Spoštovane drage prijateljice,

ne vem kako naj si pomagam. Pred dvemi leti sem izgubila otroka v 12. tednu nosečnosti: takrat sem mislila da se mi je podrl svet in da ne bom preživela. Ampak pravijo da solze izmijejo bolečino in teh solza je bilo kar veliko. Dolgo časa nisem smela niti pogledati nobene nosečnice in dojenčka, ker sem začutila kar cmok v grlu in začela sem se potiti. Ko sem se nekoliko spravila v red sem letos ponovno zanosila in spet izgubila otroka v 10. tednu.
Sem pa po prvem splavu doživela dosti več razumevanja, kot pa sedaj, ko mi je bilo kar rečeno kaj se grem, ker že imam dva zdrava otroka.

Se opravičujem za malce zmedeno pisanje in upam da bo z vsakim dnem boljše
(v mislih tudi na naše angelčke)

Draga reana,

Hudo je kar se ti je zgodilo. Nekateri ne razumejo, da se trudiš ponovno zanositi zato, ker si otroka želiš, četudi je to tretji, ali bi bil četrti, je pač vseeno, saj je tvoja stvar koliko otrok si želiš, in imaš pravico žalovati za vsakim.
Tudi jaz večkrat razmišljam v tej smeri, če bi recimo poskusila še enkrat, pa me malo stisne, ker me je strah kako bi reagirala okolica, če se zgodi še enkrat to kar se je. Tudi jaz že imam dva zdrava otroka.
Najbrž bi me enako obsojali, še posebej tisti, ki jim je eden ali dva dovolj.
Ko bom tako daleč, da bom dovolj pogumna, kdo ve…

LP
Silvya