kako ga prepričati
Sem mati treh otrok. Dveh šoloobveznih in enega predšolskega otroka. Znašla sem se v situaciji v kateri ne morem sama najti prave odločitve ali ukrepa, da bi rešila dano situacijo, za katero ocenjujem sem do neke mere verjetno kriva tudi sama. Pri nastali situaciji na pomoč staršev in ostalih sorodnikov ne morem računati, zato potrebujem strokovno in neodvisno osebo, da pove svoje videnje in morebiti tudi rešitev iz nastalega problema. Za ta korak sem se odločila, ker mi družino pomeni zelo veliko. Predvsem pa želim, da bi bili člani moje družine, kar se da srečni. Vendar moramo k temu prispevati vsi, ki sestavljamo to družino.
Skupno življenje med partnerjem in menoj se je začelo že v najinim študentskih letih. Zavestno sva se odločila za najinega prvega otroka. V svoji zaljubljenosti in naivnosti nisva računala na to, da nama bodo starši zaradi te odločitve obrnili hrbet saj nekako nisva uresničila njihovih interesov, da ustvariva idealni karieri, kateri oni kot starši niso nikoli.
Študija nisva dokončala. Mladi očka je sicer pridobil šestmesečno zaposlitev, kot varnostnik, kar je v tistem trenutku zadoščalo za preživetje. Malo je prispevala še moja takratna štipendija in otroški dodatek, ki nam ga je prispevala država. Pred iztekom šestmesečnega roka in ko je bila hčerka stara štiri mesece se je v Sloveniji začela vojna. Mladega očka so takoj vpoklicali. Službe mu niso podaljšali. Po končani vojni za Slovenijo sva videla možnost poklicnega aktiviranja v slovenski vojski. Mladi očka je uspešno prestal vsa fizična in psihična testiranja za mladega častnika, vendar denarja ni bilo dovolj, da bi država na našem območju aktivirala poklicni vod zato je zadeva padla v vodo. Najin edini vir preživetja so bili trenutni prihranki, ki jih ni bilo veliko, denarna pomoč, ki nama jo je dodelil Center za socialno delo, otroški dodatek ter stare steklenice, ki sva jih nosila v trgovino predvsem jaz, da sva včasih imela za mleko in kruh. Glede na to, da sem imela stopenjski študij in že zaključeno višjo stopnjo mi je moj štipenditor pomagal pridobiti pripravništvo in to pri drugem delodajalcu, saj je sam delavce odpuščal. Še danes sem mu hvaležna. Hura imela sem službo in vir preživetja. Ker je mladi očka imel samo končano gimnazijo, služb pa ni bilo sem ga podprla, da gre nazaj v redni študij, Njegova smer študija je zahtevala deset semestrov in je samo redni študij. Opravil je vse potrebne pogoje za vpis v peti semester ter pridobila sva republiško štipendijo, ki je krila njegove stroške študija. Jaz pa sem s svojim dohodkom od pripravništva in otroškim dodatkom krila stroške. Živeli smo v skupnem gospodinjstvu z mojo staro mamo, kjer smo si delili stroške, kot tudi stanovanje, ki je bilo v hiši mojega očeta. Po končanem pripravništvu mi je grozila izguba službe, saj smo bili štirje pripravniki in nobenega niso nameravali zaposliti, vendar nam tega niso prej povedali. V tej naivnosti sem se odločila še za enega otroka, vendar lahko rečem, da sem zaradi tega obdržala službo. Rodila sem še eno hčerko. Mladi očka me je nagradil s tem, da je redno študiral, opravil vse izpite v roku in se dnevno vozil z vlakom cca 1 uro v Ljubljano. Prijavil se je v program javnih del, kjer je popoldne štirikrat tedensko pomagal osnovnošolcem z učnimi težavami pri tem pa imel zelo velik uspeh. Tako je prispevek k družinskemu proračunu.V tem letu mi je zbolela mama, ki je živela v isti hiši kot midva in po hudi bolezni v roku šest mesecev tudi umrla. Življenje je teklo dalje, mogoče si je poiskal novo partnerko, se odselil. V njegovo stanovanje se je vselil moj mlajši brat s svojo partnerko. V hiši so se začele težave. Prepiri, pritiski na otroke. Sprejela sva težko odločitev, da se odseliva, saj je potrebno družini zagotoviti normalno življenje. Takrat je bil mladi očka že na koncu študija. Bil je že absolvent in imel samo še štiri izpite. Bila je možnost adaptacije zgornjega nadstropja hiše njegovih staršev. Naredila sva načrt, kako bova to zmogla saj je potrebna pozidava, zamenjava oknov, centralna napeljava in dokončanje objekta za vselitev. Vsi finančno breme sem sprejela zopet nase in se deloma tudi kreditirala. Vse to sem si lahko privoščila, saj sem po večkratnih napredovanjih v šestih letih že imela dokaj stabilno službo z rednim in za naše okolje ne tako slabim mesečnim dohodkom. Že pred investicijo sem nakupila vso potrebno pohištvo. Imela sva že vsak svoj avto. Otroci niso trpeli pomanjkanja. Imele sta vse kot bi imeli, če bi bila v družini dva dohodka. Vsako leto smo hodili na morje, imeli smo smučarko opremo in hodili na enodnevne ali popoldanske izlete smučanja.
