Ne verjamem
Drage moje, pred 17 dnevi je umrla moja draga punčka, še zdaj ne verjamem.Stara je bila dve leti in pol, nikoli resno bolna, nato pa se nam je življenje podrlo v pičlih štirih dneh.preko virusa je izbruhnila resna bolezen in je šla..kar tako, brez slovesa. Ne verjamem in groza me je, ko razum govori, da je res, srce pa ne pusti verjeti. Žalujem z vami, z vsako posebaj in z vsemi skupaj, kajti otroci nebi smeli umirati!!kako bom preživela vse skupaj, ne vem, zadnje atome vlagam v starejšega otroka, ki me potrebuje.kako dolgo traja, da ne poči srce od žalosti?
Lali,
moje sožalje!
Težko je dojeti tako kruto resnico.Res je, otroci ne bi smeli umirati. Žal ni tako.
Boš preživela, morala boš. Že zaradi starejšega otroka, kot si sama napisala. Preživiš, a ne pozabiš. Mogoče je bolečina s časoma manjša, žal pa ne izgine.
Želim ti veliko moči, ker jo potrebuješ zase in za svojega prvorojenca. Posebno še v teh dneh, ki bi morali biti veseli, pa žal niso.
Pozdrav,
Silvya
Draga Lali,
iskreno sožalje in sočutje.
Ni besed, ni dejanj, nasvetov, ki bi lahko ublažili tvojo bolečino.
Zase vem, da sem mislila, da bom “implodirala” (ravno obratno od eksplozije, ki ima rušilno moč navzen, ima implozija rušilno moč navznoter), mislila sem, da se bom sesula in na nek način sem se – Odnosi se spremenijo, okolica je drugačna, jaz sem drugačna, družina je drugačna… Kar naenkrat je pred menoj zazijala praznina, ki me je želela pogoltniti vase, vsaj meni se je zdelo tako. V neprecenljivo pomoč mi je bilo društvo Solzice, še posebej Petra, ki mi je prisluhnila in me razumela.
Počasi sem začela dojemati, da nikoli ne bo več tako, kot je bilo. Nihče ne bo več takšen, kot je bil. Da je potrebno znova vse postaviti na noge, da je moj odnos do stvari in ljudi sedaj drugačen, da sem jaz drugačna. Pomembno je zaradi tvoje družine, katerih vezi se lahko tako prevečkrat zrahljajo, odtujijo. Pomembno je zaradi tvojega otroka, ki te še tako potrebuje, ki hoče razumeti, dojeti, kaj se je zgodilo in zakaj je mama drugačna.
Če le imaš možnost in željo, poveži se z društvi, kot sta Hospic ali Solzice. Podporo in pomoč, ki sem jo osebno tu dobila, je neprecenljiva v najtežjih trenutkih. Ponudijo roko ne le tebi, ampak celi družini.
In seveda je tu še tale forum. Neprecenljiv kot vse forumovke, katerm se še enkrat iz srca zahvaljujem, da ste brale moje vrstice. Meni je bil in je tale forum dober ventil.
Še je upanje, še je življenje in še so dobri ljudje.
Katja
Moje iskreno sožalje!
Verjamem, da ne moreš razumeti, saj ni za razumeti. Ni za verjeti. Zgodilo se vam je nemogoče in kar naenkrat. Ni besed, ogromna praznina. NI hujšega v življenju kot je izguba otroka.
Kaj naj ti napišem: žaluj, žaluj, žaluj. Kaj to pomeni? da potrebuješ, vsi, veliko časa, da prebolite hčer. ČImveč ventilov: obisk pokopališča, prebiranje knjig, risanje, pisanje, ustvarjanje, posvečanje dejavnosti svoji hčeri. In kljub vsemu bo praznina vedno ostala, le lažje jo bo prenašati. In hčer bo vedno živela z vami, ostal bo spomin in nekoč boš hvaležna za te lepe spomine.
