da mi je življenje “še lepše” je bilo pred petimi meseci ugotovljeno, da ima naš očka težko bolezen RAK NA MODU. Sledile so dve hitre operacije v Kliničnem centru in dve kemoterapiji na Onkološkem inštitutu.
Kdo mu stoji ob strani: Jaz in otroci z vso moralno podporo, pa se včasih vprašam ali si to sploh zasluži, čeprav ga imamo še vedno radi.

Živim naprej, ne smilim se sama sebi, živim za otroke, čeprav bi želela poleg otrok še kakšen svetlejši trenutek v življenju.

Tega tvojega nadaljevanja ne razumem, ker ne vem, kdaj si prvič pisala. Daj, napiši kaj več, da bomo tudi tisti, ki kdaj kaj prešpricali, vedeli kaj več o tvojem problemu. In razloži, ali je očka tvoj partner ali tvoj oče.

Ali je to tvoj očka ali mož? “Ali si zasluži, čeprav ga imamo radi… ” Čudne, nepovezane stavke pišeš. Ali si ne zasluži podpore vsak? Zveni kot da vas je mučil in trpinčil… Ne vem, malo bolj jasno poskusi napisati…

Oj!Mislim,da si podporo v bolezni vseeno zasluži.Drugače pa je to po moje izgubljen primer,mislim,da bi moral na obisk k psihiatru ali kaj podobnega,saj je dejstvo,da nima nobenega čuta odgovornosti in nobenega spoštovanja do vas in otrok niti do samega sebe in to ni normalno!Jaz bi mu na kakšnem obisku vseeno zabrusila,da si podpore ne zaslužin saj niti za otroke ni nič naredil niti za vas,da si zasluži kvečjemu pomilovanje,ker je tako slab karakter.LP

odprt pa mora človek ostati za sočloveka- tukaj moža – posebno sedaj.

Namreč, ne vem veliko znanja o raku kot bolezni, toda: sigurno je bolezen povezana tudi s strahom, s spraševanjem….. Človek se v takih trenutkih gotovo spremeni, poglobi vase in morda tudi spremeni odnos do najbližjih. Če mu zdaj obrneš hrbet, potem mislim, da ne boš mogla najti sreče zase.

Razumem pa te popolnoma. Moj mož je izgubil službo, pa s poklicno našel le slabo plačane, izkoriščevalske službe, včasih neprijavljen . Ko pa je našel eno “normalno”, v redu: je bil zelo zadovoljen, a se je poškodoval in – spet je bil doma, operacije, prešolanje……
in zdaj je ekonomist. V šoli je bil zelo priden-vse v roku, vse z odliko. Pa spet ni in ni našel zaposlitve z novo izobrazbo- brez izkušenj, “invalid”….
Poznam čustva, ki so takrat; sodelovka je vedno rekla: za mladga se dobi ful dela, če le hočeš. In okolica, sorodstvo….
Si pa je ful želel delati; zdaj dela, čeprav ne za veliko denarja, a je srečen, ker ima zaposlitev.

Oglasi se še kdaj – in povej, kako gre.
lp.nnat

Tisti, ki ne veste zakaj gre, odprite tole
http://med.over.net/phorum/read.php?f=95&i=7103&t=7103

Draga JSK,

Lahko ti človek čestita,kako si speljala svoje življenje.Od tvojega začetka in do končnega uspeha.Na žalost pa lahko govorim samo o tvojih uspehih,ket jih od tvojega moža ni.
Ne razumem ga,da lahko vsak dan pogleda v oči ne samo tebi,ampak tudi svojim otrokom in vidi,da ni zanj naredil prav nič.A sedaj bi pa rad še osebno žepinino?A se heca a kaj?Da bo lahko sam upravljal z denarjem,ki pripada isključno otrokom.
Kaj bi jaz naredila je tako vseeno,samo povedala ti pa bom moje mnenje.Postavila bi ga na cesto.Saj ne boš opazila razlike,saj že sedaj sama podpiraš vse vogale hiše.Pa naj vidi,kako je v svetu,če moraš delati,ker on to ne razume.Ne razumem pa tebe,kako ga še gledaš?Pa ne mi začet govorit,da je oče tvojih otrok,ker to je eno sranje.

Naj sam vidi,kako je če mora vsak dan v službo,plačevati preživnino,…Lepo te prosim postavi mu rok do kdaj mroa narediti šolo in si poiskati službo.Skupaj poglejat na net za roke teh treh božjih izpitov,da te ne bo mogel vleči za nos da ni rokov,da ne gre,…(ja poznam vse te fore)Potem naj se pred teboj na vse tri prijavi.In povejh mu da od njega pričakuješ,da jih bo šel ne samo delat ampak da jih bo naredil.

Oprosti,samo življenje je že tako težko,brez tega da šlepaš kakšnega looserja s seboj celo življenje,pa če je ta looser na žalost oče tvojih otrok.