obupana mamica
Pozdravljeni!
Sploh ne vem kako naj vam razložim moje življenje , ki je zadnje dve leti postal pravi pekel. Že ko sem bila noseča sva imela s partnerjem probleme, ker sem bila večinoma sama nič se mi ni posvečal bil je odsoten zaradi dela in tudi pogovarjal se ni z mano o vsakdanjih stvareh. Že takrat sem se počutila osamljeno in žalostno. Potem sem avgusta rodila prekrasnega sinčka in od takrat je bilo samo še slabše. Tim nama ni nič spal tako da sem bila skoz na nogah mogla sem opravljati še gospodinjska dela in še negovat mojo babico ki je stara bila 82 let. Ni mi stal ob strani takrat ko sem ga rabila če pa sem ga kej prosila glede najinega sinčka mi je pa skoz govoru da ga imam pod komando in da naj bom raje koj tiho. Že dostikrat me je udaril in me zelo grdo žalil, me poniževal kot da nisem človek. Sedaj sem že skoraj na koncu živcem sploh se ne pogovarjava ker se potem skoz kregava in nočem da naju bi sin gledal. A bi mi lohka kdo svetoval kaj naj naredim ker tako preprosto ne gre več ko sem jaz nervozna je potem še Tim in to ni dober za oba. Ali naj ga pustim ali naj potrpim zaradi Tima?
Lp Barby
Draga Barby, V spodnji temi je opisan postopek za sprejem v materinski dom, morda bi v poštev prišla celo varna hiša. Tole je odgovor z drugega foruma na podobno žalostno situacijo:
Naj se prijateljica izogiba ljudi, ki ji povzročajo psih. bolečine, naj se vključi v vladne organizacije, kot so SOS telefon, Ženska svetoalnica,društva za pomoč ženam in dekletom,…..naj se čim več pogovarja, dogovori se ti za sestanek, povabi jo, naj se izjoče še drugim, lažje ji bo, izvedela pa bo še za dodatne možnosti.Obrne naj se na ustanove kot so KAritas, Rdeči Križ,… Če bo predložila račun, napisala vlogo, bo dobila tudi kakšno stvar. Hčerkica mora videt mamico nasmejano, pa čeprav srce joka, le s tem bo zdrav in vesel otročiček, ki bo čez leta s hvaležnostjo objela mamico, ker jo je varovala v otoštvu….. Predvsem pa imata največje bogastvo na svetu: ljubezen med mamico in otrokom. Tega jima nihče ne bo mogel ukrasti, ne prepovedati, to jima naj bo vodilo do drugih stvari,…. Srečno, pa ostani prijateljica. (Družine v družbi, ne znam naredit linka)
Hčerka tam, tu sin, otrok pač, ki potrebuje mir in normalno življenje. Saj nisi srečna v tem odnosu, pojdi in poskrbi zase in Tima. Pokliči Žensko svetovalnico (Langusova 21, Ljubljana Vič • tel.: (01) 25 11 602 tel.: (01) 25 11 603), se mi zdi, da ti bodo prisluhnile in znale svetovati okrog praktičnih stvari. Predvsem pa nuditi podporo, da ne boš tako zelo sama in nemočna. http://www.drustvo-zenska-svetovalnica.si
Še to: praviš, da skrbiš za babico… če mogoče stanujete vsi skupaj pri njej (ali pri tebi), ga postavi pred vrata. Veš, PO-TRPIŠ nekaj, kar je neprijetno, ampak nujno in Bo minilo, vrtanje zoba recimo. Ti, draga Barby, pa samo trpiš. Ni ti treba. Srečno.
Draga Barby!
Pravite, da je vaše življenje zadnji dve leti postalo pekel. Že v nosečnosti in takoj po porodu v partnerju niste dobili nikakršne podpore in pomoči, komunikacije brez prepirov med vama ni. Še več, prisotno je tudi fizično in psihično nasilje. Ne dovolite si tega, Barby. Za nikakršno ceno.
Lepo je, če ima otrok oba starša vedno ob sebi, živi z obema, ima v njiju zgled sobivanja dveh ljudi, zgled pristne ljubezni, podpore in spoštovanja… Žal ni vedno tako. Vsak odnos zahteva kompromise, potrpežljivost, vztrajnost, prilagajanje… Vendar biti potrpežljiv, potrpeti ni isto kot biti trpinčen. Vztrajanje v zvezi, kjer je prisotno nasilje, je trpinčenje. Samega sebe in tudi otroka.
Otrok čuti napetost med staršema, »naelektrene« odnose, nemir in žalost v vas – sami ste opazili, da ko ste vi nervozni, je tak tudi otrok. To res niso najboljše razmere ne zanj ne za vas.
Odločitev, ali boste odšli ali ostali, je samo vaša. Vi poznate sebe in svojo družino, čustva in vaše življenje. Je vredno vztrajati? Imate upanje, da se bo kdaj kaj spremenilo? Imata interes, da bi poskušala na novo vzpostaviti vajin odnos s pomočjo strokovnjaka?
