Z možem sva poročena 14 let.Vzakonu sta se nama rodila dva otroka. Pred poroko sva bila par tri leta in sva veliko časa prebila skupaj.

Najin zakon je bil v bistvu vso obdobje zelo srečen in uspešen, za sebe vem, da sem imela svojega moža vedno rada in ga tudi nikoli nisem prevarala. V najinem zakonu so bili le manjši prepirčki (vsakodnevne drobne stvari), ki sva jih sproti reševala (tudi mož je dokaj razumevajoč in potrpežljiv človek).

Druži naju tudi ogromno skupnih interesov (podobni hobiji tudi v prostem času…).Za mene so ta leta zakona tako hitro minila, da sem si sama pri sebi večkrat rekla, da imam največ, kar človek splohh lahko ima, in mi je to pomenilo tudi največ na tem svetu.
Možu sem vedno stala ob strani, saj je ob delu končal tudi višjo šolo in napredoval v službi (med tem časom sem v bistvu sama skrbela in vzgajala oba otroka – 2leti in 6 let.).

Težave so se pričele pred enim letom, ko mi je mož sam priznal (na moje prigovarjanje – sama sem namreč opazila, da ga nekaj teži), da me vara s “starejšo žensko”in da to traja dva meseca in da ne ve kaj naj naredi, razmišljl je celo, da bi zapustil mene in otroka,ampak tega ni mogel narediti. Moram povedati, da mož v tem času doma ni bil bistveno drugačen, živeli smo popolnoma normalno družinsko življenje, (srečanja s prijatelji, družinska praznovanja, skupni projekti urejanja doma….), najino spolno življenje je potekalo popolnoma normalno, samo bil je bolj napet in vzkipljiv.

Izjavil je, da ima rad mene in otroka in enako tudi to žensko. Ta ženska je ločena z dvema neodraslima otrokoma in ker ni zaposlena ima časa na pretek (pogosto je klicala mojega moža v ljužbo, domov, na “družinska srečanja in seveda sklepam, da je klicl tudi on njo nazaj- prav tako je tudi on financiral to varanje). Ko sem ga vprašala, kako pa bo živel brez mene in otok je izjavil, da si tega sploh ne zna predstavljati in da me nikoli ni nehal imeti rad.

Kko me je prizadel in prizadejal ne bom niti opisovala, to lahko razume samo tisti človek, ki je sam doživel kaj podobnega in kako je, če te izda človek, ki si mu zaupal bolj kot samemu sebi.

To povem zato, ker je mož v teh letih najinega poznanstva, večkrat “zamudil s prijatelji” več ur, šel na zabavo v službi, službno polt…in jaz mu nikoli nisem “težila” ali bila ljubusumna, kje je hodil (večinoma mi je to tudi sam povedal, kje je bil in s kom) in dejansko tudi razloga za nezaupanje nisem imela.

Vem,da se lahko vsakemu človeku na tem svetu marsikaj zgodi, vendar pa so stvari, ki jih vseeno ne razumem

Moti me t, da je mož v tistem obdobju zelo spremenil vrednote, katere je vsakodnevno poudarjal in tasko vzgajal tudi najina otroka (dom,družina,varnost, zvestoba, sovražel je že drobno laž…- bil je spremenjen človek glede razmišljanja o pomembnih stvareh 8vprašanje dvoličnosti karakterja).

Sprašujem se tudi o njegovi odgovornsoti, saj se je spustil v spolni odnos popolnoma nezaščiten z neznano žensko (spolne bolezni, nosečnost,aids – iz pripovedovanja lahko sklepam, da je ženska menjavala spolne partnerje).

Mož je potem to zvezo na nek način nadaljeval še mesec, dva (telefonski klici, srečanje…)nato pa se je poćasi začel zavedati, kaj dela meni in otrokoma in zdi se mi, da mu je res žal zato kar je storil.

