Otopela?
Pozdravček vsem!
Sem mamica 16 mesečnemu sinčku in ponovno noseča. (11 t). s partnerjem živiva pri njemu doma, v svojem nadstropju, spodaj pa njegov oče (doma ima kmetijo) Oče me nikoli ni sprejel ker nisem bila po njegovem okusu, ker sem želela svoje gospodinjstvo, svoj life ipd. Pa ok, to smo nekako prerastli, oče me pač ignorira, oz. kakor kdaj, včasih dobim pozdrav, včasih pa še pogleda ne. Ampak s tem se ne obremenjujem več toliko, čeprav ne morem reči da mi je vseeno.
Problem pa je drugje. Ko sem mojega partnerja spoznala sem bila precejšnja čustvena razvalina, pred tem se se “lepila” le na barabe, ki so me le izkoriščali, ali pa sem (dobre fante) pustila jaz. Sedanji partner pa je bil čisto drugačen, razumevajoč, potrpežljiv in neskončno zaljubljen vame. Vendar jaz nisem bila. Hotela sem ga že odgnati , pa se ni dal. Ostala sva skupaj. NI mi žal. Moram reči da sem na trenutke tudi jaz čutila do njega morje čustev. Sem ga vzljubila. Vendar se mi je vsakič ko sem zanosila, vse podrlo. Otopela sem. NIč čutila do njega. Je to normalno??? (Bila sem namreč noseča trikrat, prvič splavila v petem mesecu). Sedaj sem spet noseča in se mi zopet prav gnusi. Nič ne čutim. Otopela sem do vsega!!!!!!!!!!!!!!! Po porodu je bilo potem čisto drugače, le s to razliko da se je umaknil on, navajen da ga zavračam.
Ne vem kaj naj storim??? POmagajte mi! Želim imeti ljubečo družino, pa se spreminjam v tečno, otopelo babnico.
Pika
Pika
Težko si predstavljam, da se ti partner gnusi, pa še dober je povrhu, kakor praviš. Mislim, da bi morala sama pri sebi razčistit, zakaj se ti partner upira in če boš dovolj odkrita do sebe, boš razlog tudi našla. Meni se namreč to ne zdi normalno, da z nekom zanosiš, potem pa se ti gnusi. A pri sexu se ti pa ni gnusil?
Drugače pa predlagam, da gresta v kino, kdaj na večerjo, kakšen sprehod samo vidva, gledališka predstava, ob nedeljah pa načrtujte skupne izlete z otrokom.
Lahko poskusiš, da si nekaj časa, kljub občutkom gnusa, dobra do njega, ljubeča, se ga veliko dotikaš, skrbiš zanj itd., morda se bodo potem ljubeči občutki sami pojavili. Obnašaj se do njega tako, kot da ljubečo družino že imaš. Da si se vedno zaljubljala v barabe verjetno izvira še iz otroštva, ker si dobivala premalo podpore in ljubezni od staršev. Potem pa si spoznala sedanjega partnerja in si se z razumom odločila zanj. Vendar pa nerazrešeni občutki še vedno kdaj priplavajo na dan, posebno ob nosečnosti, ko so na delu še hormoni. Morda bi ti pomagalo tudi terapevtsko svetovanje.
Nosečnost žensko zagotovo spremeni. Ne oziraj se na tiste, ki kar ponorijo, ti si oseba zase. Hormoni delajo po svoje in so skrajno nepredvidljivi. Vem iz svoje izkušnje. Predvsem pa se ne obremenjuj s svojimi občutki. Skušaj jih sprejeti, pa tudi dejstvo, da se bodo zadeve zagotovo še spreminjale. Naj te to ne žalosti preveč. Lahko se tudi pogovoriš s partnerjem, zaupanje velikokrat podre marsikakšen zid, ki si ga človek postavi. Poskusi vse, kar moreš in se ne ustavi pred prvo oviro, ki na prvi pogled izgleda nepremagljiva. Pogum!
Možnosti je več. Za začetek greš lahko recimo na http://www.najdi.si in v okenček iskanje vtipkaš besedi “terapevtsko svetovanje” in si pogledaš, kaj bi ti ustrezalo. Lahko greš tudi do osebnega zdravnika, da ti priporoči psihologa ali psihiatra, s katerim bi se lahko pogovorila. Ali se obrni na socialne službe, tudi oni razpolagajo z različnimi strokovnjaki. Potem pomaga branje knjig, na temo partnerstva (npr. Hendrix – Najina ljubezen, Glasser – Ostati skupaj, Lukas – Resnica se začenja v dvoje, Milivojević – Formule ljubezni, Powell – Skrivnosti vztrajanja v ljubezni, Skynner – Družine in kako v njih preživeti, …) Tukaj pa je še nekaj linkov na tem forumu, ko so potekale debate na to temo (vtipkaj v iskanje “partnersko svetovanje”, išči na vseh forumih).
Mogoče te je samo strah. Da bosta zdaj 2 otroka, da ti bo še bolj dolgčas, da se boš ukvarjala samo še z njima…. doooolgo. Ker nikamor ne gresta več skupaj in to. Dogovori se za varstvo, imejta čas tudi zase.
In pa še; mogoče si pa jezna? Si se ga otepala, pa je vztrajal…. zdaj pa veš, da boš tudi ostala z njim povezana za vse čase. Dva otroka in to… To se mi zdi kar verjetno. Že pri 1. nosečnosti te je napadel ta strah, čeprav se ni srečno končala. Zakaj si ne prisluhneš? Če je tipček OK, bo OK tudi za otroke, če boš ti OK zanj in za vas vse. Premisli malo. Saj otroci nas zares za nekaj let “privežejo” k ognjišču, ampak tudi to mine in če znata bit dva frenda, je vse še super. Če pa nista frenda niti bla…. mogoče pa še bosta?
Srečno.