazen dom. Prazno je bilo le moje srce.
Rodila sem jo v strašnih bolečinah, najraje bi tudi jaz umrla z njo, potem pa se je nisem mogla nagledati. Tako čudovita mala punčka! Tako lepa! Pa očijeva ustka ima!
Tudi moja zlata princeska spi v Parku zvončkov. Ne morem je še obiskati. Nimam moči. Vem, da ni osamljena, veliko malih angelčkov ima poleg sebe. In ta misel me tolaži. Da ni sama, da sem se lahko poslovila od nje.
Poznam tvojo bolečino in obup. Pa bi raje, da je ne bi…

Moje iskreno sožalje!
Moja zgodba je sicer drugačna (nepričakovana smrt dva dni po rojstvu),a bolečino, ki nastopi potem tudi jaz presneto dobro poznam. Neznosna je in nobena beseda ne pomaga, zato ne bom besedičila.
Čeprav sama nisem verjela, da bo sčasoma lažje prenašati to bolečino, se je to vseeno zgodilo. Nikoli pa bolečina ne izgine in nikoli ne pozabiš!
Želim ti samo ogromno moči, da se boš lahko prebila iz tega brezna. Jaz verjamem vate!
Pošiljam ti topel objem!

sožalje in veliko moči še naprej

Draga Petra in ostale mamice!

Ja, tudi jaz sem šla čez to. V prvi nosečnosti v 26 tednu sem v mukah rodila svojega prvega sinčka. Nikoli ne bom pozabila ko mi je zdravnica povedala, da srček več ne bije. Nato sem čez dve leti z CR rodila prezgodaj drugega sinčka, pa tudi njemu ni bilo usojeno, bil je prezgodaj rojen, krvavel je v možgančke in v pljučka. Bil je v mojem naročju, ko je odhajal k svojemu bratcu, in takrat sem mu govorila, da naj kar gre, da mu bo lepo, da ga čaka bratec, da ga imata mamica in oči neizmerno rada, da…. Še danes prokleto boli… Z njima je vsakič odšel tudi del mene.
Pa sem se nekako pobrala, ne vem kako. Ne mine dan, da jima ne povem kako ju imam rada, kako ju pogrešam. Vem, da bomo nekoč skupaj. Vendar imam še upanje, da bom nekoč ob sebi videla rasti svoje dete, na katerega bosta pazila moja sončka.
Punce, ne vem od kje imamo me tako energijo ki nas žene naprej. Ja vem, najraje bi umrle z njimi, ne veš kako naprej, pa po vsem tistem obupu, dnevih, mesecih, pride dan ko greš naprej, nekaj te žene naprej, mogoče naši sončki, ki ne želijo da obupamo, hočejo vesele in srečne mamice. Pa čeprav niso fizično prisotni z nami, so z nami vedno, ker nas imajo radi, ker vedo da so oni naše življenje!

Moje sožalje in veliko notranje moči za naprej!
Angelčka 2, od kje nam energija?To je moč, ljubezen in volja, ki ti jo ob tako krutem dogodku, ko zazibaš v večni san svojega zakladka, da ta mala drobna in popolna pojavica.Da ti neizmerno moč, ljubezen in hkrati neizmerno žalost.

škratek

Punce, tudi jst mam podobno zgodbo, meni je umrl v 14 tednu, kaj je botrovalo temu se ne sprašujem več,saj je 4leta od tega, priznam, da mi segajo sedaj solze v oči, ko se spominjam teh krutih dni! Vse je za nekaj dobro, sploh, pa ko ginekologinja pove, da gre v prvih tednih za genske ali bolezenske napake.Takrat sem padla v depresijo, življenje obrnila na glavo in ponovno sama začela iz nule, graditi življenje, na bolj dozorel način in ljubeč predvsem…..mislim, jst razmišljam, da so včasih to tudi opozorilni znaki,da gremo v napačno smer, čeprav je nam prava! z leti ugotoviš, da si imel narobe in bi otrok le trpel…..mogoče pa se le tolažim, ampak sigurna sem, da se naši malčki ne poslavljajo kar tako, ampak ima vse svoj namen……pa veliko poguma in razumevanja v življenju vam želim, iskreno od srca!