Vsem skupaj lep zasnežen pozdravček!

Na kratko bom poizkusila opisati kaj me muči. Stara sem že skoraj 23 let in za seboj še zdaleč nimam izkušenj kar se tiče spolnosti, ljubezni in vsega kar je povezanega s tem. Ena in edina izkušnja, ki sem jo imela do sedaj je bila na žalost slaba in se je tudi ne želim spominjati.
Drugače sem družabna, imam veliko prijateljev, veliko hodim ven. Skratka nisem tak tip človeka, ki bi užival v samoti. Sem odprta do ljudi in se na človeka hitro navežem.
Problem zaradi katerega pravzaprav pišem je v tem, da kadarkoli mi je bil kakšen všeč nisem pri tem naredila nič. Vedno sem si rekla, da itak nima smisla, da karkoli naredim in se trudim, ker ne bo nič iz tega.
Seveda vem, da takšno ravnanje in mišljenje ne pripelje nikamor, ampak si na žalost več ne znam pomagati. Resnično si ne želim, da bi ostala sama, ampak, če ne bom nekaj sama naredila bo res tako. Tega se zavedam!
Trenutno sem se zopet znašla v situaciji, katero tako kot vedno ne znam razvozljati in izpeljati. Všeč mi je en tip, ki ga poznam na videz že zelo dolgo. Ne vem kaj mi je šinilo v glavo kar naenkrat, ampak enostavno sem nekega dne začela z večjim veseljem hoditi na vlak. Le tam ga namreč videvam. Ne vem niti tega ali študira, dela, kam hodi ven,… Skratka skoraj nič. Vem le kje živi (ker živiva precej blizu) in še par malenkosti.
Ne vem kako naj opišem kar čutim, ampak lahko rečem, da se mi kaj takega še ni dogajalo. Nisem ena takšnih (veliko takih punc poznam!), ki je mnenja, da jo vsak gleda, peca,… Skratka samovšečna! Prvič pa lahko rečem, da mi nekaj v sebi pravi, da bi pa res lahko nekaj naredila.
Bojim se, da ta moj “notranji glas” izhaja le iz strahu, da bom ostala sama.
Strah me je, da se osmešim, če bi karkoli poiskušala.
Rada bi ga spoznala, ampak res ne vem kako. Vem, da je veliko variant, ampak kaj ko je največji problem v meni.
Prosim svetujte mi kako se otresti takšnih kompleksov in si življenje narediti bolj preprosto in spontano.

Hvala vsem, ki ste si vzeli čas in prebrali mojo klobaso. Malo bolje se pa vseeno počutim.

Prijeten vikend še naprej!

Zadnjič sem slisaš en vic, kako je nekdo želel priti v Guinessevo knjigo rekordov.

poklical je komisijo in se trudil: metaal je paličinke v zrak, pa ravno ko bi mu uspelo postaviti rekord, je omagal, stal je na eni nogi in ko je ravno milil, da bo postavil rekord, ga prijel krč, žongliral je z žogo, brcal žogo, žongliral z različnimi elementi in vedno se mu je na koncu ponesrečilo.

To je poče skoraj dve leti, vsi sosedje so se mu že posmehovali, tudi komisija seveda. vendar je na vsak način želel priti v knjigo. na koncu je bil že popolnoma izmučen in ni mogel ničesar več se spomniti, kaj bi še lahko bil.

In potem pride k njemu komisija in reče, da se je vpisal v knjigo rekordov. Zakaj? največkrat je poiskušal, da bi se vpisal v knjigo rekordov.

veš poiskusiti ni greh, še posebno če želiš s tem nekaj dobrega. Nič hudega če se osmešišš, pojdi do njega tako kot čutiš, nasmej se mu, pa čeprav ti bo nerodno in ga vprašaj, če ga lahko povabiš na čaj. Saj ti bo takoj odgovoril, ali ja ali ne. če bo rekel, da je zaseden, lahko samo rečeš: všeč si mi pa sem te želela povabiti na čaj. Nič hudega pa drugič.

In to je v najslabšem primeru vse, ena minuta pogovora. Lahko je lahko pa ni, ampak nikar ne obupaj, nikar pa ne počni tega na silo, zato da ne boš sama. ko bo pravi čas in rpavi trenutek boš to zagotovo vedela.

primož

Morda te zadržuje ravno to, da si nekoč doživela slabo izkušnjo v spolnosti in jo skušaš potlačiti, pa te iz nezavednega še vedno “straši”. Nisi predelala vseh občutkov, ki so bili takrat prisotni. Samo s pozabo se stvar še ne razreši.

Ej, nisi edina niti sama s tem tvojim problemom. Moram ti povedat da sem isti ali hujši. Nič kolikokrat mi je neko dekle bilo všeč, pa se nisem upal spustiti v to da ji povem. Vedno sem bil prepričan da se mi bo smejala in rekla poglej se kakšen si, jaz si pa že kakašnega lepšega najdem. Sem pa povprečen ne grd in ne Bret Pit. Pač manjka mi samozaupanja.

kaj pa če bo jutri zadnjič na vlaku, ker se bo odselil daaaleč daleč stran. To si misli, in lepo pristopi k njemu, ko se bosta vozila, in ga prijazno pozdravi. Če je tak konj, da ti ne bo lepo odzdravil, ga boš zlahka prebolela. Če ti bo zelo lepo odzdravil, mu pa še reci kaj brezveznega o vremenu. In to je to. Dosti sreče!

Nimaš kaj izgubit, razen iluzij nečesa, kar bi morda lahko bilo.

Največ, kar lahko reče je “Ne, hvala” in to je to. Pa se pač ne vidita več. S tem nisi ti sama nič manj vredna.

moram te potolažit,da je tist tvoj opis na začetku identičen mojemu 🙂
…res pa je, da sem mela js tega dovolj in zato sem pač šla v akcijo…
…res,da še ne hodiva…mogoče pa bova čez kakšen teden 🙂 …
..v glavnem naslednjič,ko greš na vlak se vsedi zraven njega in potem se začni pogovarjat…ne imet kake monologe in ne bodi vsiljiva… itak boš vidla,če je fantu sploh do pogovora…
..če neveš kako bi pogovor začela pa lahko imaš zraven naprimer kake bonbone ali čokolado in ko boš ti jedla še sproti njemu ponudiš….in začneš pogovor….to so take preproste zadeve sam začet je težko…
pa velik sreče