Moje punčke ni …
Pozdravljeni!
Prebrala sem veliko zgodb na tem forumu in se odločila da vam tudi sama zaupam svojo.
Ni dolgo od kar sem izgubila svojega otročka. S partnerjem sva imela vse pripravljeno za tako težko pričakovano štručko. Še nekaj dni in najina punčka bi prijokala na svet. Dan ko sva v sobici zmontirala še zadnjo stvar, previjalno mizico za otročka, je zame postal obupna mora.
Tisti dan otroka nisem čutila, zato sva se proti večeru odločila da se greva pokazat v porodnišnico. S seboj sem vzela tudi vse potrebščine za osebno higieno, ki sem jih imela napakirane že dober mesec. Prepričana sem bila, da se je otročiček umiril, ker se bo zdaj zdaj sprožil porod. Vsa v pričakovanju sva prišla v porodnišnico, kjer me je sprejela sestra in me dala na ctg, vendar utripa ni zaznala. Vprašala sem, če je možno da je srček kar nehal biti, pa me je potolažila, da je lahko otrok tako obrnjen da je utrip s ctg-jem težje zaznati. Poklicala je dežurno zdravnico, ki me je pregledala z ultrazvokom. Po parih minutah, ki so se meni zdele neskončno dolge, saj sem opazovala njene srepe oči, je rekla: ‘Žal…….utripa ni.’ Niti zajokala nisem, le v prsih sem začutila neskončno pekočo bolečino. Poklicala je partnerja in naju pustila sama. Le objela sva se in ihtela. Nikoli v življenju ne bom pozabila obraza, glasu in besed te zdravnice. Njene besede in oči mi odzvanjajo v umu na vsakem koraku…
Iz dneva v dan se počutim bolj izigrano,prevarano, oropano, v meni je ena sama ogromna praznina … ne prenesem pogleda na novorojenčke, na nosečnice, ne morem poslušati otroškega smeha in joka… vse to tako zaboli kot bi mi kdo zabadal nož v srce. Sedim sama v sobi, saj je to edino kjer lahko živim s spomini na malo razigranko v trebuhu …. in z iluzijami kako bi bilo če bi bila ob meni..
Dragi starši, ki ste izgubili svoje otročke po dnevih, tednih, mesecih ali celo letih njihovega življenja, … ne predstavljam si vaše bolečine, saj je že moja neizprosna…
Punčka moja, tako rada bi te objela in privila k sebi, s tabo bi bilo življenje tako lažje. Nikoli te ne bom pozabila… Na vsakem koraku si z mano v mojem srcu in v mojih mislih. Neskončno rada te imam!
draga prazna,
moje sožalje. Vem kako se počutiš, ker sem sama doživela enako kot ti.
Danes bi moja punčka bila stara tri mesece. Vedno znova me zaboli, ko zagledam kakšno mamico z dojenčkom, še posebej s punčko. Ni dneva, ko ne bi mislila na njo.
Solze počasi presahnejo, joče le še srce.
Želim ti, da na tej poti ne ostaneš sama, da si z možem stojita ob strani.
Silvya
Draga Prazna!
Prav taka zgodba kot tvoja je tudi moja le da de je dogajala nov.06. Še predobro te razumem kako boli. Tudi pri nas smo imeli zanjo že vse pripravljeno, veliki bratec jo je z veseljem pričakoval, a je na žalost ni.
Za nameček sem aprila še enkrat zanosila a je plod odmrl v 9t.
V tem času se je še trem prijatljem rodil otrok, vedno smo ga morali iti pogledat, jaz pa sem z vsakim obiskom čutila neznosno bolečino.
Prijateljice-mamice teh otrok me ne razumejo, zamahnejo z roko in rečejo ne se sekirat saj si še mlada in boš še lahko imela otroke. In to tako boli.
Res pa je da čas celi vse rane, spomin na mojo deklico je sedaj po toliko mesecih že malo manj boleč.
Drži se čeprav vem da ni niti malo lahko.
Spoštovana!
Najprej naj vam izrečem iskreno sožalje!
Vaš nick prazna tako lepo opisuje tudi moje občutenje, ko sem ob smrti svoje punčke ostala prazna! Praznih rok, oropana težko pričakovane hčerkice! Tudi po sedmih letih boli, a malo manj žge!
Želim vam vso srečo na vaši težki poti in pošiljam topel objem!
Draga Prazna,
iskreno sožalje tudi iz moje strani. Ne bom te tolažila in ti govorila kako in kaj, ker te še predobro razumem…
Rada pa bi pripomnila glede prijateljic in njihovih otrok iz drugih dojenčkov. Moja prijateljica je rodila dva meseca pred mano, krasno zdravo punčko. Sama sem se takoj po smrti Matica spraševala kako bo, ko se bova videli, oz. kako bom prenesla pogled na njenega otroka. Sama sebe sem presenetila, ko mi je bilo ob njeni družbi prijetno. Niti solze nisem potočila ob pogledu na njeno punčko. Ni se mi zdelo fer – zakaj bi obtoževala njo in njenega zdravega otroka… Kaj ni lepo, da so vsaj drugi otroci zdravi, če že naši niso imeli te možnosti.
Ravno pred kratkim me je pa ena druga prijateljica vprašala, kako bi se poćutila, če bi zvedela da je noseča. In sem ji rekla, da bi bila vesela zanjo in bi ji privoščila samo vse dobro. Zakaj bi morala naša iskrena prijateljsta trpet na račun moje nesreče? Zakaj? Ko pa vsakemu privoščim zdravega otroka… Saj ne rečem, da me ne stisne pri srcu, ko vidim tako malo štručko in pomislim, da bi bil tak lahko tudi najin Matic, ampak žal ni tako…. Zakaj bi žrtvovala še najine iskrene prijatelje, ko pa vem da so bili z nama tudi v najhujši tragediji?!
Cesarica, z mislimi vedno pri Maticu…. in vseh drugih nesojenih angelčkih…
Draga Prazna,
iskreno sožalje tudi z moje strani. Res je,ko doživimo tako hudo izgubo, je beseda “prazna” verjetno beseda, ki nas najbolje opisuje, poleg besede obupana.
Nimam besed, ki bi lahko vsaj malo ublažile bolečino, ki jo čutiš, kajti take besede ne obstajajo. Karkoli so meni rekli, je le še bolj zarezalo in okrepilo bolečino, zato ti pošiljam le topel objem in ti želim, da boš našla zadosti moči, da boš sčasoma lahko živela naprej. Tako kot je bilo, pa žal ne bo nikoli več.
Želim ti, da bi čimprej bolečina postala kolikortoliko znosna!
Aria
Drage mamice, hvala vam za vse lepe besede tolažbe.
Včeraj sem bila spet na Žalah pri moji punčki.
Zanimivo kako nisem nikoli šla z veseljem na pokopališče, vedno mi je bil skoraj da odveč 1. november ko smo z družino stali na pokopališču na grobu pred 15. leti umrlega starega ata… Vem da ni lepo, vendar tistih pravih, iz dna srca čustev žalovanja ni bilo..
Zdaj pa komaj čakam da grem lahko k moji punčki. Tako neverjetno lepo se počutim ko ji na Žalah v Parku zvončkov prižgem belo svečko, sedem na klopco in premišljujem o njej, kako bi bilo če…. In vedno sproti se mi trga srce ko odhajam od nje…