Lotili ste se zelo zanimive teme – ocenjevanje znanja otrok s PP, ki imajo DSP.
Najbolj me je “zabolel” stavek – nekako takole: če sem otrok s PP ne morem dobiti več kot 3, torej nočem biti to.
Sama, pa tudi skupaj z več kot 10 sodelavci izvajamo DPS z učenci z različnimi težavami, posebnostmi, motnjami. Ne bom rekla, da je vedno enostavno, preprosto, da se vedno strinjamo, da smo vsi super. Sploh ne, le vedno znova smo veseli, ko srečujemo te otroke iz leta v leto v višjih razredih, ko ugotavljamo napredek, ko se veselimo z njimi in njihovimi starši, ko nam izražajo zaupanje ( ne z besedami, prej s pogledi, z odnosom in ponosom, ki ga kažejo do svojega otroka, s pogovori med nami, ki so vedno bolj sproščeni, prijateljski, prijazni, s tem, da čutimo, da vedno bolj razumejo in sprejemajo otrokovo situacijo …). Pa spet ne vsi starši. Večina pa.
K preverjanju in ocenjevanju znanja (POZ) pa naj rečem: vsak otrok (z ali brezPP) lahko dobi v OŠ katerokoli oceno. Ocena kaže standard znanja, ki ga je otrok osvojil in ne to ali je z ali brez PP in DPS. Torej ocena ni odvisna od otrokovih PP pač pa od standardov znanja.
Pri otroku s PP ne gre za vprašanje, kje mu bomo navzgor omejili oceno. Gre za vprašanje do kod ga bomo pripeljali pač glede na oviranost. Seveda so tu velike razlike: nekatere oviranosti zahtevajo bolj ali manj preproste fizične prilagoditve, druge pa precej kompleksne interdisciplinarne oblike pomoči. Kakorkoli prilagoditev pomeni, da moramo dati otroku takšne pogoje za delo (spoznavanje, razumevanje, osvajanje, uporabo), da bo lahko na POZ izrazil kar največ kar zna in zmore. Torej, čimveč znanja (ki je v njem in ga moramo po ustrezni poti “potegniti na dan”) Osebno sem prepričana, da vsak od nas nosi v sebi veliko več znanj kot jih lahko v svojem življenju izrazi. Zato ima šola merila pred katera postavlaj otroke: minimalni, temeljni, zahtevnejši nivo (standardi znanja).

Ker se pri otroku s PP predpostavlja, da bo imel neke težave, ovire se seveda ob načrtovanju dela postavi nek kriterij (možen nivo znanj, ki ga po naši oceni lahko v tej situaciji doseže). To je izhodišče – in nivoju znanja sledi tudi določena ocena. Seveda – če se ugotovi, da smo napačno ocenili je potrebo to takoj spremeniti. Nikakor pa to ne pomeni, da ima lahko otrok samo oceno npr. 3. Vedno mu je potrebno dati še možnost doseči več – torej vedno še nekaj zanj zahtevnejših npr. nalog, vprašanj, ki nam lahko pokažejo, da otrok zmore in zna še marsikaj drugega, kot smo predpostavili. Saj se vendar učimo vseskozi in ne le v šoli, pač pa tudi ob bratih, sestrah, starših, knjigah, internetu, …;
Osebno sem prepričana, da pri ocenjevanju ne gre pretiravati (npr. enaka vprašanja, enak preizkus)- če čutimo, da bo otrok zaradi stiske in strahu ne pokazal še tisto, kar zna in zmore.
Pri tem je res, da je ocena kaj je dobro, kaj slabo zelo relativna. Še vedno trdim, da je petica tudi breme v tem smislu, da so z njo povezana velika pričakovanja, lahko tudi velike kritike.
Ali želimo to nalagati otroku, ki lahko nosi samo določeno breme pričakovanj? Kje pa je tu samopodoba? Ali lahko grem navzgor, če nisem prešel predhodnih stopnic?
Razumljivo je, da si vsak otrok želi najboljših ocen, toda otroci (vsi – z in brez DSP) se med seboj zelo razlikujejo, tako tudi njihove ocene.

Torej, tako kot vsem je tudi otrokom s PP potrebno odpreti vrata do vseh ocen, le pazljivi moramo biti, realni, strokovni in spodbudni.

Lep pozdrav
Francka