Včasih pokukam tudi na ta forum, morda mi lahko pomagate z nasvetom.

Znanci so izgubili otroka v nesreči pred slabim letom. Od začetka je bila njihova reakcija neverjetna – nikogar niso obsojali, sprejeli so smrt otroka kot nekaj, kar je bilo pač usojeno…. skratka ves čas sem jih občudovala, da so bili sposobni odreagiati na tak način.

Po nekaj mesecih sem ponovno srečala očeta tega otroka in kot da je druga oseba. V njem je toliko jeze, zagrenjenosti, obupa… ne vem, morda je od začetka vložil vso moč v to, da je tolažil ženo in je sedaj (tudi zaradi 1.novembra) vse prišlo za njim.

Omenila sem mu, da vem, da bo bolečina in žalost ob izgubi za vse življenje, da pa sem mislila, da bo z vsakim dnem za njih za eno majhno pikico vendar lažje. Pa pravi, da je vsak dan hujše, da nič ne spi, da ga zlomi, ko vidi družine z otroki….

Skratka, je v eni taki fazi, ko mislim, da bi potreboval strokovno pomoč, morda kakšno knjigo na to temo…

Namreč, okolici se zdi, da so kar dobro prenesli vse skupaj, da so že malo pozabili, po možnosti dobijo še kakšen dobronameren nasvet, da bodo pa ja še imeli kakšnega otroka, da jim bo lažje…

V resnici pa – mislim da potrebujejo pomoč, in bi rada pomagala po svojih močeh.

Hvala vam za kakšen nasvet. L

Lenčk, odgovora na tvoje vprašanje nimam, morda le nasvet, da se obrni na Hospic ali pa društvo Solzice, tam boš verjetno dobila tudi konkretne nasvete.

Sem pa ravnokar hotela odpreti novo temo, podobno, kot je ta, pa se bom, upam, da dovoliš, kar tule priključila z prošnjo z nasveti in izkušnjami.

Gre za mojo prijateljico, pravzaprav je sodelavka, v zadnjih nekaj mesecih pa sva se še bolj zbližali, še posebno v zadnjih dveh, kar ima ona zdravstvene težave – bila je vesela nosečnica, kljub temu, da nekaj več kot en mesec že leži v bolnici, ima namreč meningitis. Rodila naj bi dober mesec dni pred mano in tako sva skupaj delali plane o obisku materinske šole, o sprehodih, o vsem kar naju pač spremlja. Žal pa je zadnji UZ pokazal, da ima njena deklica močne možganske krvavitve. Naslednji teden ji bodo sprožili porod, to bo nekaj dni pred dopolnjenim 25. tednom nosečnosti. Prebrala sem mnogo vaših izkušenj, se z njo tudi že veliko pogovorila, pa vendar sem izgubljena. Zanima jo tudi vse kar bo morala podpisati, v zvezi z morebitno obdukcijo, v zvezi z morebitnim idividualnim pokopom. Pa tam ni nikogar, ki bi ji karkoli povedal o tem. Sama sem ji lahko povedala to, kar sem vedela od tukaj. Pa tako bi rada, da dobi prave informacije, konkretne. Kakšne pravice sploh ima? Ali ni tako, da bi naj k njima (ob sebi ima k sreči tudi partnerja) poslali nekega stokovnjaka z Hospica ali kaj podobnega? Nekoga, ki bi jima moral pred samim porodom povedati kaj in kako? Ne pa le poriniti papirje v roke, ki naj bi jih čimprej podpisala, na blef? Kakšne možnosti sploh imata. Tega zdaj ni, ne dobiva niti informacij o zdravljenju, le da je pač ona pomembnejša. To jo boli. Kakšne pravice imata o odločanju glede obdukcije? Kakšne pravice – če sploh – ima po porodu? Ker bo otrok rojen pred 25. tednom nosečnosti se smatra kot splav. Torej ji ne pripada nič porodniške?

Tudi sama se bom obrnila na Hospic in povprašala za prakso, me pa vseeno zanima, kakšne so vaše izkušnje z tem. Če vam ni pretežko pisati, vam bom res hvaležna, saj me prijateljičina tragedija spremlja in želim ji pomagati najbolj kar lahko.

