Konec decembra 2006 je umrl mož moje sestre, ki bi letos dopolnil 40 let.Nepričakovano v 1 tednu in pol. V tem času smo izvedeli za diagnozo- rak, za to da ni pomoči in zato, da nas je že zapustil. Ne morem opisati kakšni trenutki so to bili, kdor ni doživel ne razume. Še toliko huje mi je bilo, ko sem gledala sestro popolnoma izgubljeno in nečaka, ki si je zatiskal oči pred resnico (kar počne še danes 7 mesecev po smrti očeta, včasih imam občutek, kot da še misli, da bo oče prišel nazaj oziroma, da sploh ni odšel. Kar se mi zdi za 13-letnika malo nenavadno). Pišem pa za nasvet. Recimo, da se je sestra po 3-4 mesecih zavedala, da življenje gre naprej. V njej je bilo zopet čutiti življenje. A zadnji mesec je vedno slabše. Ne vem je to morda povezano s tem, da gre za mesec v katerem bi njen mož imel rojstni dan, ali je vse privrelo zopet na dan (saj pozabila nikakor ni). Postala je teko pesimistična, vse jo boli, sama sebi se smili,…Kar naprej ima “zdravstvene težave”. K zdravniku pa ne želi. Mislim, da je vse povezano s psiho. Ne pomaga to, da hodimo na sprehode, da veliko bere, da se veliko pogovarjamo, ne pomaga ji več niti bližina sina (kar je zmeraj zaleglo).
Najhuje mi je to, da sem zmeraj znala dobro pomagati ljudem (tudi poklicno), a ko pridejo na vrsto domači, kar odpovem. Kar me resnično jezi. Prosila bi vas za kakšen koli nasvet sploh tiste ki ste to doživeli. Kako ste prebrodili, kaj mi svetujete,…Hvala

zaskrbljena sestra

P 3-4 mesecih se sestra zagotovo še ni “začela zavedati, da gre življenje naprej”. V tem času se najhujše šele začne, ker prvi šok mine in nastopi kruta realnost. Pomagati ne pomeni poskušati doseči, da človek “pozabi”, da “preženete žalost” ali da “preneha žalovati” (narekovaje uporabljam, ker so to ponavadi izrazi, ki jih uporablja okolica, a zelo neprimerni), pomagati pomeni poskušati razumeti, da ima ta oseba vso praviso, da je žalostna ali jezna. Poskušati morda pomagati pri čisto vsakdanjih opravkih, ker ti lahko vsaka stvar, za katero v glavi veš, da jo moraš narediti, vzame ogromno energije – ki je pa že tako nimaš, ker žalovanje tudi fizično izčrpava.

Nana007 žal mi je za vašo izgubo, sploh pa za sestro in njenega sina, ki sta tako zgodaj ostala brez moža/očeta. Moje iskreno sožalje.

Meni je pred skoraj petimi meseci umrla mama, tudi rak, in verjemi, da je zelo zelo težko. Na začetku se je tudi meni zdelo, da je nekje na zdravljenju, da bo še prišla, potem sem se spet zavedala, da je žal ne bo več. Kar ne moreš sprejeti. In ta mesec 14. bo pet mesecev, pa ni nič kaj veliko lažje. Sprejeti ne morem, po moje ne bom nikoli. Mogoče se bom sčasoma nekako potolažila, da vsaj trpi ne več in da čuva name.
Veš ne veš, dokler ne daš to skozi. Mene je vsa ta mamina bolezen in nato tudi to, da je umrla tako spremenila, da se včasih ne spoznam več.
Prej sem bila vedno vesele narave, sedaj so trenutki, ko se nekako ‘bolj’ dobre volje bolj redki. In tudi tvoja sestra, verjemi, da ji je prekleto težko, mogoče se navzen trudi, vendar notri jo prekleto boli. Izgubiti partnerja pri teh letih, ko začneš komaj dobro živeti, je hudo hudo.
Moram ti pa reči, da pa se meni ne zdi čudno, da 13-letni sin misli,d a bo oče še prišel…Proces žalovanja je lahko dolgotrajen, vsaka oseba žaluje na drugačen način, sploh pa otroci, mislim, da se težje sprijaznijo z dejstvi, da bližnje osebe – očeta ni več. To tudi lahko povem iz svoje izkušnje, saj sem očeta izgubila pri starosti svojih 8. let. In sem ga še vedno ‘čakala’, od kod bo prišel, ….