Zaenkrat pa poskusi preživeti vsak dan posebej, tuli, jokaj, žaluj!!! in objokuj svojo hčer.
Me tukaj pa te razumemo in smo VEDNO tu, ko boš mislila, da ne gre več, da se ti bo zmešalo. In ti bomo pomagale.
Mislim na vas.
Moje iskreno sožalje!
Ni besed, ki bi ti v tem trenutku lahko pomagale, vem. Življenje v trenutku izgubi smisel, svet se dobesedno sesuje in ne veš kako naprej, saj niti ne moreš. Sama sem bila prepričana, da nikoli ne bom prišla iz tega brezna, pa ne vem niti kako in kdaj, a zelo zelo počasi, sem le prilezla ven. Verjamem vate in sem prepričana, da boš ti tudi. Bolečina ne bo nikoli izginila, le naučila se boš živeti z njo. Kot ti je že Frida napisala, počasi boš hvaležna za spomine in včasih ti bodo povzročili toplino pri srcu in ne več samo solz.
Žaluj in žaluj na tebi lasten način, ne se ozirat na okolico – zdaj si pomembna le ti in tvoja družina.
Veliko moči (še zlasti v teh groznih praznikih) ti želim in ti pošiljam en topel objem!
Aria
Draga Lali,
Moje iskreno sožalje!
Kot so še ostale napisale, bolečina nikoli ne mine, le živeti se naučimo z njo. Včasih pridejo obdobja, ko ti je neizmerno hudo, potem pa spet mine in tako se življenje vrti v začaranem krogu. Žaluj, jokaj, delaj karkoli, da vsaj malo ublažiš bolečino in žalost Vzemi si veliko časa za žalovanje.
Mislim nate in ti pošiljam objem in ramo na kateri se lahko zjočeš.
Izkreno sožalje draga Lali!
Hudo je in bo še, le nikar ne taji bolečine.Izjokaj jo, tuli, kriči in se ne oziraj na to kaj mislijo drugi.Ti žaluješ, ne oni!Bolečino je treba izjokati!
Želim ti mnogo moči v teh dneh in droben nasmeh za starejšega otroka, znaš in zmoreš, verjemi, ljubezen premika svetovne oceane!
škratek
Draga moja Lali,
kako mi je hudo zate, ker greš skozi ta pekel bolečine in žalosti tudi ti! Kaj naj rečem? Hudo je in hudo bo, še dolgo, a gotovo bo tudi posijalo sonce – najprej samo sramežljivo in za trenutek, potem pogosteje! A dokler je rana tako sveža, si vzemi čas zase, za žalovanje, za tisto, kar ti pomaga. Pa na forumu se vedno najde kakšna prijazna duša, ki ti bo kaj napisala in te opogumila. Vedno znova in znova!
Prisrčen pozdrav in objem!!!
Eksplozija. s starejšim otrokom grem na zaključno prireditev v šolo.Sile, mislim, da ne bom vzdržala, vsi veseli, se smejijo, plešejo, pojejo…jaz pa samo lezem vase. gre mi na bruhanje in na trenutek imam občutek, da bom omedlela. potrpim zaradi otroka.Vse v meni kriči, sile mi lomijo telo, v prsih me tišči, končno konec, ko pridem domov vzamem tableto, kaj se dogaja?To enostavno ni za zdržati, kako dolgo še se sprašujem, jutri bo tri tedne odkar moje deklice ni več z nami, meni se zdi že cela večnost, tako močno jo pogrešamo vsi, vsepovsod jo vidim, čutim,ne zdržim več.Prijateljice vprašujem vas, kako se to preživi???Vem da čas odnese bolečino,ampak kaj, ko dan kar traja in traja in vse gre tako počasi…
Preživi se korak za korakom, počasi!
In normalno je to kar se ti dogaja, saj je rana še čisto sveža in boli, peče.Počasi, pogumno!
Mene je bilo groza noči, potem sem preživela noč in bala sem se jutra, jutra so bila grozna, prazna, jokava in počasi počasi je postalo lažje, minilo ni in nikoli ne bo!
