Spet nasedla 2 ali vedno znova nasedem…….

Živjo!

Ponavadi samo berem te poste. Morda najdem kaj uporabnega zase.
Danes pa sem spet nasedla.
Sploh se ne poznam več – ali sem tako zelo potrpežljiva – ali dobrega srca – ali preprosto naivna.

Kmalu bo dve leti odkar sva s fantom skupaj. Imam ga zelo rada, le da mi on te ljubezni ne vrača kakor bi si želela.
Jaz si želim biti v njegovi bližini, se pogovarjati, duhovno rasti ob njem.
On misli, da če sva istem prostoru, četudi on večino časa za računalnikom (to tudi študira, je razumljivo, da je dosti za računalnikom), jaz študiram svoje, zadosti časa skupaj. Četudi se skoraj ali zelo malo pogovarjava. Za duhovno rast pa mislim, da kljub mojim poskusom, ne ve kaj je to. Ali pa ne pokaže ali pa noče.
Kar se tiče njegove čustvene plati je zelo zadržan. Zelo malo tega mi zaupa. Tudi ko ga vprašam kdaj:”Kaj premišljuješ?” , odgovor: “Nič.”
Drugače navzven je zelo družaben človek. Tak tudi želi biti (navzven sem jaz mogoče bolj zadržana). Žalostno pa je, da misli, da je človek družaben, če je na skoraj vseh žurkah. Takrat komaj najde pot do mene. Opit kakor je. Enkrat bolj drugič malo manj. Takrat bi bil tam še in še. Nista dost dve, ne tri, štiri, pet…….ur. Tako ga moram takrat prosit, da gre z mano, k meni… Da bi se z mano menil 2 uri (beri spet zabušavava, cajt gre, pa spet nisva nič naredila), ne. Ne, ko je z mano, pa ima dosti dela. Cel dan mogoče aktivno (če seštejem po kosih) preživiva mogoče 1 ali 2 uri in rečem, da si želim biti z njim, je to preveč (kaj bi rada, moram biti non stop s tabo)….
In zakaj pravzaprav pišem? Mislila sem biti zelo kratka, pa se je izlilo.
Tudi danes je odšel ven. Naša rokometna je zmagala. Na prigovarjanje, da bi bil z mano: Te mam rad, sam tebe , zelo rad…….pa gre. Naj grem jaz z njim, naj bom jaz z njim (vedno). Sploh opažam, če mu izkazujem več ljubezni, slabše je. če sva intimna dopoldne, popoldne, mu zvečer ne pomenim nič. Gre. Če si zabije v glavo, da gre, gre. Ne pomaga nič. Nobena želja, prošnja.
In spet sem sama. In ne ve kdaj pride. Tudi jaz ne.

Sploh se ne poznam več – ali sem tako zelo potrpežljiva – ali dobrega srca – ali preprosto naivna.

Ne to ni niti naivnost niti potrpežljivost niti dobro srce…to je del tvojega duhovnega razvoja, kajti vsaka dobra stran ima tudi svojo slabo stran, vsak svoj plus ima tudi svoj minus, vsak jang ima svoj jing in tako naprej in celo življenje je ena sama rast in razvoj, ne razvoj v smislu staranja in pameti, ampak duhovno razvoj, tisto, kar na koncu koncev vsi išćemo, samo eni na tak način, drugi pa na drugačnega.

Cilj je isti, samo pota so druga.

Tako je tudi tvoja pot mnogo drugačna od njegove, kar pa ne pomeni, da bosta oba prišla na cilj istočasno, ali pa da morata iti skupaj do cilja. Na žalost je tako, da se naša pota največkrat razhajajo, ampak nahajamo se drug drugemu v življenju ravno zato, da dosežemo ta cilj, pa čeprav gremo zeo hitro spet narazen.

Sledi svoji poti in jo sprejmi tako kot je.

