Kaj mi je?
Najprej vas prav lepo pozdravljam. Upam, da si boste vzeli tudi zame nekaj časa.
Sem v težavnem obdobju, v težjem položaju, za katerega sem kriva sama.
Pred enim letom sem prekinila razmerje. Vzrok – ljubosumje mojega bivšega in s tem onemogočanje normalnega življenja. Vse se je vrtelo okrog njegovega dela, mene pa je nadzoroval in komandiral kot otroka. Z njim sem živela tri leta odločena, da bova skupaj ustvarila družino. Ni nama uspelo. Preveč sva različna.
On je spakiral in šel. Ostala sem sama in se sama sebi smilila. Potem sem vzela svoje življenje v roke in spoznavala nove ljudi, šla na morje….itd. In prišla je jesen in z njo moj bivši. Najini obiski so postajali vse daljši in pogostejši. Počasi sem zopet prenehala hoditi ven, k prijateljicam…. kot v starih časih. Le on me še ne omejuje toliko kot me je. In menda se doma kar lepo postavi zame, me sprašuje za nasvete itd… Prišla sva do tega da celo spi pri meni, hodiva skupaj po trgovinah, v kino…
Ampak imam težavo. V bistvu nočem biti več z njim, oz. nočem živeti tako kot on. Ampak delam pa vse proti sebi. Ko mi reče da ga naj pokličem mu odvrnem da ne bom, ampak potem pa le kličem. Grozna sem. V glavi imam jasne cilje, ampak ko pride on se mi zrušijo. Dejstvo da sem takole popustila je tudi da me je strah, ko začne groziti in kričat. Ne želim, da vsi vse vedo. Ker se ne želim prerekat ne prekinem. V glavnem v tem času (1 letu) smo v naši familiji dobili kar 5 otročkov. In zdaj grize še mene. Stara bom 29 let, brez otrok, brez fanta…. Vsi me gledajo po strani. Jaz pa si želim otroka, želim družine. Ampak v tem letu, ko sem bila sama nisem spoznala nikogar. Pa nisem tako nezanimiva ali grda. Pač povprečna punca. In zdaj razmišljam, da bi imela otroka s svojim bivšim. Pa vem, da je to eno veliko tveganje. Da me bo potem imel še bolj na tedo. Nekako ne verjamem, da se je spremenil, ker niti ne kaže znakov spreminjanja. Vem, da bi za otroka naredil vse. Vem, da me ima rad (tudi jaz njega, ker drugače ne bi počela takih oslarij) ampak dvom v meni ostaja. Pravi, da bo njegov dom pri meni in otroku vendar jaz dvomim. On me hoče le nazaj k njim. Jaz pa tja nočem. Delala sva cele dneve, ni bilo prostih sobot, nedelj. Zdaj imam vsaj to. Preprosto želim imeti otroka, družino, vse to. Dvomim, da je on primerna oseba. Da bi spoznala katerega drugega ali da bi bilo drugače pa ne naredim nič. Sama sebi se zdim nepoštena. Ampak bojim se, da se bom na vsem lepem predala in se bo zgodilo. Zgodilo se bo kar si želim. Vendar pa ne z njim. A sem grozna? Kako si naj pomagam?
Grozna nisi, ampak neodločna. Če si se odločila in uvidela, da on ni zate in če dvomiš v vajino zvezo potem prekini enkrat za vselej. Bodi odločna ne pa kot kakšna mila jera, ki vedno popusti.
Verjemi, da otrok v kriznih situacijah krize nikoli ne omili, pač pa jo še poslabša, saj prinese veliko obveznosti in takrat ni časa, da bi se problem reševal. Če pa se problem ne rešuje, potem se samo stopnjuje in ko ga raznese, so posledice še hujše. Ne naloži takega bremena svojemu še nerojenemu otroku.
Punca,
Kot prvo, se ne obsojaj.
Zdi se mi, da je v tebi veliko občutkov krivde. To verjetno že dolgo nosiš v sebi. Da boš opravila s tem, rabiš pomoč. Morda bo dovolj priajteljica, drugače pa se potrudi in poišči strokovno pomoč.
Kot drugo, začni verjeti, da si vredna boljšega življenja.
Ko se boš znebila občutka krivde, boš lažje začela verjeti v to.
Misliš, da ti bo otrok izboljšal tvoje življenje? Ne! Otrok je velik “projekt” ki tudi zahteva veliko.
Vzemi si čas zase in začni brat knjige. Vse ostalo bo na vrsti kasneje.
LP
Ne naredi te napake, da boš zaradi panike z njim.
Verjemi in to govorim iz lastnih izkušenj, da se ti lahko
zgodi, do bo to po čemer sedaj tako hrepeniš
prevelika cena za tvoje zavoženo življenje in osamljenost
v zakonu čigar žrtev bo nedolžni otrok.
To je peklensko trpljenje, ki ga nikomur ne privoščim.
ZATOREJ PREMISLI-ŽIVLJENJE JE ENO SAMO !
Se strnjam. Samam pri sebi si se odločila, da ne boš z njim, da ni zate in verjemi, da se naše srce malokdaj moti. Poslušaj ga in zbeži vstran, mislim, da ti tega strahovi ne dovolijo. Moj primer: Imela fanta, ljubosumneža, takrat sem mislila, da je on vse, da drugega zame ni, trpela sem ob njem, takšnega življenja nisem hotela in sedaj po 4ih letih imam čudovitega fanta, ki me razume, mi pomaga, poskusila sem veliko novih stvari v življenju, skratka z onim si ne predstavljam življenja. Hvala bogu.