Pri žalovanju ni pravila, ni časa, ki bi ‘veljal’ da človek ‘preboli’ ljubljeno osebo. Npr. moja mami je ob smrti moža – torej mojega očeta – takrat žalovala nekaj let, dobesedno, črnino je nosila leta, postala je bolj vase zaprta, veliko stvari, ki ji je prej pomenilo veliko, ji ni pomenilo popolnoma nič več. Jaz mislim, da je to proces, ki lahko dolgo traja, na vsako osebo drugače vpliva, lahko pride tudi do psihosomatskih obolenj. Vem, da bi rada pomagala sestri, da bi si nekako ‘opomogla’, samo mislim, da ona še kako potrebuje veliko veliko časa, da bo nekako zadihala. Sama osebno si ne predstavljam, kako boleče mora biti izgubiti partnerja. Meni se je letos dobesedno porušil svet pred očmi, ko je umrla mami, čeprav je bila bolna, prvič rak v letu 2005, vendar se je vseskozi dobro držala, ko pa je udarilo ponovno lani v juniju, pa vse kemoterapije in obsevanja žal niso bila uspešna… In ko sem jo gledala v trenutkih, ko je šlo njeno stanje navzdol sem v sebi čutila tako bolečino, ker nisem mogla pomagati. In to je tisto, kar je najhujše. Človek v sebi nosi bolečino, počuti se nekako ‘krivega’, ker ne more pomagati ljubljeni osebi.

Pri možu tvoje sestre je šlo hitro navzdol, toliko hujše, ni bila niti približno pripravljena na tak hud šok v svojem življenju, čeprav na to ni človek nikoli pripravljen. Verjemi, da tudi jaz nisem bila, pa še tisti zadnji dan, ko ni zdržala več in odšla. Enostavno ne moreš biti pripravljen na smrt, nikoli in nikdar. Tvoji sestri v glavi rojijo vprašanja kot zakaj on, pa kako, ne razume, ti povem, da ne razume, jaz nisem in tudi ne razumem, ne sprejema tega… Kar se tiče oseb, ki so ti blizu in ti lahko pomagajo mislim, da tistega kar čutiš v sebi ne more čutiti nihče, ta bolečina se nikje ne ‘vidi’. Lahko poveš prijateljici, sestri, bratu… in vsi rečejo, saj bo, potreben je čas, rešil se je… vendar to je le pesek v oči, ob takem udarcu, ko nastopi smrt bližnje osebe. Vsake razumske razlage so odveč. Jaz ti svetujem, da jo povprašaj kako se počuti, predvsem pa jo poslušaj, naj se ti izpove, bodi ob njej in ji dajaj podporo. To v taki situaciji človeku največ pomeni. Ne pa te ‘fraze’, ki jih ljudje vsi ponavljajo… SYej pravim, dokler ne doživiš tega si niti ne predstavljaš kaj drugi v sebi doživljajo ko jim umre svojec, bližnji.
Mene je par mesecev bolelo dobesedno celo telo od pasu navzgor, bila sem totalno brez energije, kot mesečnik sem hodila okrog, bezgavke v pazduhi, vse me je bolelo. In zdravnik je rekel, da je to psihično in da se naj poskušam vsaj malo ‘umiriti’ in spraviti s tem dejstvom. Vep osebi, ki je v taki hudi stiski veliko pomeni to, da lahko bližnjim pove, kako se počuti, ker ponavadi je tako, da ljudje raje poslušajo vesele oziroma vsaj normalne stvari, ki jih ima nekdo drug za povedati, žalostnim pa se izogibajo, oziroma dobijo tisti povešen obraz, ko poveš iskreno. Meni se je zdelo, kot da moji bližnji včasih mislijo, da ni tako hudo, da življenje gre naprej so govorili, pa saj gre, samo nikoli več ne bo enako. In tudi za tvojo sestro in sina ne. Največ pa je to, da ko bo ona pripravljena in se bo vsaj malo soočila in sprejela to dejstvo, takrat se bo nekaj premaknilo v njej, in tega se ne da prisiliti. Sej pravim v tako hudih situacijah ni pravila in mesecev. Včasih kdo reče, ja pa saj je že pol leta, npr. mislim ne vem ali ljudje sploh razmišljajo, velikokrat je čas irelevanten. Oseba je ostala brez moža!!!! in sama z otrokom… ne vem meni se to zdi grozno in grozno grozno mora biti tvoji sestri. Upam,d a se bo počasi nekako pobrala, vsaj iz najhujše krize in poskušala nadaljevati po poti življenja, ki pa je še pred njo in njenim sinom.

