Spoštovani vsi,

pred letom in pol se je smrtno ponesrečil moj partner. Smrt je bila nepričakovana. Njegov nenaden odhod mi je korenito spremenil življenje. Bilo je zelo težko, ne bi zmogla še enkrat vsega.
Pred njegovo smrtjo sva imela velko “prijateljev”, ki so se po njegovi smrti umaknili. Sprva nisem dajala pozornost na to, sedaj pa je prišla na dan jeza, zelo sem jezna na prijatelje in družino, ki mi niso stali ob strani. Pomoč so mi dali ljudje, ki sem jih prej bežno poznala oz. jih sploh nisem poznala.
Imate kašen nasvet kako naj se rešim teh čustev, ki mi dejansko ne pomagajo, ampak me samo zavirajo.

hvala

Predraga še vedno žalostna.

Očitno se to zelo zelo pogosto zgodi. Jaz se dobivam le z novimi prujatelji in novimi aktivnostmi, ter tistimi starimi ki so mi stali ob strani. Nisev več jezna, loačim le nove prijatelj. Ta stare sem pa vrgla ćez ramo in me trnutno čisto nič ne zanimajo.

Torej moj nasvet. Soooči se z dejstvom, vrzi proč kar je neuporabno in pojdi naprej. Opusti misel – čez sedem let vse prav pride.

moje soželje, Ana

Draga še vedno žalostna,

kot sem pred ravno včeraj pisala na sosednjem forumu, je očitno res, da se to dogaja tako rekoč vsem. Nimam nasveta, ker se tudi jaz te jeze še nisem otresla. Zamere pravzaprav. Veliko starih “prijateljev” ne želim več v svojem življenju, hkrati pa bi jim rada dala vedeti, kako zelo so me prizadeli. Moja “pomoč” je morda lahko le v tem, da ti povem, da ni zaradi tega nič narobe s tabo. Morda je pa res, da je z nami in našimi donedavnimi prijatelji tako, kot da bi bili z dveh planetov. Oni ne razumejo nas, mi pa ne njih. Glede na to, da smo mi tisti, ki smo (bili) v krizi, mislim, da bi oni morali biti tisti, ki bi naredili korak k razumevanju.

Pozdravljena,
moja misel je takšna,kadar odkrito zaprosimo za pomoč ponavadi vedno dobimo odziv. Kako pa si se ti poskusila približati prijateljem in družini v svoji bolečini? Če se nisi, je bilo to morda iz njihove strani razumljeno, da si ti želiš umik in čas zase. Mislim, da je jeza, ki jo čutiš sedaj dobra podlaga za postopno in počasno odpuščanje sebi, partnerju, ki je odšel(pa čeprav je še vedno s tabo) in ostalim, ki so (bili) morda prav tako nemočni, da bi ti lahko pomagali.
vse dobro
Darja

zanimivo, da imam tudi jaz tako izkušnjo. Na pomoč in pripravljenost za pomagat so pokazali tisti, s katerimi prej skoraj nisem imela stika, ožja družina ter ostali sorodniki in nekati kolegi pa so se potuhnili. težko je, saj bi res od bratov in sester pričakovala malo več sočutja, še zlasti ob nedeljah in počitnicah, ko vsi nekam gredo več ali manj, jaz pa sama z otrokom. to je, kar me sedaj po več letih boli in verjetno ne bom nikoli pozabila, dokler si ne bom dobila družbe,ki mi bo zapolnila praznino.

Pozdravljeni,
naj še jaz dodam nekaj. Pred šestimi meseci sem nepričakovano izgubila ljubljenega očeta, na katerega sem bila izredno navezana. Najprej je sledil grozen šok, nato pa velika jeza, ki traja še danes včasih bolj včasih manj odvisno od dneva. Saj ne vem kaj bi rekla, v bistvu pred mamo ne želim pokazat, da mi je hudo ravno tako ne pred otrokom (tudi on ga zelo,zelo pogreša) da ne bi še ostali trpeli. In kaj zelo sem žalostna zaradi odnosov med sorodnico, kateri je umrla mama pred 11 leti sem veliko pomagala ji stala ob strani jo klicala in bodrila do konca, da se je popolnoma izolirala pa tudi prijateljice, ki sem jih imela. Razočaranje popolno. Pa bi samo družbo rada, tako da malce poklepetam, da kakšno rečeš. Po drugi strani, pa me je prav prijetno presenetila sošolka še iz osnovne šole, tako da se večkrat spomni name, da me pokliče ali pošlje kakšen sms. Ne razumem kaj je tem ljudem, saj gremo vsi skozi to fazo v življenju……

lp mamiR

Hvala vsem za svojo izkušnjo in nasvete.

Danes je spet obletnica in spet tako boli, jutri je praznik pa bom šla spet sama na izlet, v hribe, kamorkoli…, če se ne bom sesedla in ostala sama doma.
Žalostna sem ob vsej tej samoti, čeprav je on vedno z menoj.

Večin časa delam, da se zamotim, ampak ko pridem domov vidim, da to ni prava pot. Izgubljam se.

Mah saj bo prišel tudi lepši čas za nas.