V štirih mesecih sva uspela investicijo dokončati in se preseliti. Mladi očka je vse svoje fizične moči usmeril v novo stanovanje. Jaz pa sem še dve leti poravnavala vse obveznosti iz naslova kredita. Toda v šoli je za mladega očka bila to prekinitev. Ostali so še štirje izpiti. Živela sem v prepričanju, da nam je lepo, da smo zdravi, imamo svoje stanovanje, dovolj dohodka za povprečno življenje. Še lepše pa nam bo ko bo še ena služba in lepa plača. Takrat pa bo več denarje še za kakšne tihe sanje. Imela sem tiho željo še po enem otroku, bila pa sem stara 30 let. Zanosila sem. Bila sem vesela in srečna. Želela sem si, da bi poleg zdravega otroka bila nagrajena z diplomo sedaj že ne več tako mladega očka, saj je k njegovemu študiju prispevala celotna družina. Rodil se nama je sin. Zdrav fantek, ki je v družino prinesel še več veselja. Le diplome ni bilo. Še vedno so ostali trije izpiti. Sedaj smo imeli zdravje, denar, veliko stanovanje. Hčerki sta hodili v šolo. Sina sem dala v vrtec. Časa in mira je bilo za študij dovolj. Očka je imel sedaj idealne pogoje, da dokonča svoj študij. Imel je svoj avto, za morebitne izpite ali govorilne ure v Ljubljani. Le svojega denarja ni več imel.Status absolventa se je končal, štipendija je prenehala. Vse stroške sem krila sama.
Danes je očka star 36 let. Pet let že brez lastnih dohodkov. Najmanj dvakrat mesečno hodi v Ljubljano na Fakulteto, da se prijavi na izpit ali od izpita odjavi. Hčerke hodijo v sedmi in četrti razred. Obe so pridne, saj so bile v preteklem šolskem letu proglašene obe za najboljši učenki v razredu. Obe sta zelo samostojni. Zjutraj same skrbijo zase, kdaj morajo vstati, same hodijo od doma in domov. Očkova skrb je, da pelje zjutraj sina v vrtec in ga hodi ponj po petih urah. Vsaj trikrat v tednu skuha kosilo. Ne kadi, ne hodi po gostilnah nima svoje družbe. Rad pomaga sosedom in starejšim osebam. Le meni in sedaj že otrokom stalno obljublja, da bo končal študij v najkrajšem roku in se zaposlil. Sedaj mu ne jaz ne hčeri ne verjamemo več, njegove besede niso resne. Zaupanje vanj pada. Moti ga, da nima lastnih dohodkov, zato želi,da je otroški dodatek sedaj njegov in da sam z njim razpolaga. Se pravi ima idejo kako priti do lastnega denarja, vendar ne način, da bi si poiskal službo. Med nama nastajajo prepiri, zaupanje in ljubezen počasi kopni.
Mene osebno zelo moti, da ne hodi v službo in s svojim delom ne prispeva k družinskemu proračunu.
Pojavljati so se začele občasne težave. Starejša hčerka se je začela obračati s težavami samo name pa naj se tiče naloge ali denarja in pogovora. Med njima se izgublja stik. Ne vem kako mu naj pomagam, da bo svoj študij dokončal in poiskal službo ter našel samospoštovanje ter bil spoštljiv tudi do svojih najbližjih.
Čutim, da se mi okolica posmehuje, da ga gledam doma, ko pa je v najboljših letih in bi moral skrbeti za družino. Ne moti me okolica. Moti me to, da slabo vpliva na družino.
Lahko bi ga zapustila. Kaj bi naredila? Uničila družino. Otrokom vzela očeta, utečeno življenje, okolico, prijatelje… Prošnja, dogovor, prepir, pisna obrazložitev, vse to je bilo neučinkovito. Kaj mi še ostane, da bi bila naša petčlanska družina srečna.
Ali me zopet tepe naivnost in zaupanje v drugega?
Kako se življenje ponavlja? če v em času nista ničesar rešila….???’
primož
glej JSK,nisem nikakršna strokovnjakinja na takih področjih,pa tudi izkušenj nimam.
