tudi meni je umrl mož, premladi seveda in sem ostala z majhnim otrokom, ampak zdaj je poletje in morje kar vabi. ampak sama??

Ali ima še katera podobne težave? zanima me, kako boste rešili situacijo, greste še s kom drugim, ali sami ali sploh nič.

ker doma bit in biti ves čas otožen in brez volje…., otrok pa ima rad vodo.

Berta, morda bo pa tudi tebi dobro delo da si malo zunaj, da zamenjaš okolje. Boš videla da te bo dogajanje spontano potegnilo v boljšo voljo, sploh pa pogled na otroka ki se veseli čofotanja.
Družba morda in običajno pride sama po sebi. Lepe počitnice !!!

Predraga Berta

Prvo leto po smrti moža mi je bilo najtežje sestaviti dobre- odlične počitnice ( in konce tedna) za oba otroka. Vse kar sem znala in mogla sem potegnila na plan, praktično iz pet, bi temu rekli.
Letos sestavljam tretje počitnice, otroka sta “super” ( to je zadnjič sin napisal enemu stricu, kot zahvalo za voščilo ob rojstnem dnevu). Sama bi bila še kar doma, oziroma bi hodila po večjih in malo manjših gričih po Slovniji. Lani sem se odzvala na povabilo in smo bili v tujini , letos gremo na obisk k prijateljici tudi v tujino.

Pa nisem sama na teh počitnicah preveč “uživala”, ker pač GA ni bilo poleg, samo otroka se pa počasi počasi sproščata in jima ni več tako težko sprejeti, da sta brez očeta, oziroma je hči enkrat v šoli že javno povedala, (ko je nekdo od učiteljev zagovarjal eno deklico, ker je tepla drugo, da je brez očeta) kaj pa jaz saj sem tudi brez očeta, pa mi gotovo nebi dovolili, da bi koga tepla.

Torej, če imaš (glede na finančne možnosti) kakršne koli možnosti za počitnice POJDI. Povsod ti bo težko, tam kjer ste bili skupaj bodo na dan prišli spomni, tam kamor boš šal prvi ča sama si boš želela, da bi bil poleg. Včasih je tudi gledati “srečne” pare in zadovoljne očke in otroke, ki se igrajo skupaj na počitnicah zelo zelo težko. Tako pač je in tega ne moreš spremeniti. Če ti privrejo solze takrat, jim pusti svojo pot, ne zadržuje se.

Meni bo med počitnicami vedno težko, ne glede nato koliko jih imam še pred seboj. Ampak s tem bom pač živela, ni pa prav, če prevelik del tega kamna odložim na otroka. ( malo ga pa vedno, ker če se imajo ljudej radi čutijo zelo zelo veliko).

Pošiljam ti topel objem in zopet solze, zate in zame.

Ana

V soboto smo prišle z dopusta, naše tretje počitnice brez očija, sem prav vesela, da smo bile, sploh pa ko ti otrok reče: Mami hvala za tako lepe počitnice.
Prvič je najtežje, da se sam organiziraš, potem je pa lažje, ko vidiš, da gre, je pa težko na dopustu, ko gledaš “popolne” družine, tudi otroci to opazijo, je težko in vedno bo težko, moja hči je rekla: Mami a ne kako bi bil ati ponosen na nas.
Berta kar pogumno.

Ko je bil otrok star nekaj let, sem ostala sama z njim (pa ne zaradi moževe smrti, ampak zaradi njegovega odhoda).
Nekaj let nisem hodila na izlete, na morje, skratka nikamor.
In to je bila ena mojih največjih napak.
Ne glede na to, kako se ti počutiš, zaradi otroka MORAŠ ven, tudi na morje.
Naj čim manj občuti praznino, ki je nastala.

Pojdi s kakšno prijateljico ali sorodnico, ki tudi ima otroka (če jo seveda imaš), sicer pa kar korajžno sama – vzameš otroka pa gremo !

Bodi močna – vsaj zaradi otroka.