starši ali partner
Ne vem kako naj začnem. Zavedam se, da je ljubezen do partnerja popolnoma različna kot tista, ki jo čutimo do staršev. Vendar pa sem bila vedno prepričana, da je partner, poleg otrok na prvem mestu. Seveda tudi staršev ne gre zanemarjati.
V glavnem s fantom sva skupaj pet let in moji starši so mi (nama), vem, da imam velko srečo, dali stanovanje, v katerega naj bi se preselila v roku pol leta. Vendar moram priznati, da me obhajajo močni dvomi. Zakaj gre? Tega se nisem zavedala do pred približno dvema letoma – namreč starši in stari starši (živijo skupaj) mojega fanta so vanj zaljubljeni v pravem pomenu besede.
Na začetku to še ni bilo tako očitno, saj jaz nisem pogosto prihajala k njim. Potem smo kupili vikend na morju in ko sva prvič šla (za 2 dni), je njegova stara mama jokala, mami pa nama je govorila, da ni nobene potrebe da greva, ker je doma lepše in da ga že sedaj pogreša. Ok sem si mislila, pač niso navajeni (čeprav je veliko potoval zaradi športa).
Med vikendom je dobival sms-e in ko sem ga vprašala kdo je, je rekel nihče pameten. Matral me je firbec, pa sem pogledala (ok nepošteno, vem) – bila je mama – moj najdražji Jan, najrajši na svetu te imam, pridi čim prej domov. In takih je bilo še nekaj sporočil. To se mi je pa zdelo zelo nenavadno. Tudi meni pošljejo kak sms, ampak ne tak in ne vsak dan tri.
Da ne govorim, da me njegova mama kliče, če Janček kaj je,… Tako je od takrat non stop.
Problem pa je tudi, ker jih on daje pred mene. Npr je prišel s 3 tedenske poti in sva bila zmenjena, da ga grem iskat na letališče. Pa me pokliče, da ni treba, da ga bo šla iskat mama, ker ga že dolgo ni videla. Ali pa tole – imava 4. obletnico, rezerviram večerjo, on pa pravi, da ne more, ker ima stara mama god (hello?! god, pa saj ga ima še 1000 drugih, voščiš in je, ne?). In takih situacij je bilo še malo morje (me ne more pobrat v mestu, ker pelje mamo k frizerju, ne more z mano na rožnik, ker je obljubil, da bo doma,…)
Sedaj pa vas sprašujem, ali je to normalno? Meni se ne zdi, pa bi rada vedela, če je tudi pri drugih tako in če pri meni ni vse v redu.
S fantom sem se pomenila in mu rekla, da tako ne bo šlo, da ne more postavljat mene v podrejen položaj, njemu pa se to ne zdi nič takega.
Nasvet?
Majaa,
vse to kar počne je popolnoma normalno. Problem pa je v tem, ker pri tem nekdo trpi.
Ljubezen res ne izbira, ampak ljubezen tudi ne prizadene. Potrebovala bosta temeljit pogovor, in morda tudi po pogovoru, ne bo lepe rešitve. In če je res ne bo, boš verjetno ti kriva za nesrečo staršev in stare mame. ampak za to, se pač ne boš smela obremenjevati.
vedno živimo sami, ostali so samo na naši poti.
primož
No, zame pa to ni normalno. To je že pretirana posesivnost. Kaj lahko pričakuješ v nadalnji zvezi, boš to zmogla ? Zakaj bi to morala trpeti. Skuhaj fantu in sebi eno dolgo kavo – potreben bo dolg pogovor in ukrepanje ! Daj mu vedeti da ga ljubiš in da priti mami in ostalim nimaš nič proti, da pa te moti to kar se dogaja. Ali bo to sprejel, ali pa naj ostane mamina mazica ! Verjetno brez tebe…
Majaa, padla si v zelo zajeban odnos, oprosti izrazu. Glede na napisano mislim, da je iniciator te “druzinske navezanosti” predvsem fantova mama, saj nikjer ne omenjas oceta, bratov, sester itd.
Ce se fant sam ne zaveda, da je treba tudi stase enkrat postaviti v drugacno vlogo (vlogo prijateljev in opazovalcev), imas velik problem. Moznih je vec razlag, od tega, da fant se nikoli prej ni imel punce (kar malo dvomim) do tega, da je pac mamin sincek, ki se bo tezko spremenil, saj partnerskemu odnosu enostavno ni dorasel. Seveda je res, da je potrebno usklajevanje med partnerjem in starsi (tudi partner si te ne sme lastiti in zahtevati tvojega casa samo zase).