Nekaj pa ti bom vseeno povedala.
Pri nas smo trije otroci.Jaz sem najstarejša in stara 19 let,imam pa še sestro in brata oba mlajša.Mami in ati imata oba redne dohodke,ampak tukaj se pojavlja en problem.Namreč na začetku,ko sta se poročila,sta imela oba službe,mami kot vzgojiteljica z srednjo šolo,ati pa je poklicno orodjarsko.Delal je izpite še za srednjo šolo,a jih ni nikoli naredil do konca.Ostal je v slabo plačani službi,medtem,ko je mami študirala naprej in naredila diplomo.Plača se ji je zelo povečala in živeli smo dokaj lepo.Medtem smo se že preselili v svojo novo hišo,ki sta jo sama zgradila.Začelo se je vlaganje v hišo,in zmeraj je nekaj manjkalo.No,še zdaj vlagata vanjo,le s tem,da to zdaj počne samo mami.Ati je kar naenkra preložil skoraj vse finančne skrbi na mami,ki je zaradi tega postala zelo živčna.Izobražena je,ima dobro plačo in službo v kateri uživa,a čisto noben mesec ji ne znese z denarjem.Plačevati mora vse položnice,vse mobitel račune,poleg tega jo je ati,ko smo kupovali nov avto naštimal,da vzame puf(50.000!)nase,poleg tega sem imela jaz lani maturo sestra valeto ,jaz pa sem tudi delala vozniški izpit-vse je plačala ona.Skrbi tudi za nas.Vsi smo šoloobvezni,brat je v osnovni sestra v srednji,jaz pa na faksu.Treba je plačevatimesečne karte za avtobus ,kar pa zame znaša cca.30.000 na mesec za sestro pa 15.000.Štipendije nima nihče,ker ima mami preveliko plačo(če je 250.000 preveč)in ker je naša država pač tako urejena,da štipendijo dobijo samo otroci privatnikov ali pa kmetov!!!
…..kar sem ti hotela povedat, je to,da se še malo pogovorita.Jaz nikakor nebi imela takega življenja-ampak nikoli ne reci nikoli.A si mu povedala kaj si misliš o njegovi brezposelnosti?Če ne drugega se mu zlaži,da imaš manj dohodkov in da ne moreš vsega plačevati in naj si za boga vendarle najde službo,če že študirati noče in to samo tiste 4 izpite!!!
da bi šla narazen pa zaradi otrok raje nebi še prakticirala.Pogovor je zmeraj najboljša varianta.
Veliko sreče pri odpravljanju težav:)))
Draga JSK,
Ne bom ti nakladala o pogovorih itd. Upam samo, da možu ne očitaš preveč, da si ga celo življenje financirala, saj so moški na tem področju izredno občutljivi. Tudi pri nas je pač tako, da veliko večino družinskega proračuna pokrivam jaz…no vsaj tako je bilo do pred dvema letoma. Si predstavljaš, da je moj partner lani za božič prvič segel v denarnico in mi dal 10 tisočakov, naj si kupim darilo? Zdaj se stvari postavljajo na svoje mesto, uspelo mu je predvsem s tem, da je vedno poprijel za delo, četudi ni bilo v njegovi stroki. Ko je šla njegova firma v stečaj, je šel za varnostnika…nato za kurirja…vmes je naredil šolo…in odprl svojo firmo.
Ves ta čas je bilo breme financiranja na mojih ramah.
Tudi če v tem času nista ničesar rešila, je še čas, vkolikor je tvoj mož pripravljen prijeti za kakšno delo. Kaj pa je po stroki? Mislim, da fukulteta niti ni najbolj pomembna v tem trenutku, mislim, da si naveličana, da TI skrbiš za vse. Poskusi ga prepričati, da poišče službo, KAKŠNO KOLI. Kako ga prepričati, ša ti žal ne morem povedati. V bistvu ne gre za prepričevanje, gre za njegov posluh in pripravljenost, gre za njegovo odločitev.
Srečno.
Postavi mu rok, do katerga pričakuješ, da bo kaj dal od sebe. Po tem roku mu povej, da bo položnice plačeval naslednjih 12 let on. In pri tem seveda vztrajaj. Me zanima kako se bo počutil, ko bodo rubežniki potrkali na vrata.
Drugače pa, družino je res lepo imeti skupaj, toda, ali za vseko ceno???
mayc* je zelo lepo napisala, to je izkušnja otroka. Zelo zrela izkušnja in žalostna. Ti tvoje otroke lahko še ubraniš. Zahtevaj, postavi roke in če ne bo nič… spokaj. Morda ne dela zato, ker mu ni treba! Saj pri tebi mu ni nikoli nič manjkalo. Za hip sem pomislila, da bi še jaz prišla živet k tebi…