Vsak dan znova moraš zbrati moči za vstati iz postelje, za kuhanje, za rahel nasmeh in počasi počasi z mnogo moči postane lažje!
škratek
Ja jaz se venomer oklepam te misli,kdor preživi smrt otroka,se ničesar več ne boji.Smrt me je zelo zelo spremenila,res vidim,da je vse okrog tega dela,ki ga ni nikoli konec in okrog tega denarja vse larifari,vse to je v bistvu čisto brezpomensko,za nič na svetu okrog materialnosti se ne bom več metala ob tla tako kot sem se včasih…vse počnem zato,ker vem,da je to pač življenje in moram,druge prave stvari pa so v meni,vse kar dojemam in kakršna spoznanja sem dobila po smrti,vse vrednote so drugačne in res se ne pustim več!Kar je za mano,to je vse to kar je za vami in če se zdaj ozrem nazaj,vidim,da ni nočne more in grozljivke,ki bi bila tako grozna,kar človek pretrpi in veste kaj,da se spuščam v stvari,ki so rizične in moram probati in če mi ne bo uspelo,mi pač ne bo,pa kaj,prava reč bom pač počela kaj drugega.Jaz sem si vzela čas za žalovanje,kar 2 meseca sigurno,potem pa ni kazalo drugače in sem se vrgla v delo,ker nikoli ni konec-NIKOLI in to je neznosno,kako se je meni podrl svet in kako ni nikoli konec,to ne bi nikoli verjela,če bi mi nekdo pravil.Ja,ja punce drage tako je to,5 let nazaj sem se obremenjevala s kilogrami,tako kot se še tisoč drugih srečnic,zdaj pa imam tu,kruto realnost in v njej ste tudi ve.V tem prazničnem času,vam vsem želim,da ga čim bolje nekako preživite,v novem letu pa,da bi me vse čim bolje in čim lažje živele.
Predraga Lali
Moje iskreno sožalje. Vem kaj preživljaš. Ne moreš verjeti, a ne?. Nam se je pred letom in pol zgodilo podobno kot vam. Naš 6,5 letni fantiček, cel dan razigran, zvečer temperatura, ki je ponoči padla, zjutraj mrtev zraven mene. Saj to je nemogoče?!!! Oj, sinko moj, šel si brez slovesa, zakaj, kako??? Sva z možem mislila, da se nama bo kar zmešalo, kajti iskala sva vzrok, pa ga nisva nikakor našla. Obdukcija je pokazala, da je fantič bog si ga vedi kje in kako staknil hudo agrersivno bakterijo, ki je bila usodna. Zdravniki so dejali, da ga kljub temu, da bi ga pripeljala sredi noči ne bi mogli rešiti. Zame slaba tolažba. Šla sem poizvedovat na internet o bakteriji, ki jo je imel sin in me je skoraj kap, saj je bila vključena v antraks. Le kje hudiča jo je staknil????
Bili smo srečna družina,Matejček je bil zaželjen, kar nekaj let sva se trudila in nisva več rosno mlada. Po tem dogodku sva se z možem še bolj zbližala. Veliko sva govorila o njem. Res pa je, da sva sogovornike o njem previdno izbirala in imela srečo.Veliko se pogovarjamo o njem, vsak dan obiščeva grobek, ga pobožava in pozdraviva. Včasih se pogovarjam z njim, mu povem kaj se je zgodilo. Aja, le tri mesece po njegovi smrti, vsa v razsulu sem po čudežu, a nenačrtovano zanosila. Nosečnost je bila težka, a se je splačalo. Z možem sva prepričana, da je Matejček angel varuh našemu sedem mesečnemu Matevžku in nekoliko lažje nama je. Veliko nama pomeni tudi razumevanje okolice, predvsem moje mame, sestre z družino, bratova družina, sosedje, saj naju ne gledajo kot dva “norca”, ko Matevžku pokaževa najsvetlejšo zvezdico na nebu. Moje pisanje je malce “zblojeno”, ampak Lali držite se! Še huje je sedaj v tem “veselem” decembru. Res še enkrat, zdržite. Če želiš mi lahko tudi napišeš mai, lahko se slišiva.
