najprej hvala vsem ki ste mi dali odgovor. Pravite “to ni to”. Kaj pa vem.
Po eni strani jo imam zelo rad, po drugi se preveč vrtim okoli svojih želja – vitka,…in prav imate tisti, ki ste mi napisali da naj gledam tudi druge vrednote. Eden večjih problemov zaradi vseg aje moj oče, ki je niti 1000% ne potrdi, ker se je njen stric v davni preteklosti njemu zameril. To me ne briga, ampak ko jo pripeljem domov ni vredna niti pogleda kaj šele pozdrava, sam pa tudi nisem dosti na boljšem. Oče me je v tem bridko razočaral. In rad bi si uredil stanovanje doma. Bi bil kateri od vas pripravljen iti skozi ta “pekel”? Hvala vsem že vnaprej

CCCC prpel jo k men, jo bom shujšala, boš mel najbolj čepo bejbo, z najboljčvrsto ritko 🙂 Najmanjši problem je še debelost.

V bistvu niti nisi preveč zahteven, želiš samo, da bi bila vitka..;)

Toliko navlake in pogojenosti uma kot jo nosimo s seboj je včasih prav smešna. Praviš, da jo tvoj oče ne sprejme, ker se mu je nekoč zameril njen stric…???? Vem, da je v naši družbi to kar pogosto, ampak poglej to bedastoče stanje. Tvoj oče je niti ne pogleda, ne želi spoznati…NJO, dekle, ki naj bi jo imel ti, njegov sin, rad?! S sabo vlači navlako, podobo, zamero njenega strica!!!!!!!!!!
In morda imaš težave s “predajo” svojega srca ravno zaradi enakih vzrokov, kot jih ima tvoj oče…?? Ne gledaš s srcem ampak te vodi um s svojimi izdelanimi podobami…
Ne vem kako želiš živeti ti? Jaz vem, da si želim imeti lepo življenje, brez nesmiselnih borb. In to pomeni, če moji starši niso toliko dozoreli v svojem življenju, da me ne sprejemajo in ne sprejemajo mojih življenjskih odločitev potem je to njihov problem in lahko imamo le prijateljske stike, ki bazirajo na vljudnostnih obiskih…Da pa bi živeli takorekoč skupaj pa NI ŠANS!!!

Lovro živjo,

ko sem prebrala tvoj post se mi je kar malo oddahnilo – nisem ednina, ki je “bodoči tast” noče niti pogledat kaj šele da bi spregovoril kakšno besedo z mano v zadnjih 4 letih. No ja vse najino govorjenje v tem obdoblju bi lahko strnila v par minut. Huje je ker nimam pojma zakaj je tak do mene, je pa tudi on meni “……” in imam kar srečo po svoje, da mi z njim ni treba govoriti. Vendar sem se ga v vseh teh letih navadila, je tam in ga ni, s tipom sva v zgornjem delu hiše, kjer ima fant stanovanje in je za njegovega očeta “prepovedana cona” tako, da imava mir. Če pa ga slučajno srečam se pač delam kot da ga ni, in ni problemov. Ne kregam se z njim vendar ne pustim, da bi se kakorkoli vtikal v moje življenje – naj živi po svoje v svjem čudnem svetu, mene prav briga, na srečo ga moj fant tudi ne prenaša in imam v njem dobrega zaveznika.
Če bi živela v drugem stanovanju pa k “tastu” ne bi hodila niti na vljudnostne obiske, preveč hudega je v svojem življenju naredil svoji družini.