Njegovo mnenje je, da se mu je to zgodilo, da se ni zavedal kaj dela, da je krivo njegovo usmiljenje… (star je 37 let), moje pa je ,da je to storil v veliki meri načrtno (glede na to kaj mi je povedal, kako se je varanje začelo in odvijalo, in kje in s kom…).

Po mojem prepričanju je zelo dober človek, (stah me je, da ga gledam skozi “ljubljene oči”) in tudi pri drugih ljudeh je zelo priljubljen in pripravljen vedno pomagati.

Večkrat sem skušala z njim odkrito pogovoriti, zakaj je to naredil, kje je vzrok, a mi nikdar mogel povedati niti najmanjšega vzroka, saj je moje mišljenje vedno bilo, da varajo ljudje, ki jim doma nekaj manjka, niso srečni, imajo težave…

Vprašala sem ga tudi, kaj je tisto, kaj mu z mano masnjka, kaj ga moti, pa ni našel nobene stvari oz. napake, ali je to storil zaradi zabave, oz. sexa, pa je tudi to zanikal, češ, da mu z nobeno žensko ni bilo tako lepo kot z mano.

Vtem času sem mu tudi povedala, da si jaz želim še enega otroka, pa ga to ni posebno veselilo, sedaj pa bi tudi on rad, da se odločiva še za enega otroka.

Tudi jaz si to želim in bi naredila vse, da se najin zakon ohrani in da imajo otroci varen dom, vendar pa me je strah, da se bo vse skupaj ponovilo, saj iz opazovanja drugih parov vem, da je dostikrat tako in da je na svetu veliko ljudi, ki jim zvestoba, družina, spoštovanje, otroci in druge vrednote ne pomenijo kaj dosti .

Predlagala pa sem mu, da skupaj obiščeva oz. poiščeva kakšno strokovno pomoč, saj menim, da je omenjeno dejanje močno vplivalo na najin odnos (medsebojno zaupanje, varnost, odgovornost..), pa je to kategorično odklonil.

Omeniti pa še moram dogodke iz pretkosti, ko je bil še sam in mlad fant, se je sestajal in ljubimkal z dvema poročenima ženskama (starejšima od njega ,ki sta imeli že družino) i nto dejanje se mi zdi zelo “sebično” do ljudi, ki so oz. bi lahko bili prizadeti (mož, otorci od teh ljubic….).

Ko sem mu omenila, da so ti dogodki mogoče povezani, (isti motiv – starejša ženska, neprizadetost do drugih vpletenih oseb…) me je zavrnil, da vsi mladi fantje to počnejo in da niso dovolj zreli, da bi premislili o svojih dejasnjih in tudi posledicah.

Vprašanje je, kako živeti dalje , kako ponovno zaupati…?
Prosim vse tiste, ki ste sami doživeli podobno življensko izkušnjo (varali oz. bili varani ,da iskreno povedo svoje mnenje).

včasih ko vse tole berem, si rečem: življenje res ni fer.

ampak ima vse svoj namen, vprašanje je samo kakšen. To pa moramo odkriti sami.

primož

Nina, občudujem tvojo strpnost, razumevanje, željo po ohranjanju družine, brezpogojno ljubezen do moža, ki jo še čutiš, da ga lahko sprejemaš takega kot je. Jaz tega ne bi zmogla. Takšno ljubezen in oproščanje lahko čutim samo do otrok, ki še ne vedo natančno, kaj delajo. Mož pa to ni.

Tvoj mož pa se dobro zaveda, kakšno dobro ženo ima in da nikdar več ne bi dobil takšne, zato te nikdar ne bo zapustil. Kaj pa počne je druga svar. Izkorišča tvojo zaupljivost in ljubezen.

Zakaj vara, če mu nič ne manjka? Zaradi radovednosti, spremembe, hobija, zato ker ve, da nima česa izgubiti, zato ker veliko ljudi to dela…??? Kdo bi vedel? Ni pošteno, res ne.

Samo nekaj ti polagam na srce. Še en otrok ne bo rešil ničesar. Takšno reševanje osebnih problemov je zelo napačno.

