Te dni bo minilo 15 mesecev kar sem se “mučno” razšel z mojo takratno punco s katero sem bil tri leta. V teh 15-tih mesecih sem si ustvaril svoj mali, varni in predvidljivi svet. Zaživel sem sam svoje življenje, veliko športal, dosti delal in mnogo res mnogo razmišljal. Dobro mi je šlo, bil sem povsem zadovoljen, le občasni samotni večeri so me opominjali, da “večno” ne bi rad živel tako.

Pač imam povsem normalne želje po resni partnerki in ustvarjanju družine. Občasno sem spoznal kakšno dekle, šel ven na pizzo, na sladoled… Ampak nikoli se ni nič razvilo. Pa tudi nisem čutil da bi se moralo. Povsem vesel sem bil, da se lahko popolnoma neobremenjeno družim z ženskim svetom in da, hm, “ne trzam na vsako”. Skratka tudi to mi je govorilo, da dobro vem kaj hočem. V mojih razmišljanjih sem si namreč sestavil nekakšno “belo knjigo”, ki naj bi definirala moje želje in hotenja v zvezi s partnerko in hkrati zagotovila neko varnost pri izbiri – če se tem stvarem lahko tako reče.

Potem sem pa nekega dne (okoli božiča) poklical njo, ki jo poznam že dolgo. Okoliščine najinih življenj so pač takšne, da sva se vsake toliko časa videla, rekla kakšno besedo in to je bilo to. Skratka šel sem nekam in ker nisem želel iti sam sem si zaželel družbe, pa sem jo poklical in jo povabil s seboj. Tedaj sva se veliko pogovarjala. Vsak z določenimi svojimi ranami iz preteklosti. Ampak samo pogovarjala, kot dva ki si nekako izmenjujeta mnenja in poglede na ta svet. Po tistem dnevu sva se začela kar veliko pogovarjati – rastli so računi za telefon. Toda brez kakršnihkoli “medsebojnih isker”. Povsem varno in neobremenjeno. Občasno (cca. 1 x na teden) sva šla kam ven – po kakšnem skupnem opravku ali kaj podobnega. Nikoli na zmenek – v kino ali kaj takega – saj vendar nisva par, sploh pa ona “ne ustreza moji beli knjigi”.

Potem sva se pa dobila v soboto zvečer. In nekako se je zgodilo marsikaj. V ponedeljek zjutraj sem bil povsem zmeden. Po drugi strani pa sem komaj čakal njen klic – žogico sem sam poslal na njeno stran z e-mailom. Zvečer nas je več šlo ven in pogosto so mi uhajali pogledi k njej. Skupaj sva bila tudi včeraj.

A še vedno si ne upava priznati, da sva lahko kaj več kot samo prijatelja. Prijatelja, ki v tem času pač več prijateljujeta, ker sta osamljena vsak v svojem svetu. Priznam, strah me je – zamajala je moj svet. Ali ga želim postaviti nazaj takšnega kot je bil ali želim kaj novega – to je zdaj …?

Mogoče se bere malce pubertetniško ampak… Nočem se igrati, absolutno NE. Sem v zgodnjih tridesetih ona na pragu tega desetletja. Oba hočeva biti resna – absolutno. Zanima me samo resna zveza, ne pa nekaj kar tja v en dan. In nobenega poizkušanja ne potrebujem. V zadnjem letu sem si nekako rekel, da me v tem hipu v moško/ženskih ozirih zanima samo še ena ženska – tista s katero bi lahko ustvaril kvalitetno in dolgotrajno monogamno zvezo! In k prepoznanju takšne naj bi pomagala “bela knjiga”. Zdaj pa takole – nekaj se dogaja, pa je izven pravil. Vem, da pravil NI! Ampak vendar pravila ustvarjajo moj mali, varni in predvidljivi svet.

Kako bi se lahko prepričal, da res hočem njo, ne pa da mi samo dosti samote? Opravičujem se zaradi dolžine ampak rad bi kakšno mnenje…

Nikoli ni tako kot si želimo, je pa vedno tako kot mora biti.

primož

Zakaj pa ne ustreza tvoji “beli knjigi”? Kako si lahko prepričan, da sploh katera ustreza? Prisluhni čustvom in se jim prepusti. Najprej pa si odgovori na naslednja vprašanja.