p.s. za enkra živim še doma in ne pri fantu

Ti bom povedala, kako je bilo pri nas. Za moža sem si izbrala nekoga, ki ga fotr niti slučajno ni maral. Vzroka ni imel ne takrat in ne danes, pač predsodek, da so Štajerci nikakvi in da bi lahko dobila koga drugega. Poročila sva se in živela nekaj let pri nas doma. Fotr se je nekako sprijaznil, da meni ustreza in da bo moralo tudi njemu. So pa bili na začetku ful očitki, da se je z mano poročil zaradi hiše, denarja in podobnih oslarij. Najela sva celo podnajemniško stanovanje zaradi tega, nakar naju je na kolenih prosil, naj ne hodiva drugam. Fotr je hujskal tudi mamo, zato sem pod pritiskom celo porodniško in sva šla skoraj tudi narazen. Težko je biti na sredini, kajti rad imaš tako starše kot partnerja in mami zelo zamerim, da me je hujskala proti možu, da je slab, lenuh …
Kljub vsem njegovim pomislekom, pa se je odločil, da nama bo pomagal priti do svojega stanovanja. Tako smo danes štiričlanska družina na svojem. Fotr pa na njega še vedno gleda kot na nekoga, ki mu vzel hčerko, katero bi on dal raje komu drugemu. S tem, da on ne bi upoštegal, koliko me ima ta moški rad, ampak koliko ima pod palcem.
Priznam, da je bilo velikokrat težko, ko smo živeli skupaj, sedaj pa se poživžgam na vse skupaj. Jaz ti ne priporočam življenja pod skupno streho s starši, sploh pa jih ti najbolj poznaš.

Lovro,

parkrat sem sla ze cez tvoje pismo in pismo Moskega in priznam, da mi ne da miru. Vsebina namrec.
Sem na drugem bregu vajinih zgodb, ena od menda teh nepopolnih, ne ‘noge spodnesujočih’, ‘dih jemljajočih’ deklet. Pa ni nic narobe z menoj, Ne zgledam slabo, mislim, da sem precej uredu, tako na videz kakor tudi kot oseba. Ampak, to ni vazno tu.

Ugotavljam, da oba navajata veliko zadev, ki sploh konec koncev nimajo veze z bistvom vajinih pisem. Namrec vse zunanje ovire, ki jih navajata (videz, oce, …) so po moje le izgovori. Vazno je, kaj cutis. Ce cutic ljubezen, potem se najde resitev za vsa vprasanja. Ce pa ne cutis tega, si to priznaj in pojdi dalje. Zakaj je to tezko? Zato, ker to pomeni, da ne bo vec nekega udobja, druzbe, nje .. ampak ni fer do dekleta/zenske, da jo vleces za nos. Ne razumi me napacno, verjamem, da ne delas tega namerno in zavestno s slabim namenom, ampak … nikjer na svetu ni zagotovila, ki ga isces. Enostavno je. .. treba se je odlociti za eno pot, potem pa ali se izkaze za pravo ali ne … to bos videl, ko bos tam!
Lahko gres iskat ’tisto pravo’ pa je ne najdes in ti bo zal, da si zapustil to, ki jo imas …. lahko ostanes s to in se prepustis … lahko se zgodi, da cez leto, dve, tri … deset ugotovis, da to ni to in se takrat poslovis … lahko pa do konca z njo uzivas ….

a ostati z njo in se venomer sprasevati, kaj pa ce … ni fer! Ni fer do nje kot osebe, ni fer do tebe …

Upam, da se bos odlocil prav. Eni pac nosimo breme vse zivljenje, drugim gre vse kot po maslu …. zal (za nas, ki nam ni postlano s sreco kar naprej).

malo grenak pozdrav

NN

Kakšen pekel? Ene planke, ki jih je treba preskočit so že pekel? A veš koliko jih še bo? Ljubezen jih sproti podira, indiferentnost in negotovost pa jih povečuje do neba.

A jo ti morebiti tudi že gledaš skozi očetove oči? Ja, nima čisto manekenske postave, pa še ata jo ne mara… Res za premislit, če se splača vztrajat pri takih manekenih in modelih kot sta vidva. Da ne bo začela premišljevat punca!