In verjamem, da je v tebi tudi jeza in pohojen ponos zaradi njegovega dejanja. Povej mu to, ne skrivaj v sebi.

Kako si moreš ob taki situaciji kot je, negotova in žalostna, “želeti” še enega otroka???? Pamet v glavo !!!!!

Zanesljivo nekaj išče pri tej ženski. Kaj bi to bilo? Morda zavestno niti on ne ve, zato je pogovor pri nekom, ki bo na njega in njegovo potrebo pogledal iz nevtralnega položaja po moji oceni najboljša odločitev.

In kaj bosta pridobila, če obiščeta strokovnjaka za partnerske odnose (ali strokovnjaka za odkrivanje podzavestno sproženih vedenjskih vzorcev obnašanja, s tehnikami nevrolingvističnega programiranja)?
Oba bosta vedala, kaj točno to je, na osnovi tega pa bosta lahko ukrepala. V kolikor ne bo prepoznan točen sprožilec njegovega ravnanja se lahko njegovo vedenje ponovno pojavi, ti pa boš vedno sumila v njega, njegovo ravnanje in njegove izjave.

To, da sta še vredna eden drugega dokazuje vajin pogovor, potem, ko se je situacije že zgodila. Koliko je partnerjev, ki to počno, a drugi za slednje sploh nikoli ne izve?

Poznam primere, ko je takšen dogodek skok čez plot) zvezo še okrepil.

Tudi narodi po dolgih vojnah, katerih rezultat je izjemno sovraštvo, mnogo nedolžnih mrtvih, uničeno gospodarstvo…, se ponovno povežejo ter živijo naprej eden ob drugem.

V bistvu je pomembno, kaj je tvoje življenjsko poslanstvo in v kolikšni meri prepoznavaš, da z vajino zvezo oba napredujeta na poti osebne ter duhovne rasti. Iz tvojega opisa razberem, da si zrela oseba, ki zna zadevo pogledati iz več zornih kotov in se zna postaviti zase.
To pa je ogromno. S tem ti bo tudi zanesljivo uspelo zadevo peljati v smer, kjer boš našla ustrezne odgovore, ter pridobila zagotovila, da je vajin odnos zrel in da si lahko tudi v bodoče medsebojno zaupata.

V kolikor boš ugotovila, da ti vajina zveza ne nudi varnosti, svobode ter, da za moža nisi zadosti vredna (vredna spoštovanja in št.1 v njegovem življenju) se boš itak znala odločiti.

Za vajino skupno potovanje po zakonski življenjski črti sta odgovorna oba. Odgovornost dejansko pomeni odgovarjati za svoja dejanja. Od moža imaš torej vso pravico zahtevati, da bo sprejel tvoje predloge o ravnanju; npr. pogovor pri strokovnjaku, če meniš, da bo ta prispeval k izboljšanju zaupanja.

Daj mu vedeti, da ga ceniš, naj ve, kaj so njegove dobre lastnosti, povej pa mu tudi, da je s tem vedenjem okrnil tvoje zaupanje. Ker je vedenje možno spreminjati šele potem, ko so znani motivi, se naj kar sprijazni s tem, da bo v tem trenutku nekaj po tvoje; razgovor pri strokovnjaku to zanesljivo je.

Vse dobro želim.

Zgodba ni nič nevsakdanja, čeprav se tebi morda zdi. Veliko moških in žensk v določenem obdobju doživi kakšno takšno dogodivščino. Pravzaprav skoraj ne poznam para, pri katerem se to ni zgodilo.

Vsi prihajamo v skušnjave in krize. Obljuba za vse življenje je včasih res težka in dolga. Težko je držati nek odnos v stalni pozitivni napetosti.

Verjamem tvojemu možu, da te ima rad in da te pravzaprav ne želi zapustiti, ker je to običajno le neresen (beden) poiskus, če še zmoremo koga osvojiti ….

Premisli predvsem o tem, da bi bil še en otrok, dokler ne razčistita vajinega odnosa, prevelika obremenitev in odlog problema za nekaj časa, po porodu bi se stanje le še poslabšalo.