Hvala.

Lenčk,
odvisno koliko je bil star otrok – kar se tiče literature.
ali je šlo za smrt večjega otroka ali pa dojenčka?

V društvu SOlzice pomagamo staršem, ki so izgubili otroka med nosečnostjo ali kamlu po rojstvu. V skupni imamo tudi starše katerih otroci so bili stari nekaj let.

Imam pa opravljenih nekaj izobraževanj in iz izkušenj ti lahko napšem le to,da si starši mogoče niso vzeli časa za žalovanje, da nekako ne morejo sprejeti dejstva, da otroka ni več. MOgoče ni stekla niti komunikacija med partnerjema…lahko pa je samo v fazi žalovanja. TO, da je žalosten ob srečanju družin, da ga otroci starosti njegovega otroka razžalostijo ipd. je čisto normalno.
Veš, na začetku smo starši ponavadi v šoku oz. ne dojemamo. In nekakoživimo kot stroji. Delamo, se pogovarjamo pravzaprav lahko nam rečejo, da smo v redu. Pa ni tako. Potrebno si je vzeti čas in si dovoliti žalovati.IN čisto mogoče je, da je družina v procesu žalovanja. Veš, za žalovanje ni nikoli prepozno in eno leto sploh ni neka doba oz. meja, ko pa bi moralo biti že bolje. Žalovanje je tako oseben proces vsakega posameznika.

Ja, veš, dobronamerne tolažbe pa zelo bolijo. Tisti, ki ne doživi izgube otroka razmišlja drugače. Okolica pričakuje od nas, da bomo zmogli, da bomo šli naprej. Ja, bomo zmogli in šli naprej, mogoče še bogatejši v svoji duši. Ampak za to potrebujemo čas.
IN drugi otrok? Ja, prišel bo čas tudi zanj. A najprej se je potrebno posloviti in sprejeti izgubo tega otroka. Kajti brez žalovanja so nove nosečnosti in nova rojstva zelo težka in nemalokrat povezana z depresijami.
In veš, pozabiš nikoli. To je strah žalujočih staršev na začetku izgube, da bi pozabili. Pa ne pozabimo – samo navadimo in naučimo se živeti z izgubo. In gre. Uspe nam. Vendar potreben je čas…

Kaj več ti lahko še napišem, če se obrneš na naš mail oz. nas kontaktiraš.

Žogica Nogica,
ravno danes so nas kontaktirali starši s podobno izkušnjo. Obiskali jih bomo in pomagamo pri ustvarjanju spominov, pri odločitvah …
Lahko nas kontaktiraš,predvsem pa knjiga Prazna zibka, strto srce…

vse dobro,
Solzice

Žogica nogica!

Porod po dopolnjenem 22 tednu je porod in ne splav in pripada ji porodniška, če se ne motim 6 tednov, ampak nisem 100%!

Stoj ji ob strani, tudi če ne boš vedela kaj in kako, tudi če boš samo tiho, bodi tam!

Lepo je imeti takšno prijateljico kot si ti!

Obdukcijo lahko zavrnejo, ampak mislim, da je dobro vedeti kaj in kako že zaradi prihodnosti!Midva sva podpisala, čeprav je bil najin mali zdrav, le premajhen za preživetje, a morda bo to pomagalo nekomu, ali pa celo njegovemu bratcu ali sestrici!

dobra prijateljica si in hvala ti za to!

škratek

Žogica nogica!

Tako kot ti je že škratek2 povedala. Staršem ob po rojstvu mrtvorojenega otroka pripada 40 dni porodniškega dopusta. Toliko sem imela jaz. Zato je potrebno takoj ko je mogoče odnesti papirje na center za socialno delo, da pošljejo novo odločbo.

Glede obdukcije pa tako, mene ni nihče vprašal, če jo želim ali ne. Nekatere porodnišnice ti pač ne dajo izbire.

Papirje glede pogreba pa ti prinesejo v bolnišnici in ti dajo malo časa da se odločiš.