Imaš prav in hvala za te besede. Nekoč mi je nekdo dejal da sem preveč perfekcionist, In prav ima – sebe niti malo ne vidim. Na punci me moti veliko stvari, toda vse je le zunanje narave. Notranja lepota pa – lahko bi ji dejal svaka čast. In to je to kar me drži ob njej. po 50ih bom tudi sam suhljat in tečen dedec ki me bo vsaj nekdo imel rad. No – to je kot prispodoba. Toda moj perfekcionizem mi ne da miru in zavedam se da bi ga mi ne bi dal niti če bi hodil z manekenko. Potem bi se še bal kdaj jo bom zgubil. Ne hvala. Toda nikakor se ne morem zadovoljiti z zlato sredino (ki je res zlata).
p.s. kaj meniš o tem če ima ženska malo daljše dlake po obrazu? samo sprašujem.
lp
lovro

Vse to je res, toda če nimaš it drugam boš pač požrl to kar maš, samo meni se to zdi tako daleč…..in če pomislim da se ona naveliča, me pa po drugi strani kar malo prime panike a la “spet bom sam”, ker sem v tistem samskem stanju totalno zblojen in izgubljen….Ste me že siti in zdajle imam občutek da mi boste rekli mevža na kvadrat. se motim?

Lovro Lovro …

ce ne bi bila sama v eni podobni zmedi, bi ti res mogoce rekla, da se ze pejdi solit! Ampak … eh ja, tud sama sem spoznala, da ni vse vedno tko … easy.

Dlake na obrazu … ne vem tocno, kaj mislis. Ima malo brcic? Ima kaksno temno kocino kje na kaki bradavici? ali ima malo bolj opazen puh po obrazu? Pomeni to nic ne, samo malo hormonskega neravnovesja. Tudi sama sem malo tu. Ampak to je vse malenkosr, stvar kozmetike, depilacije …

… ali si iskal kak globlji pomen? Vceraj (naključje, haha) mi je moj najdrazji prinesel pojasnilo o tem iz sluzbe, namrec, da je vsem uspesnim zenskam v njihovi firmi skupno to, da majo malo opaznejse ‘brcice’ :-)))

Upam, da bos kmalu nasel svoj mir!

N

Ne malo brčic, ona je rdečelaska. Vse kar je na njej je rdeče ali blond. Barva me ne moti. Ne moti me obraz, motijo pa me dlake, ki so malo več kot le puh.
Saj ne vem ali sem zmešan ali pa se mi res vse skupaj že upira.

a jo mas sploh se rd? ne vem ce bi te motile vse podrobnosti na njen ce bi jo imel se vedno rd…pa ne pravm da jo nimas samo upras se!

Zvezdica zaspanka!

Vem, da je težko, ampak sodbe raje prepusti življenju. Se hitro obrnejo proti tebi. Ne moreš nekoga soditi, ker je drugim nekaj naredil. Ni te bilo zraven! Ne poznaš ga! Ne poznaš njegovega, življenja, njegovih vzorcev, njegove nemoči, da teh vzorcev ne more preiti… Zato raje pusti življenju, da opravi svoje…

Srečno!

Kaj je zdaj narobe? Debelost ali Oče? Morda bi šel nazaj k prijateljstvu… v isti sapi pa razmišljaš, da bi jo pripeljal domov… Jaz pa mislim, da imaš težave z okolico. Da se ne znaš postaviti zase! Da ti je tvoja deklica popolnoma všeč. ampak debele glih niso moderne in ljudje bi rekli – Lovro si je pa eno debeluško najdu- in še njegov oče je ne mara… In kaj bi rekel oče? Veš življenje je pravično in to da bo oče soočen z dogodkom, ki se mu je zgodil pred ne vem koliko leti, je njegova pot in njegova izkušnja. Ti lahko samo opazuješ, ali je dovolj moder, da bo spustil, da bo premagal, da bo odprl srce…

Drugače pa, jaz nikoli ne bi živela v hiši s katerimkoli sorodnikom, tudi če bi se z njim dobro razumela. Ti se boš odločil po svoje. Božansko je biti sam. Kadar smo veseli, smo lahko čisto iz sebe in kadar smo jezni, smo tudi lahko čisto iz sebe. Božanski občutek skupnosti v svobodi – RES!