Pametno bi si bilo po tem odločiti za nek nov skupni cilj, za katerega si bosta oba prizadevala, ker si ga oba zares želita in s tem ponovno stkala nove vezi med vama, ki so se porušile.

Možen je tudi nasvet v smislu: veliko je rib v morju. Toda kako pa bo z otrokoma, ali je sreča, če je toliko ljudi nesrečnih….

Na koncu pa, ne pozabi nase in na svojo srečo. Nobeden ne bo srečen, če ne boš zadovoljna tudi ti !

Še en otrok vsekakor ni rešitev.

ok,a jaz tole ne razumem,a sem samo jaz tako nestrpna.Kaj pa se je naredilo z old fashion metanje krožnikov v steno,vptije in na koncu pakiranje-moževih stvari?
Ok,da varanje okrepi vezo,uh se moram pa zgleda še veliko naučit,samo ne vem če se hočem takšnih BEDARIJ!!!!!
Tudi jaz sem poročena in res veliko stvari je treba potrpeti,se prilagoditi samo neka pravila obstajajo.
Kaj pa če bi te mož vsake toliko časa pretepel?To tudi utrdi zvezo?Imamo psihični in fizično matretiranje.
Pa ne mi zdej začet govorit da varanje ni to,seveda je.Kako boš pa odreagirala ko bo odhajal na pijačo s prijatelji,ko bo treba na službeno pot?Men bi se zmešalo.
Otrok,to je še slabš k v eni zelo slabi španski limonadi,potem bo še ljubica prišla pa bo ona tudi noseča…Vglavnem pri vsem tem zamenjam program.
Draga Nina,to je to.Konec je,če ne sedaj bo čez nekaj let,samo to je to.Nehaj iskati rešitve,ker jih tvoj mož zgleda ne želi.Ne ve zakaj,ne ve kako,ne svetovalca,kaj pa sploh če?Da vse skupaj pozabiš in gremo naprej živet?Moja babi je že rekla,sem mislila da vsi to vedo-Kdor enkrat bo še enkrat….Lepo te prosim,da prmeisliš sama pri sebi če je res to kar želiš.Res želiš zraven sebe v postelji gledat nekoga,ki vaju je izdal in ne v trenutku slabosti,to je trajalo.Ki je drugi ženski govoril enako kto govori tebi,ko se jo je dotikal enako kot se tebe.JE to kar želiš?Boš tako učila svojo hčero,s tem ji poveš draga moja punčka resnične ljubezni ni.Je to kar ji želiš povedati?
ŽE prej so omenili da se mož počuti zelo varno on tebi,si najboljše kar se mu je zgodilo,na zelo čuden način to kaže.Nina povem ti da bo storil to še enkrat.Malo je bilo preveč rutine,obveznosti pa si je zaželel malo spremembe.Vprašala si ga kako si predstavlja življenje brez vas?
Pokaži mu in ti povem,da bo takoj letel nazaj k ljubici.Kako je dober ti bo potem seveda naložil,da ni vedel kaj dela,da ga samo ti razumeš…
In veš kaj opažam Nina,da ga verjetno res.
Da se vsakemu paru kaj takšnega pripeti-ne verjamem!Torej naj verjamem,da lepa deklica v belem,na svoj najsrečnejši dan pri sebi že razmišlja,no saj nekako bo že šlo,če ne pa…A to velja samo za moške?Revčke,ki jih noben ne razume.Saj ne zahtevajo veliko,samo skuhano,pospravljeno hišo,uštimana otroka,ženo kot iz Playboya,aja pa seks seveda prosim vsak dan na drugačen način,ker drugače smo tako bogi….Forever and ever obstaja,pa če sem zadnja ki verjame v to!

Tvoja zgodba je zelo podobna moji. Predvidevam, da sem nekje podobnih let. Ko sem to prebrala, je bilo enako kot bi ponovno poslušala svojo zgodbo. Tudi meni je mož priznal in govoril enako.

