Živjo vsem skupaj!

Na vsake toliko časa malce pokukam na to stran, da vidim, kakšne težave nas dajejo.
Sama zadnje čase precej trpim in nekako ne znam iz tega ven. Stvar je taka: zelo všeč mi je fant, ki mi je tudi že pokazal naklonjenost – sva šla skupaj na pijačo, slišala sva se po telefonu … Moti pa me njegova nezanesljivost. Npr. neodgovarjanje na moje sporočilo ali na klic. Razumem, da lahko ne sliši, ampak bi lahko kasneje poklical pa ne … In jaz se v tem času skoraj požrem. Čakanje me ubija. In boli. Potem se malo umirim, pridem k sebi, si govorim, da je itak bz, pa me spet pokliče, je prijazen z mano, sploh in oh. Povedala sem mu že, da me to njegovo vedenje moti, pa je bilo nekaj časa bolje, sedaj pa je spet isto. Res ga ne razumem, da gre v take skrajnosti: enkrat bi govoril z mano eno uro, drugič se mu niti na sporočilo ne da odgovoriti. Enkrat me sprašuje, zakaj nič ne pokličem, drugič se ne javi. Sicer sem tri leta starejša od njega – imam jih 28 in imam tudi sina, ki obiskuje drugi razred Oš. Zelo si želim moškega, saj sem velikokrat osamljena in si po nekaj letih za štirimi stenami želim spet malo zabave, razumevanja, topline moškega objema … Sprašujem se, kaj sploh lahko naredim. Ali naj dokončno zakopljem vsa goreča čustva do njega ali naj ga povabim na čaj in mu vse to razložim (ne vem, če imam toliko poguma)?
Vesela bom vseh vaših predlogov in mnenj!

Aleša,

mislim, da tukaj ne smeš iskati problema v njemu, ampak pri sebi. dejstva: Je mlajši tri leta, nima nobenega otroka, tudi on si koga želi, vendar verjetno ima tudi določene zadržke , v primeru vajinega razmerja.

Seveda si osamljena, zato pa še ne smeš pričakovati, da se bo kar takoj zate odločil in pustil vse svoje dejavnosti. Veš najrpej mora sprejeti nekoga z otrokom, razmisliti, ali je že dovolj star….Tudi ti pa ne smeš živeti samo zato, da enega najdeš, kajti prehitro se zgodi, da boš iskala še tretjega. Raje počasi in brez vsiljivosti, mogoče se bo lažje odprl in povedal. najprej pa mu moraš pokazati, da lahko živiš tudi sama in da si samostojna. čeprav ne povemo, se prevelika želja po nekomu tudi čuti in navsezadnje odbija.

primož

Ojla!

Menda je takšno obnašanje za moške normalno – obdobju se pravi faza negotovosti, ko se moški še ni odločil – ali bi hodil s tabo ali ne. Ti pa si ga prehitela za eno fazo in si se že odločila, da bi hodila z njim in te seveda njegovo obnašanje moti.

Kako ven iz tega: tudi ti moraš nazaj v fazo negotovosti, včasih bodi zelo za stvar včasih pa imej kaj zelo nujnega in se opraviči – najboljše takrat, ko je tvoj zelo zagret. Preprosto ne smeš še nič pričakovati in obratno z naklonjenostjo sprejeti vse, kar ti tvoj moški lahko ponudi. Za podrobnosti preberi knjigo Gray: Moški in ženske na Zmenku.

Veliko potrpljenja in modrosti ti želim!

no, takole je mene nekdo ‘nategoval’ celih sedem let. res se je zgodilo, ko sem jih imela šele 15…od danes do jutri je bil njegov odnos drugačen. danes me je povabil na pizzo in sva čvekala do nezavesti, jutri me na cesti ni niti pozdravil. bila sem tko zaljubljena…da ni za povedat. in on je to vedel, in zavestno je prilival ravno toliko olja na ogenj, da ta ni ugasnil. do trenutka, ko sem se odločila, da ga imam dovolj. spoznala sem mojega sedanjega partnerja in si rekla, da celo življenje že ne morem čakati na tistega prvega. kakšno leto sem imela probleme, ker me zdaj pa on ni mogel pustiti na miru. no ja. tega je že 20 let…in jaz sem ravno toliko časa v tej drugi zvezi, on pa je šele lani uspel ustvariti si prvo resno zvezo.
če on ni ZA, ga boš težko prepričala, vprašanje je, če se ti sploh splača ga prepričevati. jaz sedem let nisem pogledala drugega fanta in mi bi bilo lahko žal, če si enkrat enostavno ne bi odločila.

Hvala vsem za precej različne odgovore. So mi dali materiala za razmišljanje. Primožu bi rada povedala, da sem sama in znam biti sama že kar nekaj let. Sem samostojna, hodim v službo, skrbim za sinčka. Ta fant me pušča v takšni negotovosti že skoraj tri leta – seveda je vprašanje, zakaj jaz to toliko časa dopuščam oz. prenašam. Ampak vidim, da so še bolj “trpežne” od mene (poli99). Mislim, da so pričakovanja oz. želje nekaj normalnega, neka sila, ki nas potiska naprej, nam daje moč, smisel za življenje.
Nikakor mi ne gre mi v glavo, kako lahko gradiš odnos na tak način, da potencialnega partnerja puščaš v negotovosti – to naj bi v njem verjetno vzbudilo pradavni čut po lovu?! Mislim, da je prav, da oba soodločata in s svojimi dejanji gradita zaupanje. Torej, če jaz napišem sporočilce z vprašajem na koncu, naj bi on odgovoril. Tako se mi zdi edino razumljivo! Ne pa, da jaz moram čakati, on pa se dela “francoza”.
Na ta način se zaupanje ruši oz. se sploh ne more zgraditi. V sebi iščem moč, da ga RES končno odpišem, tako kot je to storila poli99 (bom vesela še kakšnega namiga z njene strani, kako ji je to uspelo). Potem bo itak postal zelo zagret zame, ampak jaz bom ledeno hladna in lahko se zgodi, da se bo od same vneme kar stopil …

pozdravček vsem!

Aleša, tvoj problem je v tem, da si nočeš priznati, da temu fantu ni zate. Če ti ne odgovori na SMS, mu pač ni do tega, da bi ti odgovoril in s tem ti je povedal vse, se ti ne zdi?
Če bi mu v resnici kaj pomenila, se ne bi tako obnašal, verjemi.
Ne ukvarjaj se s tem , kakšen je on, ampak se vprašaj, kaj je narobe s teboj, da si dovoliš takšno ignoranco in ne zaključiš zgodbe z njim, zgodbe, ki je pravzaprav sploh ni bilo.

Torej, ozri se naokoli in ni vrag, da ne bi spoznala nekoga, ki bo komaj čakal, da bi bil s teboj. Vedno ja, nikoli ne.