Skoraj mesec
Skoraj bo mesec dni,kar ni več mojega Matija,jaz pa se oziram v nebo in se jezim nase in predvsem na Boga,da me ni hotel vzeti s sabo,le kaj sem storila,da me noče sprejeti gor med tiste,ki so prestali.Včasih se mi zazdi da je bolje,ko pa se zbudim v nov dan,si srčno zaželim,da se ne bi zbudila,nekje v sebi upam,da bi se vseeno nekaj zakompliciralo sedaj po porodu,da bi dobila kako zastrupitev ali kaj podobnega,da bi se tole vse skupaj že končalo.Točno vem in poznam življenje in vem,da ni kaj dosti lepega,če sam nimaš energije to storiti in jaz si trenutno nikakor ne morem pomagati.Pet minut mi še uspe,potem pa spet padem v to brezno in pomislim na Matija in se samo jezim,ker me ni vzel s sabo.Tudi,ko se spomnim njegovega obrazka,mi po glavi roji samo to,da bi bil tudi moj obraz lahko tako spokojen,namesto,da po njem polzijo solze…tako si želim miru,miru v srcu,spokoja.Da bi se ta agonija končala,da bi bila samo ženska,ki živi neko preprosto zadovoljivo življenje,samo to.
Draga Natasa, spet se ti oglasam, ker v tvojih besedah vidim sebe pred priblizno enim letom…
Povsem poznam te obcutke, to brezno o katerem govoris, ki te vlece vase in si sam ne znas pomagati, da bi splezal ven. Upam, da imas kaksno prijateljico, partnerja kogarkoli, ki ti ponudi roko v takih trenutkih, ko imas obcutek da padas in se ne mores sama zaustaviti.
Jaz imam resnicno sreco, da imam takega partnerja, s katerim sva se ves cas (in se se) spodbujala in si pomagala v najtezjih trenutkih. Ogromno sva se pogovarjala, vcasih po cele dneve. Imela sem se eno prijateljico, ki me je poslusala, kadar je bilo hudo.
Ves, en mesec ni veliko. Jaz sem sla mesec dni po smrti mojega otroka (otrok mi je umrl kmalu po porodu) nazaj v sluzbo. Bilo je izredno tezko, vendar so mi sodelavke zadevo zelo olajsale s svojimi reakcijami.
Zdaj mislis, da je vsega konec, da te ne caka nic vec lepega, da je vse slo. Povem ti, da ni cisto tako, le trajalo bo, da prides sama do tega spoznanja. To je pot, ki jo bos morala prehoditi sama, nihce drug je ne more namesto tebe. Pa vendar se zavedaj, da na koncu je sonce, na koncu je se nekaj lepega, nekaj kar caka samo nate. Prav je da jokas, prav je da si jezna, prav je, da vcasih enostavno ne zmores… Zelim ti samo eno; ne predaj ne obupu, ne prepusti se zalosti, postavi se jima po robu. Zaradi sebe, zaradi partnerja, zaradi svojega soncka, ki je zal prezgodaj odsel.
Jaz se dostikrat pogovarjam s svojim otrockom in vedno imam obcutek, da mi govori, da je vse vredu, da je tako prav in da bo se vse dobro. Vcasih imam obcutek, da se pogovarjam s starejsim od sebe, nekom, ki je dal veliko skozi, ne pa z majhnim otrokom.
Pisi, ce ti to pomaga. Jaz sem oseba, ki lazje napise, kot pove. Morda bo tudi tebi pomagalo, da bo bolecina vsaj za trenutek ali dva bolj znosna. Daj si cas, to je stvar, ki resnicno potrebuje svoj cas.
Kadarkoli ti bo tezko, pisi ali govori. Delaj tako, da ti bo lazje. In verjemi, resnicno tudi zate sije sonce!
Draga Nataša,
v petek bo minilo točno 6 mesecev od smrti mojega Matije. Ne bom ti rekla, da je veliko bolje; ravno nasprotno, šele sedaj je kruta resnica z vso težo treščila vame. Minilo je že dovolj časa, da so se vmes trem prijateljicam rodili otroci, dve pa sta zanosili. Take novice te pretresejo, te vržejo s tira. Takrat se še bolj zaveš, da je tvoje naročje prazno in ta praznina te dokončno dotolče.Pripraviti se moraš tudi na take dogodke. Tebi se je tistega dne, ko ti je umrl sin življenje ustavilo, drugim pa teče naprej in čez čas, bodo pozabili na tvojo bolečino. Edini nasvet, ki ti ga lahko dam, je, da te bolečine ne zavržeš. Moraš jo sprejeti in se naučiti živeti z njo. Če te boli, pomeni, da živiš! Huje bi bilo, če ne bi občutila ničesar. Strinjam se s ‘tvojo mami’. Če imaš nekoga, s katerim se lahko pogovarjaš, daj se. Izrazi svojo bolečino. Piši dnevnik – meni neizmerno pomaga. Hodi na sprehode v naravo. Ukvarjaj se s športom in umetnostjo.Pleši.Beri knjige o smrti in posmrtnem življenju, pa če v to verjameš ali ne. Poskusi ostati v krogu ljudi, ki te imajo najbolj radi čim dlje. Vsak ima sicer svojo izkušnjo z vračanjem na delovno mesto, vendar jaz ti svetujem, da ostaneš čim dlje doma in se posvečaš sebi, da lahko svojo žalost v miru predelaš. Sama opažam, da mi služba ne pomaga preveč. Odkar sem se vrnila ma delovno mesto – delam z otroki – sem napeta, živčna in razdražena in nimam časa za svoje rituale, ki sem si jih ustvarila, ko sem bila še na porodniškem in na bolovanju. Svetovano mi je bilo, naj si poiščem psihološko pomoč in verjetno si jo tudi bom – vse ob svojem času.