Primož

Haj, kot da bi jaz napisala. Ob branju tvojega posta sem našal sebe in svojega. Enako se nama dogaja! Tudi moj misli,da če sva skupaj na žurki, ali v prostoru, da to pomeni, da sva skupaj. Fizično že tako izgleda, vendar duhovna zbližanost je pa daleč… ne morem mu dopovedat, kljub pogovorom, vse mogoče sem že probala, na koncu dobiš odgovor: pa kaj še hočeš, skupi sva bla na žuru, pa sem te pelu tja in tja… Vredu, super, vendar nisi bil z mano, jaz sem samo privesek, bil si z drugimi!
Ne vem, kaj naj ti svetujem, ker trenutno sem zelo na dnu. Jezna sem sama nase, da se pustim, da vztrajam v vezi v kateri ni rezultatov in užitka.
Njega ne zanima kako sem preživela dan inp, sploh ne vem zakaj še vztrajam, če me vprašaš kaj se pogovarjava koasva skupaj: ne vem, bedarije, o vremenu…ko pa načnem o skupni prihodnosti, o dvigu kredita za stanovanje, o skupnem dopustu, inp. Počakaj, bomo še videl, daj ne obremenjuj, jaz bi avto raje zamenjal, pa muska mora sekat, da se šipa trese…. Ja, super!
Skrbolcica moja, poskusi se pogovorit. Boljše, da sem tiho, ker imam še večje sranje doma, pa si upam tebi svetovat in nasvet delit 🙂
Drugim znamo vedno svetovat in pamet solit, zase pa ne. Taki smo, ni kaj.
lep vikend vsem in gremo na sneg! Pa kaj, če je -20! brrrrrr….

morda bo tvoj tip takšen, kot od tiste komunikativne, na spodnjem forumu,

Premisli, kakšen bi bil zakon s takim moškim zate, premisli pa tudi, da vsaka različnost med vama ni nujno škodljiva za zvezo. Bi rekla, da večina fantov ni ravno navdušena nad debatami in je dobro to upoštevati. Ne se pa slepiti, da te zato ima ali nima rad.

Skrbolcica,
10 let sm rabla, da sem dojela da sem jaz jaz in da ce se v partnerskem odnosu pocutim zanemarjeno in ujeto ni naloga moskega, da to v red spravi, pac ma je moja naloga da red naredim. Je bilo tezko. Natancneje: pasje tezko. Mi je uspelo. In se pocutim prerojeno. Zares. Znotraj in zunaj. In sem v vezi, ki mi daje tisto kar sem si v vezi vedno zelela. S predpostavko, da sem jaz jaz in on on.
Ne vem, ce ti je kaj pomagalo.
Veliko srece.
N.

Razumem Nikolaja.

Če se postavim v drugo pozicijo, da je skrbolcica neka oseba, ki ji svetujem
in me prosi za pomoč, bi ji rekla naj gre iz te zveze.
Včasih premišljujem o tem, da bi šla.
Včasih toliko, da nimam spakirano.

Pa ostanem. Ne morem iti. Nikoli nisem razumela žensk, ki prenašajo v zvezi kakršno koli nasilje, psihično ali fizično.
Ampak – tudi jaz ne grem.

Prave odločitve naj ne bi bile naporne.

Draga Skrbolcica,
od zunaj je videti vse tako zelo enostavno, kajne? Notri pa boli, pa strah nas je. Da o tem kje se vsega skupaj lotiti niti ne govorim. Sama sem rabila 3 leta (polna jeze, strahu, razocaranja, nazadovoljstva, nepotesenosti,…) da sem prisla do tocke, ko sem rekla – dovolj je. Toliko pa se imam rada samo sebe, da se ne grem vec tega unicevanja. Iskreno povedano, ce bi takrat vedela kaksen pekel (v meni sami) me caka, nisem cisto prepricana, da bi sla v to. Kajti srecat sem se mogla z vsemi strahovi, odvisnostmi in se cim, da sem se na koncu lahko ponovno postavila na noge. Ce pa sedaj gledam za nazaj: se tako hudo, dobrega pocutja in zadovoljstav tako s samo seboj kot z zivljenjem, ki ga sedaj zivim – splacalo se je. Moj predlog: ne obremenjuj samo sebe z tem kdaj bos to izpeljala (ce bos), poskusaj samo sebe usmeriti najprej v to, da prepoznas kje si mocna in kje sibka. Da si poves, da si se vedno super zenska in mama in prijateljica in da si tako dovolis kot zasluzis, da zivis zivljenje, ki bi ga rada zivela.
S. – ce prevec modrujem – oprosti. Vem kako lahko mi je sedaj govoriti in vem kako tezko je v taksnih situacijah. Zato navijam zate.

Hvala.

S.

Lep pozdravček ne vem koliko si stara,ampak to ni dobra zveza.V eni dobri zvezi se moraš dobro počutit,ne pa ga prosit naj bo s tabo,lahko je kje kaka dušica s katero bi ti bilo super in ga ne bi mogla prosit.Sama sem imela fanta,ki sploh nisva bila za skupaj,vsak po svoje,raje je bil s prijatelji kot z mano.Z njim je lahko debatiral ure in ure.Pustila sem ga ker tako nisem bila zadovoljna.Potem je bil pa jok(dobesedno).Važno je da sem sedaj srečna in imam takega partnerja ki je res drugačen od tistega prej.Razumeva se in ljubiva. Zdi se mi kot da sem prej imela drobtine,zdaj pa kruh.