saj sploh ne vem, kaj naj bi povedala, kako naj bi povedala… razen tega, da mi pomeni vse. vse tisto, kar sem vedno iskala, vse tisto, kar sem si vedno zelela… spontanost, preprostost, velik um, neznost, iskrenost… in za nekaj casa tudi dobila… le da, ko je tisti kratek cas minil in je prislo do tistega v zraku – ali sem jaz tisto kar on isce. in ne vem, po vsem tem casu (letu in pol), sem zacela v to mojo “nedovolj dobrost” zanj verjeti se sama. vcasih imam res obcutek, da je on nekako “visje” od mene – tako po biti umetnik, mislec, duhovni clovek…. kot po ze samo intelektu, splosnem znanju, zavedanju vsega okoli sebe… pa saj ne, da jaz ne bi bila nic od tega. sploh ne. samo on je v vseh teh stvareh toliko bolj kot jaz… in so trenutki, ko se imava krasno in sva kot eno in vijugava skozi zivljenje, se pogovarjava o najini skupni prihodnosti… in imava trenutke, ko me dobesedno potiska stran od mene. ko vem, da je lacen ljubezni, pa ima strahove. strahove pred tem kaj sem jaz… in ko ima obcutek (vsaj jaz tako mislim), da je se vec. vec kar lahko dobi od sebi ljubljene osebe. pa ceprav mu dam vse kar morem.
ne vem. vcasih se mi pa samo zdi, da je problem le v tem, da ne znam izraziti samo sebe. svoja razmisljanja, svoje ljubezni do njega. ko vem, da cutiva enako. da cutim kar on cuti. ko vem, da sva skupaj dober par. le da mu tega ne znam izraziti – moja dusa ne premore vseh teh besed… in da le zaradi tega misli, da jaz nisem kot on. in sem celo ljubosumna na njegove prijateljice – umetnice, filozofinje… s katerimi ima lahko pogovore, ki jih z mano ne more imeti. vcasih si mislim: “pa kako si lahko ravno ti tako nepoetična, tako nefilozofska… da ti preproste besede izražanja o temeljnih vrednostah zivljenja delajo take probleme”.

mah ne vem. zdaj sem nanizala cel kup enih cudnih podatkov in zvez. vem. vem tudi, da mi iz tega ne morete kaj zares povedati… niti ne pricakujem.

zelim pa si vedeti, kako naj zivim sama s sabo v prihodnosti, ce bo na koncu koncev res odsel. clovek, ki ga ljubim bolj kot vse drugo, bolj kot samo sebe… kako naj bom se kdaj srecna, ko vem, da takega cloveka ne bom vec nasla… in ne, cas ne bo zdravilo.

mogoce res ostanem na koncu sama. in s spomini nanj. in z obžalovanji na preteklost in na sedanjost, ki bi bila lahko precej drugacna, ko bi imela bolj razvit ustvarjalni cut za poezijo, filozofijo, ki sta mi v veliko veselje, le da sama ne zmorem sproducirati kaj podobnega…

ah… sem samo navelicana. sama sebe…

Nikoli ne smemo biti tisto kar drugi želijo ali iščejo, vedno moramo biti samo tisto kar smo. Kajti zelo težko boš celo življenje igrala vlogo drugega. Zakaj ko pa si lahko prva.

Živimo predvsem zase, samo včasih gredo dve poti vsporedno in takrat nam je lepo, vendar ne smemo zahajati na njegovo pot, ostati moramo na svoji. če ne danes pa jutri spet, kdo ve.

Ljubiš zato ker si, ker obstajaš, ne zato ker nekdo hoče, da obstajaš zaradi njega.

primož

Živjo!

Preberi knjigo Ženske, ki preveč ljubijo (Norwood) in ti bo marsikaj bolj jasno – svojo situacijo boš videla v novi luči!

Ajda, nikar! V ljubezni ni višjih in nižjih. Ni boljših in slabših. Ni podrejenih in nadrejenih. Ni močnejših in šibkejših. Ni razlike med pamentimi in manj pametnimi. V ljubezni je vse eno, ali pa ni nič. In to eno, je vselej komplementarno, združljivo, sestavljivo in popolno. Čeprav je en kos morda večji od drugega, popolnost ni popolnost, če manjka en sam drobec. Samo v niču obstajajo nianse, razlike, vzporednice, primerjave, cenitve in zavrnitve.

Vsi tvoji strahovi izvirajo iz tega, ker čutiš cincanje iz njegove strani. Ti veš, da si že našla to, kar si iskala. On morda še ne ve. Še najbolj grozljivo je, da ne moreš v tem trenutku prav nič narediti. Pravzaprav je nujno, da ne storiš nič. Lahko samo čakaš in si to, kar si. Čudovito in enkratno bitje, vredno vse ljubezni in spoštovanja.

Morda tvoj “najdenec” potrebuje samo veliko časa, da te sprejme za vedno, morda je to kar se dogaja NJEMU samo odraz NJEGOVE čisto navadne človeške zmedenosti, ki nima nobene prave veze s tabo. Zmedo in negotovost lahko čutijo in doživijo tudi ljudje njegove “veličine”. Kajti, vsi smo samo ljudje. In tam, kjer obstajajo višine, obstajajo tudi globine in celo prepadi. Pa ravnine in plitvine in močvirja. Vse v enem samem človeku.