Spioštovana Jezna,

Popolnoma razumem tvojo bolečino. Tudi jaz sem doživljala oz. še vedno doživljam takšne trenutke, čeprav imam umirajočo mamo še živo.
Tudi od mene so se odmaknili vsi sorodniki in skoraj vsi prijatelji. To še bolj občutim zato, ker sem edinka, očeta že zdavnaj nimam več, mlada sem še in sorodnike imam v drugih krajih po Sloveniji. Mislim, da so ljudje slabiči, dokler se sami ne soočijo s težavami. Ravno težave nas delajo močne: odkar sem izgubila očeta pred mnogimi leti, sem posatala bolj odrasla, močna in razumevajoča za vse, ki so v bolečini. Do takrat pa nisem razumela pojma smrti. Pač tako je, sem si mislila. Nisem razumela procesa žalovanja, ki se v bistvu ne konča s pogreboma, ampak se začne šele s časom po njem in z meseci, ki se začnejo odvijati, leti,….In poznam občutek jeze, ko si v trpljenju, sorodniki pa se vedejo, kot, da se ni nič zgodilo. POznam občutek, ko jokaš, pa ni od nikogar prijatelja, ki bi pozvonil na vrata in te potolažil. A včasih so znali prihajati na kavice, praznovanja rojstnih dni ipd……Res nasramno! Vendar, verjemi, tudi oni bodo enkrat prišli na tvoje in takrat jim boš lahko povedala, kako si se ti počutila in šele ob svoji bolečini bodo razumeli kako ti je bilo. Zato ti predlagam, da pustiš jezi svoje, ker vedi, da se boš enkrat pomirila. Žalovanje je proces, kateremu se ne moreš izogniti ali ga prekiniti. In v tem procesu se srečuješ z vsemi vprašanji, ki jih prej nisi poznala. Je pa res eno: tisti, ki je res tvoj prijatelj, ti bo stal ob strani v vsaki minuti. In takrat spoznaš pravega prijatelja. Ostalo so le znanci ali sorodniki, ki niso nikoli globinsko prijateljevali s teboj.

Drži se in še kaj piši,
Mija

Draga še vedno žalostna!

Tudi sama sem pred 10 meseci izgubila partnerja v kruti nesreči. Takoj po njegovi smrti nisem niti opazila, da sem ostala skoraj brez vseh prijateljev, vsi so se odmaknili od mene. Čeprav bi včasih potrebovala toplo in iskreno besedo, pa mi je pasala samota, biti sam s svojo bolečino. V najtežjih trenutkih mi je stal ob strani le njegov brat, drugi pa, kot da bi se udrli v zemljo. Sedaj, ko je minilo nekaj mesecev in sem se začela ozirat nazaj, pa me to zelo boli. Predvsem me boli, da me nekatere “zelo dobre” prijateljice niso nikoli poklicale in uprašale kako sem, ali kaj potrebujem, morda le ramo za jokanje.

Tudi sama sem se zakopala v delo. Poiskala sem si še dodatno službo čez vikende, tako da imam čim manj časa za razmišljanje, je pa hudo ko pridem zvečer domov in ko me prevzamejo čudoviti spomini, ki pa so trenutno še tako zelo boleči.

Pošiljam ti topel objem, z upanjem, da bo nekoč tudi za nas spet posijalo sonce.

M*

lep pozdrav,

nekateri smo na svetu, da dajemo pomoč, drugi so tu, da jo sprejemajo. Jaz sem že zdavnaj opazila, da nikoli nisem dobila nazaj pomoč od tistega, ki sem mu sama pomagala. A se mi zdi normalno. Ljudje smo različni.Tudi jezna nisem (več). Pri meni je vsega konec, včeraj sem pokopala mojo mamico, zdaj sem sama.
Pa po dolg bolezni nisem jezna, sem pa neskončno žalostna, a bo minilo. In sem presrečna, da sem bila z njo do konca in vedno, celo življenje.
Ljudje se bojijo smrti in se vedno ustrašijo in umaknejo.

Vsem želim veliko moči in da bi čim prej žalost prešla v vesele in prelelpe spomine.

Draga marinka1, moje iskreno sožalje.

Drži se pa piši kaj, tako nam bo lažje…

mamiR

draga ,še vedno žalostna.
tudi pri meni je stvar takšna ,prej ko je bil moj mož še živ smo imeli vedno toliko obiskov njegovih prijateljev da smo morali biti vedno doma ker so prihajali včasih kar nenapovedano, ali pa če so kaj rabili sedaj ko pa moža ni več pa niti ne pokličejo več ,da bi vprašali kako sem.ravno včeraj sem razmišljala o tem. pa kaj bi se sekirala za tiste ki so hodili k nam samo jest pa piti pa zijala prodajat (ko je bil mož že zelo slab in v postelji).sedaj sem spoznala da okrog mene živi tudi veliko ljudi ki jih prej nisem”poznala”.Ti mi sedaj pomagajo in mi stojijo ob strani.Ne sekiram se več za tiste druge.živim naprej v družbi pravih prijateljev in veliko sem v naravi.pozabi neiskrene prijatelje in si najdi nove še veliko iskrenih prijateljev je.ozri se okrog sebe.