sama za vedno
Po sedmih letih zakona in že prej osmih letih veze sva zdaj tik pred ločitvijo. Ločiti se želi on, saj pravi da me ne ljubi več in si želi biti sam. Otrok nimava. Vedno sem ljubila le njega, saj je bil moja prva in edina ljubezen še iz srednješolskih let. Nikoli nisem živela sama. Zdaj pa naenkrat ostajam sama, prijateljice imajo že vse svoje družine. Tudi nisem tak tip da bi sama pohajala naokoli, predvsem pa ne po gostilnah. Vedno sem živela le za družino, želela imeti otroke pa nič. Zdaj ostajam brez vsega. Vem da ne smem in veze v vezo, niti ne vem, če bom kdaj kje koga sploh spoznala, saj sem bolj zadržani tip. Bojim sem življenja, da bom večno ostala sam brez družine in otrok, ki si jih neizmerno želim. Kako to preživeti in kako živeti naprej. Najlepša hvala za vsakršen nasvet.
Sama, nič ni tako kot se vidi.
Mogoče bi te moral vprašati, zakaj nimata otrok, morda je to težava. Morda, kaj drugega, če ne moreš nič spremeniti, lahko samo sprejmeš in prej ko boš sprejela, prej boš sposobna spregledati.
verjemi, vsaka stvar ima svoj namen ZAKAj?
Samo to vedno ugotovimo šele kasneje, do takrat pa moramo živeti.
Primož
Pozdravljena. Razumem, kaj se dogaja v tvoji duši. Vendar je z ločitvijo kot z boleznijo – prej se z njo sprijazniš, prej lahko začneš ukrepati.
Zdaj se ti zdi, da se ti je svet podrl na glavo, ampak kmalu bo bolje. Predvsem takoj nehaj kriviti sebe, saj je nesmiselno iskati krivca in se utapljati v obtožbah.
Toplo ti priporočam knjigo, ki mi je pred leti pomagala preboleti neko drugačno izgubo. Napisal jo je dr. John Gray, naslov je “Moški in ženske pred novim začetkom”.
Drži se, življenje je kljub vsemu lepo in GRE NAPREJ.
Tudi sama imam takšno izkušnjo kot ti. Nimam nasveta, ki bi ti ga lahko dala. Še zase ga nimam. Tudi sama ga želim pozabiti, se sprijazniti z ločitvijo, pa je zelo zelo hudo.
Tudi jaz bi rada našla podporno skupino, ki so doživljali ali pa še doživljajo, to kar jaz in ti. Vem, da nas je kar nekaj, samo ne vem, kje naj vas najdem.
LP Neva
Da ne bo zvenelo totalno negativno, sem tudi sama sama, in to že več kot 7 let. Imam otroka, pa je siceršnja poanta ista. Sem brez moškega, samo kaj pa to pomeni? imeti moškega? ali ga moramo “imeti”? v določenem času našega življenja se nam nekdo lahko pridruži in gremo del poti skupaj, ampak sami pa smo lahko vedno in prej in potem
Torej vem, da je grozno od začetka, verjemi, tudi njemu bo tako. Težko je po dolgem času, ko si se zbujal in vspaval ob isti osebi naenkrat imeti prazno posteljo. Vem iz izkušenj… sedaj je tako, da uživam v svobodi, čeprav si želim da bi koga imela zraven, verjetno pa še ni čas za to.
Vzemi si čas za to, da ga preboliš, to vsekakor, potem pa boš delala šele načrte za nove poti….
Zdravo,
meni pa ni čisto jasno, zakaj se ženske tako bojijo biti same. Jaz pa sem vesela, če imam mir. Le ko sem sama, delam tisto, kar sama hočem, takrat ko to hočem in na tak način kot jaz hočem. Čim so ljudje zraven se moraš neprestano nekomu prilagajati. Šefom v službi, staršem in sorodnikom in konec koncev svojemu partnerju. Mar ni to neke vrste suženjstvo? Se ti zdi to krasno, da poskušaš nekaj narediti, pa ti kar naprej nekdo kaj trobi na ušesa, kritizira, komandira?
Torej, namenoma malo pretiravam, hočem reči, odkrij svobodo, ki jo imaš, z družino in otroki je ne bi imela prav nič. In nikjer ni rečeno, da bi ti bila ta družina in otroci za tvoje žrtvovanje hvaležni. Skratka, poišči dobre plati tega da si sama, nič slabše ni kot če imaš družino samo prednosti in slabosti so drugačne….Kadar pa te dajejo čustva si pomagaj z domišljijo, v mislih si lahko kjer hočeš…
mm
Za “Sama za vedno”
Pravzaprav ne bo to odgovor oz.tolažba zate, temveč bes, ki se je pojavil v meni, ko sem prebrala zadnji stavek odgovora “mm”.