Draga Nataša, ne obupaj in sledi svojim občutkom. Prepričana sem, da si boš tudi ti sčasoma zmogla zarisat nasmeh na obrazu. Verjemi vase in verjemi v prihodnost.
Veliko sreče, Tami.
Kot sem rekla,me je vse za eno leto prehitelo,ker nimam enega leta porodniške,ampak se mi vse izteka,zato z možem predhodno prehajava v svoj posel in verjetno,ko bo vse steklo bo bolje.Drugače pa vem,da mi odhod na staro delovno mesto med 30 žensk ne bi pomagal in bi se ga bala,ker je bil odziv nekaterih od njih zastrašujoč,dobesedno so ženske nekatere tako žleht,da nisem mogla verjet.Izjava ene izmed njih je presegla vse meje doumljivega in vam niti ne morem napisat,kaj in koga vse krivijo ljudje,kljub temu,da sem bila zgledna nosečnica,nisem pila ne kadila in se pazila pri hrani,skratka vsak dan spremljala svoj trebušček in otročka in forume in oh in sploh,da bi bilo vse ok,potem pa slišiš stvari,da te res kap!!!Vem pa,da je zadnja stvar se s tem obremenjevat,skratka na koncu za vse ostaneš sam,tudi za “pobrat se”,tako pač je in nič drugače,prehitet pa ne moreš nič,vse rabi svoj čas.Je pa res,da mi veliko pomaga ta forum,kjer ste vsi vi,ki ste edini,ki to dojemate,ker ste žal prestali isto.Je pa res hudo,to ne more noben,ki to ni dal skozi dojeti.
Draga natašag!
Ne obupaj! Pridejo hudi dnevi in tudi grejo. Ne oziraj se na to kaj pravijo “ljudje”.
Tudi meni je zadnjič mamica sošolca mojega sina, ko sva šli na kavo hotela povedati, kaj in kdo opravlja in sem jo ustavila. Sem ji rekla, da ne želim izvedeti kdo opravlja, ker zame takšen itak ni pomemben. Se mi enostavno ne da ukvarjati z njim.
Vsak ima svojo vest, ki ga bo pekla vsakič, ko se bo srečal z mano. Jaz pa ne bom vedela, da je ravno on opravljal in bom lahko prijazna. In to ga bo huje bolelo kot bi ga moje besede ali grd pogled.
Vse dobro ti želim,
Silvya
Danes je točno mesec dni od kar sem prvič in tudi zadnjič uzrla lepi obrazek mojega dojenčka.Vedno znova in znova mi pred oči prihaja njegov lepi obrazek,zaprte učke,njegove trepalnice in laske…dvakrat sem bila danes na njegovem grobku in vsakič me je ta revček potolažil,naj ne jočem in da je odšel z namenom in ne zato,da bi jaz jokala.Ampak jaz ga ne znam poslušati in mi vedno znova pridejo solze v oči.Vedno znova mislim nanj in tako zelo ga pogrešam,pogrešam,da bi ga stisnila k srcu in čutila njegovo toploto,kako diha in premika oči…dragi MOJ MATIJA TAKO TE POGREŠAM!!!
Nataša, moje izkreno sožalje!Tudi meni se bliža obletnica z nadsvetlobno hitrostjo, saj bo v kratkem gorela 1. svečka, a ne na torti!Žal.Bolečina bo ostala, le da bo počasi, počasi postala bolj obvladljiva in malo manj ostra!Moramo jokati, moraš si vzeti čas za žalovanje, prav je tako, to moramo dat skozi!Meni zelo pomaga, ko si vedno mislim, da bi bil najin Bine najbolj srečen, če bi videl nasmeh na maminem obrazu, čeprav še velikokrat zajokam in čutim žgoče solze!
Želim ti veliko moči in miru v srcu, v duši, čeprav vem da je hudo in je do tam dolga pot!
Draga mamica, tvoj angelček te čuva in te ima neizmerno rad, tega ne pozabi nikoli!
lp
škratek
Draga Nataša!
Kljub letom, ki minejo, je včasih bolečina neznosna. Pri tebi je pa premalo časa preteklo, da bi bila bolečina znosna.
Nikoli ne neha boleti, samo človek se z bolečino navadi živeti! Ampak prehiteti ali preskočiti pa ni mogoče procesa žalovanja! Žal!
Pošiljam ti topel objem!
Hvala za prijazno ponudbo,vendar se mi ne zdi pošteno,da bi plačevala za stvari,s katerimi jaz in moj angelček urediva brez materialnosti,ki pri teh težkih stvareh izzveni tako puhlo in pusto.Ravno smrt dojenčka je stvar,ki ti res da misliti,da smo preveč materialni nasploh in da so take stvari nad vsemi tonami denarja…ker nam dajo naši angelčki tudi stvar,ki so jo omenile vse ženske z isto izkušnjo,da se veselimo malih stvari in to je to.Zatorej ne rabimo plačevati nobenih zdravilcev,dobile smo posebno moč in na to sem zelo ponosna.HVALA ŠE ENKRAT