miki
miKI globoko sočustvujem z vami,menim da vem kateri primer ste,če prav vem smo se mi in naša okolica iz Bleda globoko zgražali kake grozote doživljajo starši in to ste verjetno vi,globoko sočustvujem z vami,ne moreš pa si misliti,da te morda doleti podobno.Moj 6 letni sinek je vsak dan božal trebušček in venomer smo se samo pogovarjali od dojenčka,ki je prihajal,pet dni pred rokom,pa umrl in sinek ni mogel dojeti pravilno kaka krivica nas je doletela,da smo o dojenčku govorili 9 mesecev,ko pa bi ga morala prinesti domov,smo ga namesto tega pokopali v veliko prerani grobek in sedaj počivajo vsi ti naši angelčki in jim prižigamo svečke…kako kruto.Lepo vas pozdravljam kjerkoli že ste in vam želim veliko sreče in veselja v prihodnjem času,v prihajajočem letu veliko zdravja in vsega kar si želite,srečno!
Hvala, natašag in Lali. Ja, res smo tisti nesrečni primer o katerem se je govorilo. Naj pa povem še eno bolečo izkušnjo, ki me je zelo prizadela. Ko še nismo vedeli izvide obdukcije je v vrtcu, ki ga je obiskoval Matej zavladala panika. Vse mogoče se je govorilo, da je imel virusni in še ne vem kakšen menigitis in druge nalezljive smrtonosne bolezni in kakšni starši smo, da smo v vrtec peljali bolnega otroka. To pa kratko malo ni bilo res. Matej je bil zdrav in njegova smrt je prizadela tudi njegovi prečudoviti vzgojiteljici, ki sta ga dobro poznali in niti za trenutek tisti dan nista posumili, da je z njim kaj narobe. Tudi vodstvo vrtca in vse ostalo osebje nama je stalo ob strani in ne morem povedati kako sem jim za to hvaležna. Stike z njegovimi vzgojiteljicami smo ohranili tudi po njegovi smrti. Res so čudovite. In kako so mi v porodnišnici tekle solze ganjenosti, ko sva z možem ob rojstvu Matevžka odpirala pošto (pa ne telegrame) z dobrimi željami prav od vseh VVZ Radovljica.
Res, kakšen dan je “ful” kriza. Počutim se kot bi nosila Triglav. Večkrat zvečer, ko mali spi podoživljam tisto nesrečno jutro in tako močno me stisne v želodcu, da ne morem povedati. Po licih mi tečejo solze v potokih. Z možem se vsedeva in gledava slike ali video kaseto, kjer uživamo npr. na snegu, morju. Potem greva do Matevžkove posteljice, ga pogledava kako mirno in zadovoljno spi ter si rečeva: “Matevžek, ti si srečen, saj Te varuje Matejček. Ne boste verjeli, ampak malce odleže. Velikokrat pomislim, kako ima usoda prste vmes.Ko sem zanosila z Matejem sem morala na 14- dnevno potovanje na JV Francije. Tudi prejšnjo jesen (septembra) sem šla na službeno potovanje na JV Francije. In glej ga zlomka, ko sem prišla domov sem iz radovednosti opravila test nosečnosti, ki je bil pozitiven. Naključje? Usoda?? To se vprašam velikokrat.
No, pa sem se spet razpisala. Se opravičujem. Lali lahko se mi oglasiš na mail: lidija. [email protected], lahko pa si izmenjava tudi tel. številke in se morebiti dogovoriva za kakšno srečanje (če boš seveda ti za to – oprosti, ker te tikam, a menim, da smo vse ki smo preživele tako grozoto postale prijateljice). Aja, sem iz okolice Radovljice.
Mirno noč želim vsem na tem forumu
Miki