Mnenje prosim
Skupaj sva že skoraj 8 let, od mojega 18 leta (dve leti imava svoje stanovanje). Vedno sve se dobro razumela, zelo je pozoren, imava enake interese, skupaj preživljava prosti čas (šport, kino, gledališče, potovanja…), hkrati pa sva ohranila tudi vsak svojo družbo, svoje prijatelje s katerimi se zmerno druživa. Skratka OK.
V čem je problem? Najpej sex – za moje ga pojme definitivno premalo (čez dan imava obveznosti, zvečer pa je zeelo pogosto zaspan). Vsake toliko mu zaupam kaj me muči in potem je kakšen teden bolje, na koncu pa vedno pristaneva, kjer sva že bila.
Poleg tega najin odnos včasih postaja prava rutina (mogoče se komu zdi normalno po 8 letih ampak jaz ne pristajam na to), poznava se tako dobro,da vsak točno ve kako najlažje “zabiti”, užaliti, prizadeti drugega in zadnje mesece je teh nizkih udarcev kar nekaj. Verjetno tudi zaradi stresa (zelo naporna služba zadnja dva meseca). Pogrešam staro harmonijo, nežnost.
Približuje se poroka in zelo me je strah – sva za skupaj? Je to za do konca življenja? Nikoli več ne bom na sveže zaljubljena (pa prvi zmenki ipd.)? Nisva že rahlo naveličana drug drugega?
Kaj je to predporočni strah ali kaj drugega?
Pred poroko, so takšna razmišljanja vedno bolj pogosto, je pa zelo rpav, da pridejo še pred poroko.
res je, po tolikem času pride neka rutina, kar pa ne pomeni, da bi moralo kaj drugega priti ssamo od sebe, ampak se je za skupnost potrebno tudi potruditi. nikoli ne gre kar vse samo od sebe. če je postala rutina, jo morata spremeniti vidva, ne eden temveč oba.
V ljubezni ne sme biti nizkih udarcev, mora biti več opravičila, kot pa trme. seveda vsi vemo, kaj partnerja prizadene, ampak ravno v tem je čar, da se tega vzdržimo in se raje objamemo.
vedno se lahko najde boljša rešitev, ampak samo če želimo. Torej je vajihn odnos pogojen tudi s tem kaj želita. praviš, da nočeš tako živeti. Torej začčnita se pogovarjati, ampak še pred poroko in ravno o predzadnjem odstavku. Bolje sedaj kot pa po poroki. poroka naj bi bila zaradi ljubezni in ne zaradi papirja.
ne bo lahko, ampak če si bosta želela in se trudila, da vama bo lepo, je lahko zelo. veliko bolje, kot pa si vsake 4 leta najti drugega.
primož
Tudi jaz sem se spraseval podobno kot ti T. in sem prakticno v enaki situaciji kot ti. Vem pa, da svojo bodoco zivljenjsko sopotnico poznam ze tako dobro, da verjamem da bova lahko dobro vozila skupaj skozi zivljenje, da bova tako kot sedaj morala veckrat potrpeti drug z drugim, hkrati pa, da bova imela se toliko lepih trenutkov, kot sva jih do sedaj. In navsezadnje, ko ugotovis, da imas kljub drugim priloznostim svojega partnerja najraje na tem svetu, potem nimas vec kaj razmisljati. Kar pogumno naprej!
Draga moja!
Ali misliš, da se meni v moji 23 let trajajoči zvezi niso nikoli pojavljala taka vprašanja?
Midva sva šla skupaj čez marsikaj. Tudi midva sva postala par zelo mlada – jaz 17, on 18 in pol. Najprej sva bila 3 leta par, ostalo obdobje pa sva poročena. V vseh teh letih sem si velikokrat zastavila podobna vprašanja, kot ti danes, ker je normalno, da prihaja med dvema, ki sta dolgo skupaj tudi do trenj. Toda jaz sem bila poročena, mati dveh otrok, zato nisem nikoli razmišljala, da bi kar prekinila zvezo ob prvih nesoglasjih. Ker sem vedela, da se z možem ljubiva, krivi pa so le zunanji dejavniki (krediti, gradnja hiše, življenje pri starših), sem bila prepričana, da bova s skupnimi močmi zgladila nesoglasja. In res sva jih, vedno! Danes sta oba otroka v srednji šoli, midva pa imava veliko časa drug za drugega, imava se rada, pa tudi zaljubljena sva še vedno (velikokrat se mi še tresejo kolena ob misli nanj).
Zato le pogumno. Sedaj je vajin odnos res mogoče rutina, vendar se bo vse spremenilo, ko bosta imela otroka. Takrat za rutino ne bo več časa, ko pa otroci odrastejo, bo spet čas za zaljubljenost in romantiko.
Z možem sva začela hodit, ko sem imela slabih petnajst let in sedaj pri 37 sva skupaj že dobrih 22 let. Od tega sva poročena približno polovico let .
Tako težko je dajati nasvete nekomu , če nisi ti sam v njegovi koži . Moram povedati, da , da sva si bila midva usojena, ker je bil že od malega nekje na moji poti.
menim da v vsakem zakonu ali samo v skupnem življenju tista začetna zaljubljenost, na neki točki mine.Tako je bilo tuid pri naju in v nekem trenutku nisem več vedela kaj naj, vse se mi je zdelo, da postaja rutina, toliko je bilo njegovih napak , ki so me motile , premalo pa sem razmišljala o tem, da pa lahko sama kaj naredim za to, da bi bilo boljše. Tudi v postelji je na nek način izginila tista svežina, metuljčkov v želodcu ni bilo več…
V tistem trenutku bi lahko končala najin zakon in si poiskala nove partnerje , pa zdaj velikokrat razmišljam, da bi se verjetno zgodba ponovila.