Si želiš biti čimveč z njo? Jo pogrešaš, ko je ni zraven? Ti srce malo hitreje zabije, ko jo zagledaš? Se rad pogovarjaš z njo? Ti je njeno telo privlačno, te spolno privlači? Imata vsaj nekaj skupnih točk?

Če si odgovoril na ta vprašanja kolikor toliko pritrdilno, potem ne išči več (nekaj, kar nikdar ne bo prišlo).

Tvoja zgodba samo dokazuje, da ni nič predvidljivo… Je pa lepa, pojdi v srce, jo ljubiš? Potem zgodbo nadaljuj in srečno Moški! Zgodilo se bo tako, kot je najbolje za oba, v to bodi prepričan…

Tina ti pogosto dobro napišeš. Že v jeseni (Zgodba in Zgodba drugič) si me najprej fajn za ušesa, potem pa si bla mal bolj popustljiva, pa je pomagalo.

Vprašanja sem si že sam postavljal, pa bom poizkusil z odgovori. Mogoče bo pomagalo. Naj se kar bere, saj smo anonimni, he, he, he,…

Želim si biti z njo čim več. Kar me preseneča. Namreč količina časa, ki ga hočem prebiti z njo se povečuje…

Pogrešam jo. Nisva se videla dobrih 24 ur, pa jo pogrešam. Skoraj nenehno mislim nanjo. Samo močna skoncentriranost na delo mi odvrne misli.

Srček na trenutke kar poskakuje, ko jo gledam. Ampak ne skoz, pa ne full divje – se pa pozna.

Rad se pogovarjam z njo. Zna poslušati, zna povedati, ceni moje misli, jaz imam rad njena mnenja…

Imava nekaj skupnih točk. Imava nekaj skupnih ljubezni do določenih športov, narave,…

Najbolj me nekako skrbi privlačnost. Me privlači, seveda me.

Ampak kot pravim sem naredil analizo sam pri sebi – tudi v zvezi s tem kakšne ženske me najbolj privlačijo. In tu nekako odstopa. Ni tista, ki bi mi na prvi pogled obrnila glavo.

Imela je eno obdobje v svojem življenju, ko je bila precej okrogla. Pa je bilo res samo obdobje. Sem videl fotke od prej pa je bla okey in zdaj je okey. Sama pravi da bi zdele rada kakšno kilco odložila ampak jaz je nekako niti ne vidim čist točno – mislim katero pa s kje. Ampak nekako me skrbi. Kaj če se spet spremeni, pa me pol mine?

Namreč priznam pač, mogoče sem nečimrn ali pa moški pujs ampak vitke ženske so zame prava stvar. Ne anoreksičarke, da ne bo pomote. Obešalniki za obleke me tudi ne zanimajo. Imam pa mešane izkušnje za seboj. Srečeval sem različne ženske v preteklosti. Na osnovi neke “aproksimacije” pa sem si “napisal belo knjigo” (ki pa ne govori samo o telesnosti, da ne bo pomote). Sam nekak, ene parkrat v preteklosti je blo, da ko sem kakšno vitko prijel okoli bokov – so mi šle kar dlake pokonc. Tega občutka še nisem doživel pri njej, je pa res da si mogoče sploh dovolil nisem. Zato, ker sem jo kar nekaj časa strogo spravljal v predal za prijateljstva zdaj pa nekako hoče vse skupaj nekam drugam…

Kot prvo, zažgi svojo “belo knjigo”. V njej ni nič uporabnega, saj v ljubezni ne moreš nikdar nič predvideti. Kje si pa še slišal, da bi se nekdo zaljubil po v naprej določenem scenariju!!!!!!! Čista bedarija. Ljubezen je namreč lepa prav zato, ker je spontana. In v tej spontanosti se največkrat zaljubimo v ljudi, ki sploh niso “naši tipi”. Moj najdražji nikdar in nikoli vizualno ni ustrezal moškemu, ki naj bi bil “moj tip”. In veš kaj? Zaljubila sem se vanj do ušes in me še vedno ni minilo.

