Ne vidim več izhoda iz tega, zato prosim tiste, ki ste doživeli nekaj podobnega, za vaše izkušnje. Z možem sva poročena 12 let in sedaj imava krizo v najinem zakonu. V spolnosti z menoj ni bil najbolj zadovoljen kakih 10 let, sedaj ko pa pri tem nimava več težav in tudi sam pravi da je zadovoljen, mi kar ne more odpustit da sem ga toliko let pustila lačnega. Drugače se vse lepo pogovoriva ne kregava se vedno sva se zelo dobro razumela kot par, sedaj pa mož pravi, da rabi ločeno življenje dokler ne začuti, da me ima neskončno rad. Problem je v tem tudi da imava otroke. Sedaj ločeno živiva že en teden, meni je zelo hudo, ker ga imam zelo rada in ga pogrešam, on pa še ne čuti, da bi lahko zaživela skupaj, pa še sam ne ve zakaj, ker tudi on pravi da me ima zelo rad in da take ženske kot sem jaz, ne bo nikoli več dobil, če se ločiva, tako vizuelno kot karakterno. Brala sem, da imajo moški krizo srednjih let, ali bi to lahko to bilo krivo? Ne vem več kaj naj naredim, prosim vas, za vaše izkušnje, če ste kaj podobnega preživljali in kako ste to rešili.

Najprej me zanima, kakšno je to ločeno življenje. Samo to, da ne živita v isti hiši, ali to da ne sexata, ali to, da to počne drugje? Seveda so tukaj še otroci, koliko so stari in kako oni doživljanjo.

Dejstvo je to, da je lahko pomanjkanje sexa v preteklosti, samo izgovor, ker je kaj drugega narobe, resnično pa je lahko tudi osebnostna kriza.

Mogoče bi morala poiskusiti rešiti zadevo pri strokovnjaku.

Primož

predvsem me nisi prepričala, da je med vama ljubezen. Zelo rada ga imaš, on te ima tudi zelo rad, jaz pa imam zelo rada palačinke z marelično marmelado in zelo rada imam dobro glasbo in če lahko lenarim.
Ja, če smo dolgo poročeni, se imamo radi in se s tem slepimo.
Kaj je moteče pri vaju? Dobra spolnost je daleč od tega, da je samo brez težav. Je takšna, da jo hočeš. Je takšna, da si hvaležen zanjo. Če imaš dobro spolno življenje, ne greš živet drugam in razmišljat, kaj je bilo 12 let.
Nehaj se slepiti, da je dovolj, da se imata rada in da sta imela dobro življenje. Premisli o tem zakonu pošteno, malo se poskusi odmakniti, kot če bi vedela vse o nekem drugem paru, mislim, da razumeš, kaj hočem reči. Če si preveč vpleten in žalosten, nisi objektiven. Priznaj si vse slabosti v vajinem življenju, (pa to ni iskanje krivde, kriv ni nikoli nihče, življenje je neznanka in se stvari pač ponesrečijo) potem pa poiščita strokovno pomoč, mislim, da sama ne bosta zmogla. Ga že izgubljaš.

Verjetno boš imela več možnosti, da se vrne, če se odločiš, da ga boš raje prebolela in zaživela samostojno. Odleglo mu bo, da se ga ne oklepaš in zdela se mu boš spremenjena. Zunanje spremembe namreč ne pomagajo nič, to ti povem iz lastnih izkušenj. To, da si čakajoča in pripravljena na njegov povratek ti zelo škodi. Pri njem, ker mu ni treba takoj nazaj, in tebi, ker ko čakaš, ne živiš. Samo čakaš in se sekiraš in žalostiš. In takšna nisi privlačna.
Poskusi uživati v svoji novi vlogi. Če ti je pretežko, si zamišljaj, da je mož šel službeno nekam za en mesec, in si poišči temu primerne nove zapolnitve časa. In reci mu, naj te en mesec ne kliče.
LP

Ojla!

