Poleti sem pisala o smrti svojega dveletnega srčka Tomaža, ki je imel žal hudo bolezen, za katero smo izvedeli dva meseca pred njegovo smrtjo. Tole novo leto bo brez njega, brez njegovega smeha in ne bo mi pomagal krasiti novloletne smrečice, ki je niti ne bom postavila. Ne vem, kako bom zdržala, trgovskim centrom se izogibam na vse pretege. Toda vsepovsod je vse okrašeno, ljudje se veselijo, kupujejo darila… Jaz nobenih daril letos ne bom kupila in tudi voščilnic se mi ne ljubi pisati. Voščilnice, ki sva jih z možem dobila, niti ne odprem. Kaj naj berem v njih? Srečno novo leto??? Vesel božič? Zame gotovo ne bo vesel. To je najbolj žalosten mesec v letu in komaj čakam, da mine.

Draga Tonča, kako te razumem! Sem že sama hotela načeti to temo. Zame je december najbolj grozen mesec v letu. Mesec, ki velja za mesec veselja… jaz pa bi ga najraje ukinila ali prespala.
Decembra sem rodila in decembra je umrla Nikita. Lani je bila prva obletnica. Najbolj je bolela ta prednovoletna mrzlica, ko se ljudje veselijo, ali pa žurirajo na “mus”. Nisem postavila smrečice niti okrasila stanovanja, kar sem prejšnja leta počela z veseljem. Zakaj bi to počela, če mi je hudo? Za koga? Zase zagotovo ne, ker preveč boli. In tudi letos je ne bom postavila.
Ja, voščilnice. Vesel božič, noro praznovanje, veliko sreče v novem letu in ostale, hm, da ne rečem puhloglavosti. Ljudje, ki me v enem letu niso niti enkrat poklicali ali obiskali in me povprašali po mojem počutju, mi za novo leto pišejo takšne plehkosti. Verjamem, da sami mislijo, kako so opravili dobro delo. Lani so me voščilnice tako užalostile, po drugi strani pa razjezile, da jih niti nisem več odpirala. V navalu besa sem jih želela poslati nazaj pošiljateljem, pa sem vse skupaj premislila in se odločila, da tega ne bom storila.
Službene zabave. Prijateljske zabave. Zabave kar tako, ker je konec leta in se spodobi… Ne prenesem veselih ljudi na kupu. Res ne. In potem sem čudna, ker ne pridem na zabave, saj ljudje menijo, da pretiravam. Ker ne grem z njimi žurat. Govorijo mi,da je že čas, da začnem živeti kot prej in da naj pozabim na vse skupaj. Nikoli več ne bom takšna, kot so me poznali prej. Rada sem se zabavala in vedno bila za dober žur. In sedaj nočejo sprejeti, da me je smrt otroka zaznamovala in spremenila. Mnogi se me najraje izognejo. Seveda, veseliti se je prav lepo, žalostnih nihče noče v svoji družbi.
Draga Tonča, če ti kaj pomaga, ne čutiš samo ti tako. Mnogo nas je. In le me lahko razumemo ena drugo. Za ostale ljudi smo itak “čudne”. En topel objem ti pošiljam.
Jerca

Pozdravljeni!

Tako kot sta obe napisali. To je najtežji mesec za vse nas, ki v srcu nosimo bolečino po izgubi naših otrok. Ni veselja ob teh praznikih. Še posebej božič je tisti, ki se ga jaz najbolj bojim. Ker so z mano spomini na lanski božič, ko sem pod srcem nosila mojo punčko, ki sem se je tako veselila. Ker je bil zame lanski božič vesel, srečen, poln pričakovanja veselega dogodka – rojstva. Za me bo to prvič, in me je strah kako bom preživela vse skupaj. S tem, da jaz moram postavit smrečico, ker to od mene pričakujeta prva dva otroka, ker se onadva tega veselita in jima tega veselja ne morem pokvariti. Takoj na začetku, ko se nam je tole zgodilo, sem si namreč obljubila, da bom za njiju skrbela tako, da ne bosta žalostna. Ker si želim, da sta srečna. Trudim se, da je tako. Upam, da mi bo to uspevalo tudi v teh dneh.

Veliko moči v teh dneh želim vsem, ki si delimo enako usodo.

Pozdrav,
Silvya

Draga Tonča, kako dobro te razumem in v tem »veselem decembru« čutim enako kot ti. Težko se odpravim kamorkoli, če pa se, izklopim vsa čutila in se obnašam kot robot. To je edin način, da lahko sploh kam grem in da se prebijem iz dneva v dan. Tudi pri naju letos ne bo smrekice, bo le v mojih mislih in sanjah, kjer razmišljam kako bi bilo, če bi ob sebi imela svojo punčko.

Želim ti veliko moči, da bi tale žalosten december čimprej minil.

Draga Tonča!
Moje iskreno sožalje!!! Šla sem brati tvojo zgodbo nazaj in sem jokala zraven. Predvsem zato, ker si ne znam predstavljati, da bi se nam to naredilo, doma imamo namreč ravno dve leti starega fantiča.

Že ko sem izgubila prvprojenko 10ur po porodu, se mi je mešalo, da bi izgubila sinka v tej starosti, pa najbrž ne bi preživela. Tako zelo se bojim za njega in tako mi je žal, če sem kdaj uda na njega, kajtinikoli ne vemo, kdaj sonce za nas ne bo več sijalo.