Meni se pa ne zdi čisto normalno. Premisli, če boš to lahko prenašala celo življenje. Mislim, da bi se morala pogovoriti s fantom, kajti če nameravata živeti skupaj bosta vidva družina, sploh pa če pridejo otroci… Ali bo potem tudi mama prva? Moja tašča se je tudi poskušala nekaj mešati – vedno je mož, takrat še fant, moral priti in jo kam peljati (brez veze), ko sva imela druge načrte (Da smo si na jasnem, če bi ga RES rabila, bi ju brezpogojno pomagal). Pa sem mu rekla, da se bo pač moral odločiti, kdo ima prednost – njegovo življenje ali mama. Pa tudi njej sem se uprla. Po hitrem postopku so se stvari uredile in ni več pričakovala, da bo na vsak njen namig skočil… Kar pa prinese seveda določene posledice – jasno jaz sem zmaj, nobene pomoči iz njihove strani (čuvanje vnuka, nedeljsko kosilo – ja jasno povedala, da ona ne bo kuhala za nas…, pomoč pri selitvi, kakšen korenček za tamalga iz vrta…) Ampak, imamo mir.
Predlagam ti odkrit pogovor z fantom in – morda bi se za začetek ti sama preselila v stanovanje, on bi pa sicer bil s teboj, vendar se ne bi še definitivna in popolnoma preselil…
Po prvici – meni bi se utrgalo, če bi ga njegova mama tako komandirala. Saj bo hotela še umreti, ko bo prišel čas, da gre sine na svoje…
Pa brez zamere in VELIKO SREČE.
Res imaš hud problem! Tudi jaz v mladih letih sem imela podobnega vendar z razliko, da smo živeli skupaj. Ker sem egoist in ljubusumnica je šel ta zakon v franže. Ti če imaš veliko potrpljenja in nisi preveč ljubosumna si v prednosti, ker bosta na svojem imata možnost, da se bo počččaaasii prerezala popkovina in potem ko pridejo otroci bo zopet malo težav, vendar diplamatsko se da tudi to rešiti. Vse je odvisno od tebe in tvoje ljubezni do njega. Jaz takrat to nisem uspela – z današnjo pametjo pa sigurno bi.
Pozdravček,
Se povsem strinjam z zadnjo izjavo Tina32! Sama imam zelo posesivno taščo, vendar moj dragi jasno postavlja meje, do kje sega njena pristojnost…
Če ji ne bi pokazal, da ima samostojno življenje, jst ne bi zdržala z njim… Sej drugače njegova mama ni slaba ženska, samo je pa vajena imet popoln nadzor nad življenjem svojih otrok… (tud če majo že čez 30 let).
Normalno mogoče v smislu, da tovrstna posesivnost žal obstaja, drugače pa. Ne predstavljam in ne želim si veze, podobne njeni. Res je, da v nobeni ne cvetijo samo rožice, vendar ima vse svoje meje. Sprašujem se, kaj bo (če bo!) prišel otrok. Bodo še vedno starši na prvem mestu? Živeti bi morala s svojim partnerjem, ne s starši. Problem ima torej v prvi vrsti njen partner, ker ni sposoben potegniti mejo pri svojih starših. Ne vem, ne vem. Če je že zdaj tako hudo, kaj šele bo.
Moj nasvet bi bil: Preselita se skupaj, da boš videla, kako stvari potekajo (v tem času bi zelo poskrbela za zaščito pred nosečnostjo). Če se zadeve ne bodo umirile, veš, kaj ti je treba storiti.
Lp
imam odrasla sinova. Odrasla nista čez noč. Za njiju sem vedno skrbela, kuhala, prala, pomagala pri nalogah, ju oblačila. Začelo se je namreč tako, da sta bila dojenčka. Nadaljevalo se je tako, da sta bila šolarja, in, en dva tri, že sta pripeljala domov punci. Jaz pa – stara skrb: kaj vama skuham, si kaj jedel, rabiš kaj za oprat …
Najprej me je mlajši poskusil odvaditi skrbi in delno uspel, potem sem se o tem pogovarjala z njegovo deklico, ki je zelo samostojna in sem ji bila najbrž zelo smešna. No, sprevidela sem, da lahko počasi izklopim in to mi je zelo všeč, saj se mi, odkrito povedano, tako ali tako ne ljubi več toliko delati in skrbeti. Moram reči, da mi je sedaj lepše.
Zato je moje mnenje tako, da najprej poskusi tvojemu zmaju razložiti, koliko je njen sin star, povej ji, da je zelo samostojen in da si ji za to hvaležna, in povej ji tudi, da je prišel čas, da si oddahne. Možno se mi zdi, da je v njenih očeh mlajši kot v tvojih. Pokaži ji ga skozi tvoja očala. Povej ji, da je to odrasel mlad moški, ki bo živel brez nje. Potem boš videla, če se je je kaj prijelo. Če bo tvoj fant to zraven poslušal, boš videla tudi njegovo reakcijo. Če reakcij ne bo – bejži!!!
Svetujem ti, da si preberes knjigo od Kosicka, naslova ne vem ampak govori o maminih sinckih. Zelo dobro jih opise in mislim, da gre v tvojem primeru za to. Enostavno ga nista (mama in babica) pripravljeni izpustiti iz gnezda in vec kot ocitno ne moreta dojeti, da si zdaj ti na prvem mestu. Jaz sem mnenja, da bi se o tem morala pogovoriti se s kaksnim strokovnjakom, ker ti on pomojem ne bo priznal, da je pretirano navezan na njih. In se enkrat ti poudarjam: TI si na prvem mestu. Lp