Da, ko te dajejo čustva, kar malo odplavaš in si kjerkoli…
Nisem jezna na ta stavek in tako razmišljanje; bolj sem besna sama nase, ker sem se tega leta in leta po razvezi posluževala. Ob meni sta rasla dva otroka, ki sem ju v najbolj nežnih letih prikrajševala za materinsko ljubezen, ker jima je nisem znala dati, ker…. V mislih sem živela v drugih krajih, z ljudmi, ki jih nisem poznala, v času, ki ga ni bilo. Kasneje sem utapljala svojo osamljenost, nesamozavest, žalost, strah pred zapuščanjem… še v alkoholu. Fizično sem bila tam, a v mislih drugje! Sanjarjenja na kubik, ki sem ga krepila še z branjem romantičnih romanov, poezije, filmi…
Kakšne zablode, kako izgubljen čas.
Svojima odraslima otrokoma sem se v mislih in dejansko opravičila. Strašno pa je to, da sem jima privgojila enake nevrotičnosti, kot sem jih imela sama in bosta vse moje lekcije mora predelati, kot sem jih morala sama. Hudo mi je za niju, ker vidim, da živita v oblakih, kot sem jaz.
Ponosna pa sem, da sem sama spregledala in da v sedanjosti, v realnosti, ki je najpomembnejša uživam in trdim: “Še nikoli mi ni bilo tako lepo”
Odgovor Babici,
oprosti, če si tako razumela moj zadnji stavek. Nisem hotela polemizirati, ker sem mislila, da večina ljudi vendarle ve, da se v domišljiji ne da živeti in tudi tu je tako kot s hrano, vsako pretiravanje škoduje. Domišljijo sem mislila le kot skrajni pozitivni izhod (ne negativni), da prebrodiš hude ure in namesto na slabe stvari, namesto da se smisliš sam sebi, misliš na kaj lepega. Seveda ne za dolgo, recimo zvečer predno zaspiš ali če je slabo vreme… Drugače pa se moraš truditi, da vsako priložnost izkoristiš za nekaj pozitivnega. Vi ste imela otroke in bi po moji oceni morala imeti dovolj dela, da se ne bi vdajala slabim mislim, ženske ki nimamo otrok, pa sem nam včasih dogaja, da kljub prizadevanju včasih ostane preveč časa in če je tudi TV eno sranje, kar je po moji oceni pogosto, če nisi ravno polizobražen, ti misli zlahko odplavajo v napačno smer. Upam, da smo se razumeli… Človek si mora postaviti neke cilje, pa če so še tako vsakdanji, sprehod naprimer, nabiranje gob ali skrb za starše, pomoč kot prostovljka, če rada delate z ljudmi, če že živite v takem kraju da si ne morete privoščiti aerobike, skratka gotovo se da kaj najti, če niste preveč družabna pa kaj drugega, fizična aktivnost (zelo priporočam hojo v hribe), ročna dela, knjige, vzgoja sobnih rastlin ali vrtnarjenje, zbiranje česa pa če je še tako brez zveze itd…Le naučiti se moraš ceniti te trenutke. Navsezadnje je samo od našega mišljenje odvisno, kakšno se nam bo zdelo naše življenje. In večina ljudi nima življenja, ki bi bilo kaj posebnega. To je treba sprejeti. Domišljija je le orodje kot pozitiven izhod v sili, tudi kot pripomoček, da ugotovimo, kaj bi radi počeli. Včasih se je treba tudi nekoliko prisiliti. In ne tuhtati, kaj bodo pa rekli ljudje. V takih trenutkih bi ženske morale biti le bolj sebične in jim zabrusiti “kaj vas pa briga”. Moški se vedno tako vedejo, pa jim nihče ne zameri. Po mojih izkušnjah, razen redkih prijateljev, tuje ljudi vaše težave ne brigajo, ker imajo svojih dovolj, ali pa vam privoščijo, če so žleht. Včasih so celo sorodniki taki in to celo pogosto. Zato ni razloga, da bi se kaj dosti ozirali na njihovo mnenje. Priznam pa, da dolgo traja, predno se lahko ranjena ženska začne tudi tako vesti. Ne boste verjeli, ampak veliko ljudi se odziva nagonsko, bolj ko boste potrti ali uslužni, bolj bodo imeli moč nad vami in obratno, pokažite samozavest in samostojnost, začeli vas bodo spoštovati, ne rečem da kmalu in brez borbe, a bodo. Star rek še kako velja: če se ne spoštuješ sam te tudi drugi ne bodo.
Vaša zgodba je seveda drugačna, tudi jaz jo poznam. Ampak mislim, da v nekem obdobju v življenju gre veliko ljudi skozi to, vprašanje je le koliko časa traja, da prideš do spoznanja do katerega ste prišli vi. Zato pa je po moje ta forum, da osebi v stiski pomagamo, da bo to obdobje čim krajše. Se strinjate?
pa lep pozdrav
mm