Vse dobro vam želim.
Držite se,
lahko noč

**** Draga mami, rada te imam, lahko noč******

Po moje kak zdravnik še ni potreben, ker je sestra še v fazi žalovanja, tu pa ji nihče ne more veliko pomagat. Verjetno se ji je v tem obdobju
malce poslabšalo, ker je poletje čas dopustov, prostega časa in družinskega življenja , pa spomini bolj intenzivno in boleče privrejo na dan. Kar pogumno ji stojte ob strani in dajte ji čas.

In povej ji za forum, če še ne ve zanj.

Predraga Nana

Žalovanje po taki izgubi za okolico traja in traja, tisti ki pa ga je ta izguba prizadela, pa vsak dan naredi “trening” vrhunskega športnika. Žalovanje tvoje sestre se je pravzaprav šele začelo. Če ji želiš resnično pomagati moraš biti neskončno potrpežljiva in se vsak dan veseliti resnično malenkostnih izboljšanj. Ko pridejo poslabšanja pa je hudo, ko padaš vedno globje in globje pa se nimaš nikjer za prijeti.

Kako pa otroci reagirajo na smrt starša ti pa ne morem povedati, ker sta moja otroka (9 in 12 let) odreagirala popolnoma drugače kot tvoj nečak. Ko sem iskala pomoči za otroka je vsaj v Sloveniji nisem nikjer dobila. Največ pomoči sta dobila v meni ( kolikor sem je bila in sem jo sposobna dajati v svoji večni stiski), nekaj pa pri športnih trenerjih in v šoli. Prave strokovne pomoči za tako stare otroke pa nisem našla.

Po 2letih in pol od nenadne smrti moža sem trenutno zopet črnogleda. Nekako sem sestavila tretje počitnice, na videz vse OK, sama se ravno te dni zopet nekako sesuvam vase. Pa vem, da se nebi smela, ampak se počutim kot Alice v čudežni deželi, ko je padla v zajčjo luknjo,…..

Imej jo rada, bodi potrpežljiva, največja napaka, ki jo lahko narediš pa je, da ji očitaš kaj si ji že dobrega naredila in se še ti začneš sama najedati, torej moraš paziti tudi nase. Pomagaš pa lahko vsak dan, nekaj drobnega. Koristi, če se oba z nečakom začneta ukvarjati s popolnoma novimi rečmi, poiščeta novo družbo, nov šport, nov hobi.

Sama se počutim kot, da sem enako v puberteti, kot moje dva otroka.

Pošiljam vam topel objem,

Ana

Nana ne poskušaj pospešiti sestrinega žalovanja. Enostavno mora odžalovati, pa koliko bo potrebovala časa, ga pač bo. Še težje ji bo, če bo videla, da vi tega več ne sprejemate in bo morala držati vse v sebi. Navzven bo potem boljše, ker bo skrivala bolečino pred tabo, ti boš bolj zadovoljna, v njej se bo pa vse lomilo in bo še bolj bolelo.
Pravzaprav ni niti še eno leto. Iz svoje izkušnje ti povem, da je meni bilo nekako najhuje od 5 do 8 meseca po mamini smrti. In tudi jaz, pri 27-ih letih sem še kar čakala, da bo vstopila skozi vrata.
Kot ti je rekla Špela, če želiš pomagati, lahko narediš kako delo namesto nje, ker že za to je potrebno ogromno energije. Če pa bo sestra spregovorila, pa ti le poslušaj, ne rabiš nič povedat v tolažbo.

vsak potrebuje svoj čas da na nek način preboli.pozabila ne bo nikoli,če je dovolj močna bo dala na stran in zaživela na novo.čeprav moram povedat da meni čas ni odnesel bolečin,še zmeraj se mi zdi kot da se je zgodilo včeraj,nikakor se nisem mogla sprijaznit in si dopovedat da takšno je življenje,da vedno nekdo nekoga izgubi.stara sem 30.ko sem imela 13 mi je mama umrla,pri 25 mi je umrl brat,pri 26 pa omama in otata,katera sta me vzgajala od malega lepo rečeno imela sem ju za svoje starše.žalost me je pobila in me potisnila na dno brezna iz katerega ne moram prit ker me preveč boli.težko je razumeti in dajati nasvete kajti svak žaluje in čas potrebuje različno dolgo.mene je prevzela bolezen od bolečine in trplenja ter žalovanja.še danes nisem našla smisla v življenju.