Pravijo, da kogar piči kača, se boji tudi zvite vrvi. Otresi se strahu. Če ti bije srce, če jo pogrešaš, če …., kot si sam napisal, si na dobri poti, da si že našel žensko svojih sanj. Brez testiranja pa tako ali tako ne bo šlo. Vedno je potrebno poizkusiti, to bi moral storiti tudi s tako, ki je zapisana v tvoji “beli knjigi”, saj z nobeno ne boš “v trenutku” preživel vseh viharjev, ki so ti namenjeni, da bi lahko videl, če je prava ali ne, nobena tudi ne nosi na čelu vidne nalepke opravljenega A-testa.

Kot drugo: Zaljubljen si že, torej si dovoli tudi ljubiti!

Moški, predlagam, da člen v beli knjigi, kjer je opredeljena vitkost brišeš ven! (pride čas, ko se nas večina vizuelno spremeni npr. nosečnost, po porodu pa rada ostane kakšna kilca več, vendar, če je ženska ljubljena in spoštovana bo naredila marsikaj, da bo svojemu dragemu všeč. Torej veliko je odvisno od tvoje podpore vendar pazi, da je ne boš sekiral- dosegel boš nasproten učinek.)

To kar navajaš, mislim, da je začetek lepe ljubezni- ali se motim?

Aha, Moški, veš da se te malo spomnim od jeseni.

Če ne drugega, se mi zdi, da odgovori tukaj pomagajo razmišljati posamezniku, pa sam lažje razreši težavo.

Mislim, da si ti v to punco že kar precej zaljubljen, vsaj kakor si odgovoril na vprašanja. Manjka ji samo še malo pridiha nečesa, kar najdeš pri kakšnih posebnih ženskah, ki so ponavadi nedosegljive. Naj ti povem, da to lahko najdeš tudi pri svojem partnerju.
Čez čas, če bi se vajina zveza dobro razvijala, bi ti bili njeni boki najlepši in najbolj seksi na svetu. Si kdaj opazil, kako nekdo, ko se razide s povsem povprečno osebo, išče točno določen tip človeka, ki je podobna prejšnjemu? Trza na določene podrobnosti.
Ampak to je vse samo v naših glavah.

A si vidva mogoče sploh ne upata poskusiti drug z drugim? Zaradi strahu pred razočaranjem?

A mi lahko zaupaš še emo stvar? Saj smo tu itak vsi anonimni. Samska prijateljica se že nekaj let trudi za enega določenega samskega moškega, sredi tridesetih, ki se mi zdi po razmišljanju precej podoben tebi. Se dobro ujemata, ko sta na pijači ali športu, celo kakšne iskrice se krešejo. Ampak ni nič iz tega. Še v posteljo ji ga ne uspe spraviti. Je samski. In zdaj moje vprašanje. Kaj to pomeni? Da on že par let ne seksa?

Hvala ti, če boš odgovoril, drugače pa: dobro reši svojo zadevo!

LP

Trudim se, da bi te razumela, pa mi nekako ne uspe .
A se ti ne zdi , da bi moral biti srečen, da si našel žensko s katero imata toliko skupnih interesov ? Koliko ljudi se poroči, pa sploh niso za skupaj., se ne znajo pogovarjat… ne vedo, kaj bi počeli skupaj ..

Sploh pa se mi zdi , da ne veš kaj hočeš. Ljudje se vendar ne zaljubimo po treznem premisleku , ljubezen vendar pride sama po sebi .
Tudi če to ni ravno tista globoka zaljubljenost pa jo imaš klju temu iskreno rad , si tudi lahko srečen. Mogoče ti je pač tako namenjeno..

Tvoje pripombe o njeni zunanjosti v prihodnosti , pa so prav ” glupe”
Kaj veš, kakšen boš ti čez 10 let, kaj vse se ti lahko zgodi.. lahko zboliš , se ponesrečiš.. Ona bo mogoče ostala vitka, pa se ji lahko zgodi, da bo imela kakšne bolezni … Iskreno ti želim, da se kaj takega ne bi zgodilo, lahko pa se..
Kupe razlogov obstaja , da se lahko spremeni človekova zunanjost, ampak če bi vsi tako razmišljali ne vem kam bi prišli .
Saj potem bi izgubili pravo bistvo človeka kot razumnega bitja..