Jaz bi ti svetovala tako. Nikakor ne naredi nekaj zelo na hitro. Če lahko, ga malo odmisli. Ne se obremenjevat z njim, vsaj nekaj časa ne. Vem, da je to skoraj nemogoče, ampak bolje je malo počakati. Predvsem moraš sama pri sebi videt ali lahko s tem živiš. Ne želi k strokovnjaku, potem nima potrebe po drugačnem, bolj poštenem življenju. Če je tako, odženi meglo in si reci -on je takšen in bo takšen ostal. Pri sebi pa razčisti, ali lahko živiš s takim človekom, ali ne. Saj morda se bo naveličal in opustil, a če bo tako, se lahko pojavi znova, druga. Če pa je pripravljen na pravo spremembo, boš pa itak zaznala, takrat pa mu pomagaj.

Meni ni uspelo. Sprememb nisem zaznala, zaupanje ni bilo ponovno vzpostavljeno. Jaz sem pa hotela družino in ne nekaj kar tako. Zdaj ne živi z njo, dobiva pa se z njo in še s katero.

Vem pa, kako to boli… Boli in še bo bolelo. Bodi tako realna, kot si. Ni lahko, ne tako, ne drugače.

Sanjo laže razumem kot Nino. Bolj naravno je, da si jezen in zameriš. Ko preboliš prvi šok – če se znaš obvladat, gre brez metanja krožnikov – začneš reševat zakon, kot ga Nina poskuša. Čez čas pa ti je žal, da si se obvladal in nisi metal krožnikov. Bi si moral dati duška, ker zatiranje jeze in iskanje napak pri sebi skoraj bolj kot pri njem se ti vrne kot bumerang, če ne kmalu, pa čez dve leti ali tri 100-procentno! Pomembno je, da se imaš rada. Pomembno je, Nina, da čuvaš v teh trenutkih svojo samozavest, ker ti jo je razbil. Pomembno je, da prizna svoj delež, da ne mečka z nekimi ne vem, saj si najboljša in podobnim sranjem. Pomembno je, da spoznaš, da ima motnjo v zvezi s starejšimi ženskami, ker to postavi tebe v pravi, pozitivni položaj. Da se ne obremenjuješ z vprašanji, kje in kako bi morala ti biti boljša. V položaju si, ko lahko zahtevaš, ne prosiš, da gresta po strokovno pomoč. Saj si tako popustljiva, da jo boš ti bolj rabila kot on, ker ne izražaš jeze.
Ko si prebrala, kar si sama napisala, ali se nisi sama začudila, kako velikodušna si?
Če je otrok prej čakal, mora zdaj še toliko bolj. Saj imaš odraslega otroka, s katerim si poročena in ki ga razvajaš, čez glavo.

Opazam, da se pojavlja vedno vec postov o varanju na forumih in kot kaze, so postali medsebojni odnosi tako rutinski in ocitno v velikem pomanjkanju ljubezni, da je skakanje cez plot postalo ze vsakdanji pojav. Sam mislim, da varanja ne bi bilo, ce bi se pari (tako poroceni kot neporoceni) znali vec in bolje pogovarjati, predvsem pa znali obnoviti tisto ljubezen, ki se je razvila iz nekoc zacetne zaljubljenosti. Ljudje varajo, ker se pricnejo smiliti sami sebi, kako jim manjka “ljubezni” v njihovi zvezi in potem se cudezno pojavi princ ali princesa iz pravljice, ki poskrbi, da ti zacne srce hitreje biti in takrat nobenega ne zanima, da je doma partner, ki ti je zvest, da te cakajo otroci, ki te imajo radi, … Varanje ni nikoli imelo prihodnosti in je nikoli ne bo imelo, saj izhaja iz necesa, kar je skregano z zdravo pametjo. Zakaj ne bi ljudje drugace razmisljali in se za spremembo poskusili potruditi s tem kar imamo, s clovekom, ki smo si ga izbrali za svojega partnerja (dokler naju smrt ne loci?),… Povrh vsega pa se se dogaja, da ugotovis, da si prevaran kljub temu, da si se sam trudil, da bi bila zveza srecna in uspesna. Ljudje, ki varajo, so strahopetci, hkrati pa to svojo strahopetnost kazejo na znan agresiven in vzkipljiv nacin, se posebej takrat, ce so odkriti.