Pošiljam ti en topel objem v teh grdih prazničnih dneh. Vem da se jih ne veseliš, le kako naj bi se jih,Mi se jih polovično veselimo, ker ni pravično, da je sinko prikrajšan radosti, pa vendar v srcu boli in ko odhajamo od božičnice domov, je prva postaja pokopališče in tam solze, grenke solze ki se ne ustavijo, pa čeprav je minilo že 4 leta.

Prijazen pozdrav

Vsem lep pozdrav

Zame je tako kot za vas to čas, ko le čakam. Kako bi rada videla, da bi imela koledar danes pisal 7 januar 2008.

Pa se bom letos v ena dan ko se bom četrtič zbudila sama v postelji brez svoje ljubezni, brez svoje duše dvojčice, brez svojega drugega pola.
Odkar ga ni več ne pišem voščilnic in tudi skoraj nič več jih ne dobivam (pa nisem zato nič žalostna). Vsem ki me pa imajo radi pa poklanjam svoje darove. Pravijo, da imamo za prave prijatelje dovolj prste ene roke. Z vsem prijatelji,ki so ostali, oziroma s tisto polovico, me vzpodbuja in so prišli šele potem………… se bom pa srečala, z vsakim na poseben, svoj način. Za nikogar ne bom kupovala daril, ker največ kar smo, smo si mi sami. Že od novembra naprej si “Nabiram municijo”, da zdržim do sredine januarja, ko se pri meni krivulja tesnobe rahlo obrne navzgor. Izogibam pa se vsem voščilom in “veseljačenju”. Ko pridejo zdravice v službi kar poniknem. Nekateri pa so bolj nasilni, jim pa ponavadi še vedndo v joku povem, da je december mesec žalostnih spominov in moja edina naloga je, da ga nekako preživim.
Toliko se vsako leto le sestavim, da naredimo jaslice in drevo, za otroka preskrbim darila , zase jih v celoti vsa odklanjam, vedno pa sama sebi podarim nekaj kar me malo poboža, oziroma zaziba v sen kratek sen.

In ko vsi govorijo o mesecu, ko se moramo bolj poduhoviti, malo zbližati,.. Ja saj s tistimi ki me imajo radi garamo že celo leto, zakaj bi morali pa decembra še bolj, drugače? Jaz te “duhovnosti” ne zmorem več, morda jo je pri nas doma celo manj, ko pa se moja trpkost malo umiri, imata tudi otroka več od mene, ampak lepo vas prosim, ne decembra,……..

S pozdravi in skupno željo, da nam naše zvezdice pomagajo preživeti ta čas.
Ana

Ja, bo držalo. Božični čas je čas, ko se s svojo družino veselim, ko se predam pričakovanju skrivnostnega, ko postavimo jelko, zavijamo darila. Lepo je a vendar v trenutkih radosti se skriva tudi žalost oz. tista bolečina, ki tako boli in nas popelje v žalost.
Ob veselju in toplini družine se prikrade tudi solza spomina in hkrati mi prinese notranji mir pravzprav sporočilo, da je naša družina prav bogata, zelo posebna in zato si še toliko bolj zasluži lepe praznike.
A ne gre brez solz, ne gre brez neuslišane želje, da bi se zbrali vsi najdražji v Božičnem objemu.

Hm, prvo leto in potem še drugo sem bila razočarana nad voščilnicami, nad vprašanji, kje se bomo zabavali za novo leto ipd. Nekaj let nisem napisala niti ene voščilnice…
A počasi nas je čas naučil sprejeti, živeti in poiskati tudi tisto iskrico radosti ob teh praznikih.
Ja in naučil nas je, da so solze včasih tako potrebne in tako dobro denejo.
Naj bo tudi letos tako. Naj moja solzica spolzi in naj se zasveti med zvezdicami.Naj sporoči naši najsvetlejši zvezdici, da jo kljub temu, da smo veseli, ker je bila z nami, neskončno pogrešamo in si želimo njene bližine.

Dragi prijatelji, sebi in vam želim veliko, veliko moči in poguma v dnevih, ki prihajajo.

Solze polzijo po licih, boli ker dveh ljubkih nečakov ni med nami, dve leti minevata prav danes!!! Jaz pa MORAM na službeno novoletno zabavo. Ne morem se izognit,ne smem… kako more bit mojemu bratcu, njegovi ženi…
Zakaj se moramo smejat na ukaz???

Drage punce tudi jaz moram povedati,da imam strašno bolečino v srcu,tudi jaz se sprašujem kaj je z mano narobe in vedno pridem do zaključka,da je krivo samo to,ker mi tako manjka mojega dojenčka.Imam službo v kateri sem venomer med ljudmi v srcu pa mi kriči in tako sem osamljena,da bi vsak dan rajši videla,da ga sploh ne bi bilo.Tako ali tako je venomer polno nekih opravkov in dela,nikoli ni konca in tako naše življenje teče in teče in prišel bo dan ko se bom zavedla.da sem stara in da je bilo celo življenje samo neko delo in opravki,samo nekaj pomembnih spominov bo ostalo in veliko bolečine…Vsa leta sem upala,da bo z novim letom boljše,sedaj pa vidim,da nikoli ni nič boljše.Izgubila sem ves optimizem in ti prazniki so strašni,tolažim se samo s tem,da vidim,da nisem edina,da vas je še polno,ki nosite v sebi bolečino.Kljub vsemu vam vsem želim vse lepo v prihajajočem letu.