Leta minevajo in vse se spreminja. Tudi vrednote. Vrednota, ki je danes na vrhu seznama, bo naslednje leto morda že na tretjem mestu. Tako je tudi pri tvoji ‘beli knjigi’. Čudovito, da si jo napisal, ker si s tem naredil nekaj pametnega. Je pa dobro, če postaneš malce prožen – prilagodljiv.

OK. Gremo dalje. Predlog: napiši še dve ‘beli knjgi’. Uporabi domišljijo. Vsedi se in napiši ‘belo knjigo’ Moškega (takšen nick pač imaš) pri starosti 40 let. Kakšna je v tvojih zamislih vsebina te ‘bele knjige’? Kakšno zaporedje vrednot ima idelana žesnka zate pri starosti 40 let. Najdeš kakšne spremembe. Primerjaj sedanjo ‘belo knjigo’ s tisto, ki bo zate veljala pri starosti 40 let. Rezultat te bo morda šokiral.

A to še ni vse. Pojdi še korak dalje. Napiši še ‘belo knjigo’ Moškega pri starosti 70 let. Se ti zdi to noro? Kakor hočeš. Vprašaj se, kaj ti bo pomembno, ko boš star 70 let. Bodo vrednote drugačne? Zanesljivo. Takrat boš verjetno ugotovil, da je za življenje pomembno le to, da najdeš ljudi, ki te razumejo, ljubijo, spoštujejo… Takšni pa imajo tudi svoje lepotne napake. Kot pralni stroj, ki ti ga ponudijo za nekaj tisočakov ceneje, ker je nekdo na tekočem traku pomotoma naredil prasko na njem. A vseeno deluje in izpolnjuje tvoja pričakovanja.

Sam sem dokaj pozno našel svojo sorodno dušo. Je daleč drugačna, kot je bila v moji ‘beli knjigi’ pri starosti 30 let. Sem navdušen nad njo. Ko bi vedel, tisto kar vem danes, ne bi kolovratil po svetu tako dolgo sam in iskal razne izgovore, da sem kar samski. Sicer je bilo tudi fajn, a dvomim, če je ravno to smisel življenja.

Iskanje partnerja je morda podobno skledi češenj. Najprej izbiramo najdebelejše, na koncu se zadovoljimo tudi z bolj drobnimi. Važno postane le to, da ima okus po češnji.

Vse dobro to želim.

Pozdravljen Moški in dobrodošel »nazaj«, sem te kar malo pogrešala, mislim tvoje »moške« poste. Tvoje razmišljanje mi je všeč, zato sem se te tako zapomnila, pa verjetno tudi zaradi tega, ker sva imela podobno izkušnjo.

Se mi je kar zdelo, da se nekaj dogaja s tabo, ker si nekam »poniknil«. Lepo, lepo, sem vesela zate, ker nekako čutim, da je to zate oz. za vaju en res lep začetek. Predlagam ti, da zaplavaš v reko življenja in se prepustiš njenemu toku, predvsem pa glej naprej … saj veš, če se preveč oziraš nazaj, lahko spregledaš marsikaj, kar je pred teboj.

Držim pesti za vaju in vama pošiljam Sončka.

LPS.

Vsem lepa hvala za odgovore in mnenja. Poizkušal bom napisati več komentarjev ampak zdajle pa le enega tule (sem v službi ups)…