Tvoja prijateljica ima res srečo, da ji tako stojiš ob strani. Malo je takšnih. Ostani še naprej tako dobra.

Pozdrav,
Silvya.

Hvala vsem za nasvete. Danes sem ji na njeno željo nesla knjigico, je že nekaj prebrala. Bi se pa na tem mestu iskreno zahvalila ga. Petri iz Solzic – toliko dobre volje, kot jo je ona pokazala ne srečaš vsak dan. Nesebično je takoj ponudila pomoč, jutri bo mojo prijateljico tudi osebno obiskala in jima z partnerjem povedala kar je pač treba. Res, izjemno hiter odziv in izjemna prijaznost, posluh za stisko sočloveka. HVALA!!!

Me pa nekaj bega, ko berem, kako pišete, da je lepo, da ji stojim ob strani. Mislim, meni se zdi to nekaj povsem naravnega. Če greva lahko skupaj na bowling, če lahko skupaj prirejamo piknike, če gremo v kino, na pizzo… Mislim, logično, da je ne bom pustila same v tej žalosti. Tudi tukaj smo skupaj. Dokler le bo ona tako želela. Opozorjena sem bila, da se zna zgoditi, da bo začela zavračati mojo družbo, pač zaradi nosečnosti, da morda ne bo prenesla več pogleda name. Res, bilo bi mi hudo, ampak jaz jo razumem – že danes. Ker vem, da bi jaz na njenem mestu verjetno že zdaj čutila podobno. Saj, če bomo še kaj rabili, se bomo pa itak obrnili sem. Za ta forum ve, sem ji povedala. Morda, ko bo čas pravi, vas pride tudi sama obiskati.

Hvala, ker ste!

Draga Žogica nogica!

Bega te to, da pišemo, kako je lepo, da prijateljici stojiš ob strani. Veš, to ti pišemo zato, ker vemo, ker smo doživele, da marsikdo tega ni zmogel. Verjemi, da so redki, ki zmorejo to kar zmoreš ti.
In ne boj se, da te bo prijateljica pričela zavračati zaradi tvoje nosečnosti. Imam podoben primer. Moja prijateljica bo sedaj vsak čas rodila. Ni je bilo strah govoriti z mano, ko je meni umrla punčka. To mi je zelo veliko pomenilo in se njenega otroka zelo veselim. Še vedno grem kdaj do nje in bom šla tudi, ko bo rodila. Moja največja želja je, da vzamem v naročje njenega novorojenčka in ga malo pocrkljam, ker svoje ne morem.
Ker je ostala z mano tudi v najtežjih trenutkih mi ni težko biti z njo in se z njo veseliti.

LP
Silvya

Žogica nogica, lepo je bilo spoznati tudi tebe.In hvala za tvoje misli.
Vesela sem, če lahko vsaj kakšno solzico obrišem žalujoči družini oz. pomagam pri kakšni ključni odločitvi. Kajti te odločitve so najpomembnejše in v takšnih trenutkih zelo težke.

POleg tega, da si prijateljica, ki se ne bojiš, ki si upaš biti tudi v bolečini, pa si le vzemi čas tudi zase.
Kakšne bodo nadaljne reakcije prijateljice ne more nihče napovedati.
Je pa včasih tako, da ob človeku, ki se počutimo varni smo tudi bolj odprti.In lahko odprti tudi v smeri, da si dovolimo izjave oz. obnašanja, ki si ga pri drugih ne bi dovolili. Dobri prijatelji so včasih tudi ventil za našo stisko.To sem omenila tudi mamici, da ne boste kdaj kasneje zbegani oz. razočarani ena nad drugo.Vse to je proces.
Zato le pogumno, polagam pa ti na dušo, da si res vzemi čas tudi zase in si prisluhni. KO boš oz. če boš začutila, da potrebuješ oddih – si ga vzemi.
To so obdobja, ki so zelo boleča tako za starše kot za dobre prijatelje.

Kot sem ti že danes rekla; pa se le obrni na nas, ko boš oz. če boš potrebovala pogovor.

Vse dobro,