Premislite Barby. V odločitvi si dovolite misliti (tudi) nase!
Spoštovani ali spoštovana!
Prosim vas, da še enkrat, tokrat bolj pozorno, preberete moj odgovor, saj ste ga žal napačno razumeli. Gospe Barby nikoli nisem svetovala, naj potrpi v odnosu, kjer se dogaja nasilje. Mislim, da je to razvidno iz odgovora:
“Še več, prisotno je tudi fizično in psihično nasilje. Ne dovolite si tega, Barby. Za nikakršno ceno.”
“Vendar biti potrpežljiv, potrpeti ni isto kot biti trpinčen. Vztrajanje v zvezi, kjer je prisotno nasilje, je trpinčenje. Samega sebe in tudi otroka.”
“Otrok čuti napetost med staršema, »naelektrene« odnose, nemir in žalost v vas – sami ste opazili, da ko ste vi nervozni, je tak tudi otrok. To res niso najboljše razmere ne zanj ne za vas.”
Barby zelo razumem v njeni stiski in v tem, ko se trudi ravnati tako, da bo prav. Sprašuje, ali naj potrpi zaradi sina – to vprašanje si zastavlja veliko mamic, ki se znajdejo v situaciji, ko ne vidijo več prihodnosti v partnerstvu, nočejo pa razbiti družine – jaz pa Barby svetujem, naj si v odločitvi dovoli misliti tudi nase, saj menim, da bo za otroka najbolje poskrbela tako, da bo poskrbela tudi zase. V nasilniškem odnosu to gotovo ne bo možno! Dokler bo sama izpostavljena nasilju, nenehnim prepirom in nesoglasjem, se bo to reflektiralo tudi pri otroku, zato je prav, da Barby prevzame odgovornost za svoje življenje in poskrbi zase in za otroka, da bosta kvalitetnejše zaživela.
Ker pa je življenje njeno, je njena tudi odločitev, kako bo le-to potekalo.
Trpinčenje, nasilje, vsakršno poniževanje in razvrednotenje človeka je zame nedopustno! Vsa ta dejanja zaslužijo prezir, storilci pravične kazni, žrtve pa pomoč in podporo pri iskanju poti iz stiske. Žal mi je, če ste razumeli, da mislim kako drugače.
Z lepimi pozdravi!
Partnerstvo je mnogo več, kot izvajanje dolžnosti, kar nekako povdarjate. Da bi znali svetovati, bi bilo primerno, da napišete še kaj, kot npr.: ali opazite njegov trud za družino? Ali moža kdaj pohvalite? Ali se z njim kdaj pogovorite o občutkih, njegovih in Vaših? Ali ste ga kdaj vprašali s čim bi ga razveselila? Ali se izogibate obtoževanju? Ali se potrudite, da ste skupaj in da se tudi oče igra s svojim otrokom? Ali podzavestno ustvarjate koalicijo s sinom proti očetu? Ali iščete priložnosti, da bi možu (in on Vam) ustregel ali razveselil? Če ste verni, ali kdaj skupaj molita? Kdaj se je kaj od tega nazadnje zgodilo?
Barbyp!
podobna zgodbica moji. tudi pri meni je bilo z rojstvom mojega sončka vedno slabše. dooolgo sem zbirala pogum, kolebala med imeti družino in trpeti, ali se postaviti spet na noge, začeti verjeti vase in se imeti rada. po doolgih petih letih sem končno spregledala. spakirala sem in odšla.
od tega je nekaj mesecev in jaz … sem se ponovno rodila. danes vem, kaj si želim v življenju in česa nočem. moram povedati, da je življenje postalo zelo lepo, veselim se vsake najmanjše malenkosti, ki se mi zgodi čez dan, imam svojega sončka in oba sva vesela, da je tako kot je.
z močjo misli usmerjam svojo energijo tja, kamor je prej nisem smela, niti zmogla. odnosi do okolice so se zelo spremenili. rajši se imamo, spoštujemo se in uživamo čas, ki ga preživimo skupaj.
vem, da si polna dvomov, tudi jaz sem bila. in verjela, da se bo vse skupaj uredilo. pa, na mojo srečo ali žalost ni bilo tako.
zdaj sva s sončkom sama v najemniškem stanovanjcu in imava MIR, kar je nama zelo pomembno. in imava se zelo rada.
Marjan, lepo napisano, ni kaj. V prevodu: sama si kriva za vse, ker se ne mečeš na trepalnice okrog tipa, ki nad tabo izvaja nasilje. Zahvali se mu za trud, pa kakšno zmolita skupaj.
Verjamem, da je možno na lep način doseči veliko izboljšanje v partnerstvu. Ampak tovrsten nasvet, oz. namigovanje na njeno napačno ravnanje (nihče ni popoln, krize pa žal pokažejo manj lepo stran značaja) ni na mestu v situaciji, kjer je barby že tako razvrednotena, ponižana, in najbrž pogosto sliši, da je ona vir vseh problemov. In za povrh še – molči, baba.
Barby, kar korajžno.