Poizkušal bom odgovoriti na tvoje vprašanje Tina. Namreč kaj počne tisti določeni samski moški. Ne vem kaj konkretno on počne ampak če praviš, da se ti zdi da podobno razmišlja kot jaz, potem lahko ugibam. Dozdeva se mi namreč, da določeni moški na določeni stopnji prestopimo neko mejo, ko začnemo drugače razmišjati. V nadaljevanju bom mogoče karikirano uporabil nekaj močnih izrazov. Naj mi jih ne zamerijo drugi moški ali pa kakšne preobčutljive dame. Ampak se mi zdi, da je obdobje v dozorevanju moškega, ki se mu reče obdobje podvigov. To je recimo tja do tridesetih (nekaj let gor dol nima veze). V tem času zganjamo vse mogoče bedarije (ni nujno da vsi ampak mnogi pa). Izpostavljamo se nevarnim športom, divje vozimo avtomobile, brezvestno se ga zapijamo ali pa kakrkoli pač že takšnega – samo da je divje in nevarno! In tudi pri sexu je važno mogoče bolj to da je, da je pester in raznolik in da prinaša nek večvrednosti kompleks. Vse, ki tole berete pač prosim, da zadevo malce presejete – ni čisto tako ampak mislim, da sem zadel poanto. Potem pa pridemo do neke reke, jo prestopimo in na drugi strani nas čaka bolj miren svet. Zazdi se nam, da je počasi čas za družino. Nenadoma postanejo pomembne druge vrednote. Saj še športamo – tudi kaj nevarnega – ampak prej petkrat pomislimo in zadevo naštudiramo, da se le izide. Avto začnemo voziti bolj počasi, spijemo samo še kakšen kozarček v res dobri družbi, najraje takrat, ko gremo lahko po “žuru” direkt spat… Skratka neka umiritev. In sex naenkrat ni več samo sex ampak hočemo nekaj več! Pa ne mi zdaj moralizirati in ne vem kaj – teoretično tudi kot fantje pri 18-tih prisegamo na ljubezen ampak kaj pa takrat vemo kaj to je! No in ko smo na tej strani reke, smo pripravljeni čakati. Pa četudi mesece ali pa leta. Kar pa ne pomeni, da nismo potrebni! Še vedno se oziramo za lepimi kiklami in podobno. Ampak to je bolj tako kot če se npr. moška glava obrne, ko mimo prihrumi Ferari. In čisto možno je, da ta prijatelj / znanec pač ne sexa!

A ti je sploh kaj jasno?

Midva z Žensko iz te najine zgodbe sva se mogoče spustila kar malo predaleč. In enostavno šokiran sem, da sem bolj prevzet zaradi vsega ostalega kar se je dogajalo ne pa toliko zaradi “tesnih stikov”. Priznam, da se niti nisva povsem dobro ujela (kar me je kar nekoliko zaskrbelo). Ampak, ko sem jo drugi dan gledal sem bil nekako hkrati pomirjen in prevzet, pa ne zaradi “igric”. Pač pa nekako zaradi vsega ostalega. Ne vem, nenavadno. Vglavnem zdaj sva si vzela malce časa za ohlajanje (in trezni premislek in seveda sploh ne upava najbrž naglas razmišljati o naju kot o paru). Sva tudi precej zasedena, jaz pa grem drugi teden na že dlje časa planirani dopust…

Lepo, da si opazila. Nekako sem “ponikinil” predvsem ker sem precej “stabiliziral” svoj svet in nisem čutil nobene potrebe po sodelovanju oziroma so me kakšne žalostne zgodbe tukaj gor kar malo v slabo voljo spravljale. Zdaj pa je ona zamajala mojo trdnjavo…

Napišem še nekaj, da bi lažje razumela! Nekako ne želim, nočem, zveze samo zaradi zveze. Ne potrebujem gospodinje (sem kar sam svoj gospodinjec), ne potrebujem partnerice za šport (vedno lahko najdem koga),… Skratka nočem se vezati na podlagi nekih skupnih interesov, ciljev in želja. Hočem žensko, ki me prevzame, ki bo pognala mojo kri tja do vrelišča (pa ni to samo sex)… Popolnoma očaran hočem bit – jasno, da skupni interesi, podobni pogledi in ostalo pomagajo. Ampak mora biti več, čutiti moram, da ob njej rastem, da sem zaradi nje boljši človek… In ob njej hočem pozabiti na “druge kikle”….

Ampak mislim, da se nekako vse to že dogaja. Samo svojim občutkom še ne zaupam (zaupava) povsem! Je pa res, da se (vsaj v tem hipu) nikamor ne mudi.

