Draga gospa Alenka!

Obračam se na Vas z vprašanjem, ki se navezuje na naslov. Na kratko: izvenzakonska skupnost, ki teče 5 leto. Oba sva stara malo čez 30, jaz solidna služba, on uspešen v lastnem podjetju. Imava otroka starega 9 mesecev. Od kar ga poznam je več ali manj odsoten od doma. Če niso delovne obveznosti, pa najde kakšen drug izgovor. Popolnoma sva si različna. V začetku me je strašno vznemirjala njegova vihrava narava, humor…. Karkoli me je motilo oz. je naredil kakšen spodrsljaj, je znal to prav očarljivo popraviti. Sedaj imam pa tega vrh glave. Nabira se že nekaj časa. Dovolj imam večne samote in čakanja kdaj pride, gledanja na uro (točnosti ne pozna), gospodinjstvo je v celoti na meni, on sam ne migne niti s prstom. Če je že kaj takšnega, da sama ne zmorem postoriti, se pa pripravalja in vzdihuje in vidno kaže slabo voljo. Sama sem zelo družinski človek in tu je največji problem. On ni in tudi sam pravi, da nikoli ne bo. Nikoli ni časa za naju (mene in hčerko), ne zdrži znama doma ali na sprehodu. Edino kar mu ustreza je, da se napokamo v kakšen center na kavo ali k njegovim, da se potem lahko zopet umakne pred dolžnostjo očeta. Veliko se je že nabralo. Bila sva večkrat pred razhodom ampak vedno ga sprejmem nazaj.
Sedaj pa vse bolj čutim v sebi, da si želim živeti brez njega. Imam sicer pomisleke zaradi hčerke (jemljem ji očeta), po drugi strani pa vem, da bo več z njo kot je sedaj, saj se dejansko ne vidita tudi po več dni. Prihaja izredno pozno domov – pravi da ima toliko dela. Zopet sem mu predlagala, da se razideva vendar noče niti slišati, po drugi strani pa pravi, da sem jaz največja napaka v njegovem življenju. Rada bi zaživela, zadihala. Menda je z menoj le zaradi otroka. Nekoč mi je dejal, da če doma ne bo dobil sexa, si ga bo poiskal drugod. To sem ga pred kratkim spomnila in navezala nase – sem čustveno povsem prazna in pogrešam bližino človeka. Ker tega ne dobim doma, naj si poiščem drugod? Njegov odgovor je bil – JA.
Kaj mi je storiti? Mu spakiram kovčke in postavim pred vrata? To ni v moji naravi. Mirno enostavno ne želi odditi.
Malo sem zmedeno pisala ampak sem hotela strniti zadevo v kolikortoliko približno sliko nastale situacije.
Hvala za odgovor,
M

Če ste se resnično odločili, da se želite s partnerjem raziti, boste že našli pot, tako ali drugače. Ekonomsko ste neodvisni, materialno preskrbljeni, torej boste tudi vse ostalo uspeli urediti. Če noče oditi, boste verjetno morali oditi vi z otrokom. Ne dovolite, da vas ustrahuje ali izsiljuje. Poiščite si pravno pomoč. Ne more vas prisiliti, da živite z njim, če vi tega nočete. Verjetno veste, da je izvenzakonska skupnost formalno pravno izenačena z zakonsko. Ker imata otroka, se obrnite po pomoč tudi na socialno službo. Bodite odločni in premagajte strah. Morda vam lahko pomagajo tudi v Ženski svetovalnici ali v Društvu za nenasilno komunikacijo. V odnosu vašega partnerja do vas, doživljate psihično nasilje. Postavite se mu po robu.

Alenka B

pozdravljeni!
ne vem, zakaj se sploh še sprašujete, ali naj greste ali ne, ko pa je povsem očitno da va partner ne ljubi in tudi ne spoštuje.
četudi vaša hči ne bo živela z očetom in mamo, je vseeno bolje, da živi samo z materjo, kot pa s starši, ki se ne razumejo in so si kot tujci.
moje mnenje je, da bi bilo bolje, če bi živeli brez takšnega moškega.
če se odločite za odhod, se ne vračajte, oz. ga ne sprejmite več nazaj, ker se zna zgoditi, da boste isto ponovili še enkrat, pa še enkrat…
lp

Isti primer kot moj. Le da jaz sem odšla že med nosečnostjo. Rodila sem punčko. Sedaj živim pri starših in se imava lepo. Čeprav doživljam pritiske iz njegove strani me ne gane. Raje se posveti svojemu otročičku kot pa izgubljaš čas s takim človekom. Vendar to moraš narediti ko boš dovolj močna. čakaj toliko časa, da boš imela vsega dovolj tudi moči, kajti pritiski iz njegove strani bodo neznosni. Pri meni smo se ukvarjali tudi z policijo. Hudo vendar kar pogumno. Brez veze je živeti v iluziji in pričakovanjih, ki jih nikoli ne bo. Življenje je potrebno živeti takega kot je ne pa takega kot bi radi videli da bi bilo. Pa še ena misel, ki mi daje moč “Otroci so angeli, ki nas dvignejo iz tal, ko imamo težave in nas spomnijo na to kako se leti. SrečnoAlenkaB napisal:

> Če ste se resnično odločili, da se želite s partnerjem raziti,
> boste že našli pot, tako ali drugače. Ekonomsko ste neodvisni,
> materialno preskrbljeni, torej boste tudi vse ostalo uspeli
> urediti. Če noče oditi, boste verjetno morali oditi vi z
> otrokom. Ne dovolite, da vas ustrahuje ali izsiljuje. Poiščite
> si pravno pomoč. Ne more vas prisiliti, da živite z njim, če vi
> tega nočete. Verjetno veste, da je izvenzakonska skupnost
> formalno pravno izenačena z zakonsko. Ker imata otroka, se
> obrnite po pomoč tudi na socialno službo. Bodite odločni in
> premagajte strah. Morda vam lahko pomagajo tudi v Ženski
> svetovalnici ali v Društvu za nenasilno komunikacijo. V odnosu
> vašega partnerja do vas, doživljate psihično nasilje. Postavite
> se mu po robu.
>
> Alenka B
>

Popolnoma vas razumem. Jaz sem ista kot vi. Čustvena in mi bližina človeka največ pomeni. Tega pa ravno tako nimam kot vi, ker je stalno odsoten z izgovorom, da dela. Glede na izjave, ki vam jih daje, bi rekla, da vas nima rad in vas ima samo kot nek pristan, kamor se lahko vrne ob vsaki uri. To ni zdrav partnerski odnos, niti družina. Ravno tako ste labilna oseba kot jaz, ko pravite, da niste človek, ki bi mu lahko kufre postavil pred vrata. Tudi jaz sem mehka duša. Pa saj je možno tudi na drug način. BOdite odločni in končajte to vezo, ki nima lepe prihodnosti. Sploh pa, ker vaju ne veže poroka. Vse dialoge z njim pa skrijte pred otrokom. Vaš partner vas ni vreden!