Zelo redko je, da bi bil kakšen človek uravnotežen na eni sami noti. Poznam briljantne ljudi, ki so koleriki in ljubosumneži. Ljudi, ki so zelo uspešni, pa kljub temu kradejo v trgovinah. Čisto povprečne ljudi, z visokimi moralnimi načeli. Ljudi, ki upravljajo in ukazujejo množici podrejenih, zase pa se ne znajo postavti doma. Ljudi, ki so finančni svetovalci, sami pa konstantno brez ficka. Itd. itd. itd.

Imej se rada. Takšna kakršna si, si popolna. Bodi vesela. Če boš vesela, boš srečna. In srečna moraš biti že sama. Šele če boš sama srečna in vesela, boš lahko taka tudi s kom drugim.

Srečko Kosovel, pesnik, na smrt bolan fant, se je v neki pesmi spraševal:

Kdo obupuje, kdo vzdihuje?
Da ga prekolnem,
v srcu tem bolnem.
Kdo?

Draga Ajda,

nehaj, no, hoditi po sebi. Če te je že on ( ki ni pravi zate ! ) pomanjšal na velikost vžigalične škatlice, vsaj ti ohrani nekaj dostojanstva in občutka lastne vrednosti. Pogovori in velike besede, praviš, o filozofiji in literaturi, je brezno, ki vaju razdvaja. Prvovrstna oslarija! Ko nekoga ljubimo, ga ljubimo takšnega, kot je, tudi z napakami in pomanjkljivostmi.
Sreča zate, če se bosta razšla. Zato, da boš lahko našla nekoga, ki te bo ljubil točno takšno , kot si. Šele takrat boš vedela, kaj je to sreča.

Draga Ajda,

bodi, kar si!! Največ lahko daš samo v primeru, da si, kdor si. Kajti le takrat si res lahko srečna. In srečen ter zadovoljen človek kar vleče druge nase.

In ko boš kar si, te bo imel najrajši. Ljudje podzavestno ne sprejemamo dobro tistih, ki dvomijo o sebi. In ne sekiraj se, lepo te prosim, kakšne ‘filozofske’ čute bi morala imeti razvite.
Ceni se in skušajta se veliko pogovarjati in skupaj ‘filozofirati’.
Alja

Nisi pesnica, nisi filozofinja, nisi… Ugotovila si, kaj vse nisi. BRAVO! To je zelo dobro, ker zdaj lahko narediš naslednji korak – in ugotoviš kdo si, s čim se lahko postaviš, da boš z lahkoto rekla – TO SEM JAZ! – in verjemi mi, da imaš mnogo tega v sebi. Ne potrebuješ biti umetnik ali filozof, lahko si preprosto duhovno bitje, ki zna ljubiti, ki zna poslušati (slišati), ki zna gledati (videti), ki zna doživljati, ki je sposobno sočustvovati, ki je dovolj močno, da razume in ne sodi, ki se zna zazreti s svojo idejo in jo speljati brez predsodkov, kaj bodo drugi mislili, rekli, videli… Za to pa ne rabiš nobenih šol, diplom, potrdil,… to preprosto nosiš v sebi. Poišči! Vem, včasih je težko, ker čez vse te vrline namečemo kramo, ki jo pobiramo skozi življenje od vseh naših sorodnikov, vzornikov, vzgojiteljev… Vendar se da dokopati do bistva, verjemi, včasih sicer tudi skozi solze, vendar se da! In takrat boš našla takšno moč, ko boš svojemu dragemu rekla z dvignjeno glavo, iskrico v očeh, nasmehom na ustih -TO SEM JAZ- da bo okamenel. In Verjemi mi, ko dobiš partnerja, dobiš v paketu vse: dobro in slabo, veselo in žalostno, nežno in agresivno, razigrano in mirno, svobodno in posesivno… In v paketu sta oba, tako kot ti, tudi on. VEDNO! Nihče ni nad in nihče pod. Pogumno naprej, punca – Postavi se!

Draga Ajda!

Te ne poznam, ampak že po tem kar si napisala imam občutek, da si zanimniv človek s katerim bi se dalo kar fajn filozofirat in debatirat o marsičem..manjka ti samozavesti, kot mnogim od nas, vključno z mano, ampak verjemi, da se jo, z vero vase, s trudom, z iskušnjami, tako dobrimi kot slabimi, lahko pridobi..garantirano..in če ti človek, ki ga tako ljubiš stoji ob strani te ne ponižuje in ne zaničuje, ampak je bojazen, ki jo izražaš v pismu bolj fikcija v tvoji glavi, zato ker se ne ceniš dovolj, potem si zagotovo na pravi poti k uspehu..ti samo zaupaj vase, v svoje občutke, intuicijo, dejanja..bodi to kar si, z vsemi kiksi in napakami, ki jih narediš..in pomisli; si neponovljiv unikat, od vseh miljard ljudi ali pa živih bitij na svetu in verjetno tusi v vesolju ni nobene identične Ajde kot si ti! A ni to krasno? Le zakaj bi to spreminjala in se pretvarjala in spremenila v nekaj drugačnega, nekaj kar ne bi bila več ti Ti?
Tisti, ki te zares ljubi, te ljubi prav zaradi tebe same, zaradi tistega vsega kar si in nič več in nič manj od tega, vse ostalo je larifari..

Verjemi vase..to si zaslužiš..to dolguješ sebi..
lp, Laura