…moški ….
…s svojim postom si me presenetil
…res nisem pogosta pisateljica tukaj, ampak preberem pa skoraj vse…
…trezno razmišlanje, ni kaj ( s tem sem mislila na presenetil). Všeč mi je tako razmišljanje in mislila sem, da ga ni…
…lep dan in veliko sončka ti želim…ljubezen je v zraku….

ko ti bo rekla adijo, ker bo videla, da si mečkač, in jo boš srečeval s kom drugim, si boš rekel, da si bil nor? Boš šele takrat videl, da te je prevzela, da ti poganja kri po žilah?
Če lahko rečeš ne, potem je to pač ne. In zaključita.

Če mene vprašaš, je to to. Nikamor se vama ne mudi, ampak ne oklevaj predolgo, da stvar ne zvodeni.

Oj,
jaz pa te razumem. Se mi je podobno zgodilo kot tebi. Tudi jaz napisala “belo knjigo” in se je drzala takorekoc do zadnje pike. Razen v eni podrobnosti. Je padel v moje zivljenje on. Podobno kot tebi. Klepet tu, pijacka tam, kaka skupna dejavnost…bilo dobro, bilo prijetno, bilo vse kot je treba. Jaz kot jaz, rahlo narcisoidna gospa, sem mal nosek zavihala in rekla, nak vizualno mi pa ne ustreza. Pri tem, da so bila v moji “beli knjigi” zelo izpostavljena poglavja o toplini, pogovoru, dobrem pocutju…kaj bi izgubljala besede: je prisel vecer, ko je pocilo. Sva padla skupaj, jaz pa nisem cisto dobro dojela kaj se dogaja. Seks je bil tako tako. Me je zagrabila panika. Pa strah je vletel. isocasno sem se pocutila zelo dobro (beri: zdravo zaljubljeno) in panicno panicna (k pa na zuni ni zgledal tako kot sem si jaz zamislila). Sem se vsedla in pomenila sama s seboj. Prisla do zakljucka, da ne morem in ne smem vsega predvidevati v svojem zivljenju. Da sem lahko samo iskrena sama do sebe. Skozi ta dialog s samo seboj sem prisla do tega, da se prepustim. Pa bo kar bo. Ker: ce sem zadovoljna s samo seboj, potem sem tudi z njim. Ves kaj: vsak dan sem bolj zaljubljena, seks je vedno boljsi, on je se vedno tak kot je bil. Jaz sem se vedno taksna kot sem bila. Uzivam in mi je dobro.
Tebi tudi zelim, da ti je dobro.
N.
P.S. Kaksen odstavek bele knjige se da tudi spregledati.

Samo en nasvet imam zate: ZAŽGI PREKLETO BELO KNJIGO! IN TO TAKOJ!!! Ne razmišljaj in planiraj vsega tako strogo, da ti ne bo kdaj žal. Vem iz prve roke.

Mene pa malce skrbi zate. Posebej tvoja potreba po tem, da bi bil nad žensko popolnoma očaran, da bi ti prekrila obzorje in da ne bi videl več nobene druge, nikoli.
Prvi pogoj za vse to je seveda, da te ženska izjemno privlači. Če te privlači tako, na pol, je to za tvoje visoke kriterije premalo. Saj, skupni interesi, prijetni pogovori, občutek pripadnosti, varnosti, vse to je OK, a velja bolj za kasnejša leta. Sedaj potrebuješ še vedno zelo veliko dozo vznemirljivosti.
S kompromisom iti v zvezo se mi ne zdi pametno, mora te ‘spodnesti’.
Ker, če bi bilo vse res idealno, nas ne bi spraševal za mnenje.

Naj dodam svojo izkušnjo: v svojega sedanjega moža sem bila zares zelo zaljubljena ( in on vame), zelo mi je ugajal fizično, in še vedno me privlači, tako zelo, da me še sedaj, po mnogih letih, ko se zjutraj v kopalnici brije, v spodnjicah, prijetno vznemiri, da ga moram objeti od zadaj in se stisniti k njemu.
In to je tisto lepilo, ki pomaga vsakdanjiku. Ker vsakdanjik so tudi manj prijetne stvari – stres, živčnost, težave… In brez lepila -ne vem, kako bi šlo.

Po moje bo najboljši test ( bolj kot vsa naša mnenja in napotki) prvi seks z njo. Če bo nebeški, če se bosta ujela, je prava.
To ti iz srca želim.