Vzemi to začasno ločeno življenje – kakršnakoli ločitev to že je – kot priložnost – poišči si dejavnosti zunaj doma: telovadbo, aerobiko, jogo, bazen, savno ali sploh karkoli, kar te veseli in to lahko počneš sama ali s prijateljicami in da uživaš pri stvari in prideš vsa zadovoljna in dobre volje domov – možu pa na ta način omogočiš, da malo več poskrbi za dom in otroke, kar mu nikoli ne škodi – če se je odselil, kar naredi urnik, kdaj ima on otroke na čez in razdeli gospodinjska dela – če se je odselil, nikjer ne piše, da mu ti še naprej pereš ali da hodi k tebi na kosilo – naj občuti tudi bolj neugodne posledice ločenega življenja. Najpomembnejše pri vsej stvari je to, da poskrbiš zase, da ne zapadeš v stanje čakanja in zaskrbljenosti, ampak da aktivno oblikuješ svoj vsak dan in da si privoščiš zadosti velik delež lepega. Samo, da se ne boš jezila v sebi in kuhala zamere, to je najpomembnejše – malo se uči, kako je biti sam – po mojih izkušnjah je lahko prav zanimivo.

In razmisli malo o pogojih, pod katerimi se lahko spet vrne k tebi – to ločeno življenje je prilika, da razmisliš, kaj res pričakuješ od moškega in ali ti to tvoj mož res ponuja. Namesto, da razmišljaš o moževih trhlih izgovorih, da ti zameri nekaj za nazaj (kar je čisto brez veze in nepotrebno po mojem mnenju), raje razmisli, kakšne so tvoje želje za naprej!!!
Ko boš razmišljala o svojih željah, preberi knjigo Pet jezikov ljubezni – ti bo povedala marsikaj zanimivega. In pogovarjaj se o teh temah s prijateljicami!
LP

Sonjin nasvet je boljši kot moj. Všeč mi je ta urnik in njegova skrb za otroke.
To je tudi nekaj za njih, ker niso nič krivi in morajo vedeti, da imajo še vedno dva starša. LP

Hvala vam za vaše iskrene odgovore. Z možem sva šla narazen za zmeraj, tako da sedaj preživljam hudo krizo. Moji mamji sem že povedala, otrokom pa še ne. Tako mi je hudo, da sploh ne vem zakaj naj še živim. Tvoji nasveti Nastja se mi zdijo zelo v redu, samo najprej se moram izjokati.Ne morem verjeti da se to meni dogaja.

Draga jena,
dvakrat sem prebrala tvoj post in ne vidim drugega vzroka za vajin razdor , kot da je vmes druga ženska. Rad te ima, dobro sta se razumela, problem je bil seks. Po moje je našel kakšno seksuljo, ki mu je izpolnila skrite fantazije in se mu je malo (močno) zmešalo.
Če je sicer v redu človek, dober oče, odgovoren in pošten, je to pač faza v njegovem življenju. Ko se bo znorel, bo spet zahrepenel po družinskem življenju in po tebi in se bo vrnil, skesan in boljši. Od tebe bo odvisno, ali boš sposobna odpustiti in pozabiti.
Če pa ni v redu človek, si pa lahko samo srečna, da si se ga znebila. Dobila si priložnost, da najdeš človeka, ki te bo imel zares rad.
Sama najbolje veš, za katero od obeh možnosti gre pri vama.
Medtem, ko čakaš na razplet zgodbe, naredi nekaj zase. Ne toči solz, pojdi v družbo, uredi se, kupi si kaj lepega, privošči si kaj, samo ne smili se sama sebi. Naj te te izkušnja okrepi, ne dovoli, da te zlomi. S tem ne boš koristila nikomur, samo škodovala boš sebi ( lahko zelo resno zboliš) in otrokom.
Torej, glavo pokonci, ni konec sveta, nisi edina, ki se ji to dogaja, celo filmskim zvezdam se, pa preživijo, so še hujše stvari v življenju!
Vso srečo ti želim!

Draga Jena!

Ko sem prebrala tvoje pismo me je kar stisnilo pri srcu. Tudi sama imam za seboj podobne izkusnje, otrok se ni bilo vmes, ampak boli pa enako.

Pri prvem fantu mi ni uspelo, ko sva sla narazen sem eno leto zivotarila, na tleh, brez samozavesti in ciljev. Po enem letu sem si opomogla in sla naprej ter zacela ziveti veliko bolj kvalitetno, no takrat sem bila se zelo mlada, 20 let.