Kakorkoli ostala sva skupaj, med tem se je rodil drugi sin , ki nas je zaradi svoje hiperaktivnosti prisilil, da smo spremenili način življenja, da so bile stvari kot pospravljanje in ostale ” nujne” stvari potisnjene na stranski tir.
Začeli smo zahajati ven v naravo in bolj smo se odprli drugim ljudem in tako tudi dobili kup novih prijateljev. Vzela sva si tudi čas samo za naju, brez otrok .. Kakorkoli nama je uspelo, da sva zakon ohranila in ta trenutek vem, daje bilo vredno . In če me kdo vpraša, če bi zasukala svoje življenje nazaj, je moj odgovor “nikoli”. Zdaj vsaj vem , kaj hočem od življenja. Preprosto se mi zdi, da moraš pretehtati kaj je v življenju pomembo in dobro pogledati, kam se nagne tehtnica.
Pa vse lepo…
Uh.. oprosti, ampak mislim da bi morala dvakrat razmisliti preden se poročiš. Prvič je zame zelo riskantno da sta od 18 leta skupaj(kar pomeni verjetno to, da je bil on tvoj prvi in obratno- kar sicer ni nujno, da vama ne more ratat… sama sem pa skeptična).
Druga stvar je pa definitivno sex. Če ti nisi zadovoljna in bi večkrat, njemu pa je to ovira, potem imata različno željo po sexu in dolgoročno ne vem kako bi se to končalo. Nezavidljiva situacija. Poskušaj se pogovorit in mu vse zelo jasno povej… upam, da se boš odločila pravilno.
Živjo!
Popolnoma te razumem! Sem v zelo podobni situaciji. Ljudje mi največkrat govorijo o potrpežljivosti in pogovoru, meni pa se vse bolj zdi, da to ni vedno to. Ravno tako kot pri tebi, tudi pri meni rutina ni opcija.
Svojega fanta imam zelo rada in dolgo let sem se videla z njim v prihodnosti, zadnje čase pa premišljujem o tem, da bi zvezo končala. Tudi prilagajanje partnerju in dejstvo, da ne bova večno noro zaljubljena, ima nekje svojo mejo. Mene to, da imam vedno bolj občutek, da sem zanj pač vsak dan tam, ker sva pač skupaj, zelo moti.
Mislim, da je komunikacija s partnerjem zelo pomembna, a že za to, da sva sploh še skupaj je bilo potrebno vse preveč pogovorov in nato spet razočaranj in počasi se mi več ne da.
No, moja zgodba in misli so takšne, zdelo se mi je, da prestajava podobno zadevico, zato sem se malo bolj razpisala kot sem nameravala. Vsekakor upam, da ti bo na čim bolj neboleč način uspelo rešiti tvoj problem.
LP
Idelanega partnerja ni, in tudi mi nismo idealni. Nikoli se ne bomo z nikomer v vsem popolnoma skladali, vedno bo kaj, kar bi zeleli drugace in bolje. Najpomembneje od vsega pa je, da zveza nenehno raste. So obodobja, ko se enemu ali obema ne da dovolj truditi, takrat govorimo o rutini. Ce je dovolj volje za pogovor, se da lepo opraviti tudi z rutino, in v zvezo zaveje nov, toplejsi veter. Vse je odvisno od obeh, tukaj ni nikakrsnega pravila. Splaca se truditi, nove in nove zveze tudi niso enostavne.
Mislim da sta prišla v manjšo krizo. Če se imata resnično rada razumeta drug drugega bosta to krizo tudi premagala. Nikar ne obupajta. Vzamita si kak dan samo zase in preživita skupaj romantičen dan ali dva.
Verjamem da je v tej časovni stiski in hitrem tempu življenja težko najti čas za tiste ki jih imamo radi, ampak z malo truda nam to uspe.
Želim vama ogromno skupnega razumevanja in sreče, ter to, da bi nekoč slavila zlato poroko.
Najtežje je vztrajati, najlažje je oditi. 20 let sem poročena. Imela sem jih 19 on 21, poznala sva se 10 mes. Poroka – da ne bo pomote – iz ljubezni.
Kaj naj ti rečem. Situacija v kateri si, je lahko samo vzpodbuda za naprej. Rešitev je samo ena, POGOVARJAJTA SE in to iskreno. Nobenih manipulacij.
Midva sva v dvajsetih letih morda spustila 30večerov, zato ker nekoga od naju več dni ni bilo doma. Ne gledava TV. Usedeva se za mizo, nalijeva si piačo in debatirava. Kako se kdo počuti, kaj je kdo doživel, kaj je koga prizadelo, kaj je komu breme, kaj koga moti, kaj je komu všeč… Lahko bi naštevala in naštevala.
Zapomni si samo nekaj: Vsi imamo vzpone in padce, zato da imaš vzpone pa je skozi padce treba vztrajati!!! In ne nadziraj svojega partnerja. Zapravila si boš njegovo zaupanje. Mislim na tisto z brskanjem po mobilniku. Če hoče bo skril tudi tako, da ti nikoli ne boš našla. Ne dajaj mu takšne priložnosti, da bo moral skrivati pred tabo!