Pri drugem fantu se je ponovila ista zgodba, sva ze zivela skupaj, ko je prislo do tega, da se je ohladil do mene in sva nekaj casa zivela loceno, potem pa sem se odlocila dokoncno, da naj raje za zmeraj gre kot da se mucim, saj jaz sem si ga obupno zelela nazaj. To so bili peklenski dnevi, jokala sem vsak dan, verjemi mi, in vcasih sem bila cisto depresivna. A istocasno sem cutila, da raste v meni pocasi pocasi neka posebna moc. Moc prezivetja, duse, mene same, na katero sem pozabila, ko sem zivljenje cisto prikrojila najini ljubezni. Duhovno je takrat sledilo najlepse obdobje mojega zivljenja, pocasi sem se zacela pobirat, a vseeno zelo hitro, v enem mesecu, saj sem imela izkusnje ze od prvi krat. Zacela sem znova iskati samo sebe, kdo sem, kaj zelim od zivljenja, kaj imam rada, kaj me veseli. Navezala sem stike z vsemi prijatelji, ki sem jih imela, sorodniki in zacela preko njih iskati samo sebe, sebe ki sem jo v ljubezni izgubila. Bilo je tezko, a povem ti da so bili to najbolj sveti dnevi mojega zivljenja, bolecina me je prisilila, da sem postala znova skromna, hvalezna za majhne radosti, za prijatelje, svojo druzino, svoje delo, zdravje in se in se. Odprle so se mi oci in radost je zacela prihajat od vsepovsod, saj sem se odprla na zivljenje, na ljudi, na nove priloznosti, zelela sem biti sama brez moskega vsaj kako leto, da se najdem, da ne iscem resitve v moskem.

Moje mnenje je, da bo vse OK, joci, sprasuj se zakaj, bodi jezna in razocarana, to je vse OK, a poisci vzroke za to bolecino, najbrz si nekje izgubila samo sebe, veselje, ki je odvisno samo od tebe in ne od partnerja, ampak to bos ponovno nasla, brez skrbi.
Meni je pomagala tudi knjiga Sanje Rozman: ‘Zaljubljeni v sanje’ in ‘Zenske, ki prevec ljubijo’, da sem se odlocila za novo zivljenje.

To je zate enkratna priloznost, toplo ti priporocam, da gres svoji bolecini do dna, in se nato odlocis zaceti znova, od temeljev. Ne isci drugih moskih, ne cakaj svojega bivsega, ce pride nazaj premisli, da ne bos sla nazaj na staro, saj je to kar se ti ponuja veliko lepse, moja izkusnja.

Sama bom kmalu mamica, cez 4 mesece in tisti tadrugi fant s katerim sem sla narazen je prisel nazaj in me prosil, ce lahko zacneva znova. Pristala sem, cetudi najraje ne bi, saj v meni je raslo novo zivljenje (takrat se ne otrok, ampak moja dusa). Zdaj imava povsem drug odnos, veliko bolj sva previdna, saj veva, da ni garancije, da je v odnos potrebno veliko vlagati. Kako bo v prihodnosti ne vem, mogoce me caka nova tragicna izguba, ampak povem ti, da cetudi bi bila to zame nocna mora, vem, da bi za njo prislo novo zivljenje in vem, da bi bilo celo boljse, kot je to sedaj, vedno je tako!

Zelim ti vso sreco, veliko poguma, nisi sama, takih zgodb je nesteto. Res ti priporocam knjigi od Sanje Rozman. Ko ti bo hudo, vedi da se blizajo boljsi casi, da bo posijalo sonce in da bos nekoc se srecna, da se je tako zgodilo! Pisi kaj, ce ti bo res hudo!

Kaja

Kaja, kot bi brala svoje življenje…kot bi sestavek,ki si ga napisala tipkala sama.Vesela sem,da imam priložnost brati nekoga z podobnimi če ne istimi izkušnjami.
Prav fascinirala si me…enaka volja,skrita moč,enako spoštovanje in hvaležnost za obdobje, ki se je zdelo najtežje a je kljub vsemu največ dalo,izoblikovalo.
Veseli me Tvoja pozitivnost, ki si jo uspela obdržati ali spet najti.Tudi sama sem hvaležna zanjo.
Predvsem pa…veseli me,da spet berem še nekoga, ki ve da so najtežji trenutki konec koncev najbolj dragoceni.

Želim Ti samo najbolše in veliko toplih občutkov ob novi preizkušnji- materinstvu.Mislim, da boš čudovita mama.

Srečno,
Kaja 76

P.S.Jena, tudi jaz ti priporočam knjigi; Zaljubljeni v sanje in Ženske,ki preveč ljubijo.Mogoče še M.Košička- Človek imej se rad.Včasih s pomočjo knjig res prideš do neverjetnih odkrotij.