Ce si prevaran poskrbi najprej zase. Nisi ti tisti, tista, ki mora to sprejeti kot neko “kazen”, ces, da si preslab partner in je zato prislo do varanja. Odnos tudi ne more vec biti tak, kot je bil prej. Lahko pa se zacne na novo graditi in poiskati pomoc pri strokovnjaku ni nic slabega. Za to odlocitev sta potrebna oba in le skupen trud bo prinesel rezultate. Sele takrat, ko bosta imela stvari razciscene se bosta lahko odlocala za otroke. Pot do tja pa je dolga…. Pa pogumno naprej!

beseda gor sanja! To je to kar sm jst hotela napisati tako da dodam samo to…ce on ne ve -izgovor moral bi vedet da si ti kraljica in njegova naj naj zenska..ce pa tega ne ve…pa kdo drug ve a ne verjamem da je tezko,ker imata otroke vendar pa postavi zgled,saj si mocna zenska..delujes tko ceprav malce naivno.mal ljubosumnosti ne bi skodil in opreznosti…:)

zelim ti velik srece

Bila sem tam…bila sem varana. In nikoli prej si nisem predstavljala, kako zelo to boli. To ve samo tisti, ki je to dozivel.

Ampak sem odpustila. Zaupanje si je pridobil nazaj. In spet je lepo kot prej. Tako da…je mozno! Ce je le ljubezen do njega dovolj velika. Ce tako cutis. In ce je on pripravljen pokazati in dokazati, da je te ljubezni vreden.

Vsak, cisto vsak pa si zasluzi se eno moznost. Priloznost, da popravi svojo napako. Saj smo vsi samo ljudje… Ne sodi, da ne bos sojen…je rekel Tolstoj…ali kdorkoli ze.

Tako da…je se upanje. Ni vsega konec. In tako, kot ti je svetovala ze ena druga, premisli in ne hiti z odlocitvami. Meni se je takrat tudi temnilo pred ocmi, najraje bi ga zmlela, zbutala, zbrcala, mu rekla, da ga nocem videti nikoli vec,….

Pa mi je nekdo, ki me ima rad, svetoval, naj ne sprejemam nobenih odlocitev v tisti trenutni jezi. Naj pocakam, saj brcnem ga lahko se kasneje, ce se bi pokazalo, da me ni vreden…

Odlocila sem se, da bom odpustila. In do zdaj mi se ni bilo zal. To so moje izkusnje…ce ti kaj pomaga.

LP

Takole prebrala sem vsa mnenja, z nekaterimi se strinjam in z nekaterimi se ne! Gre za to, da je človek poln besed in teorije prav do tega trenutka, dokler se mu ne zgodi, da tudi sam pade med praktične primere – se pravi do trenutka, ko to postane njegova zgodba!

Nekaj žensk vas je pisalo, da je to, da svoje moške tako toleriramo ponižujoče do nas in, da to samo izkoriščajo. Verjetno je res, nemogoče jih je razumet, zakaj to počnejo, nemogoče jih je ustavit, če sami ne pridejo do tega zaključka. Nikoli v življenju si nisem predstavljala, da se bo to zgodilo meni, ravno tako kot Sanja sem verjela v “Forever and ever” in konec. Oziroma sem tudi jaz imela pripravljen scenarij v primeru, če me to doleti.

Pa vendar mi je življenje namenilo drugačno usodo. Nikoli ne bom vedla, kaj me je obsedlo tiste trenutke ko sem začela spoznavati, da je najin zakon v krizi, da se dogajajo stvari za katere ne želim živeti. Nikoli ne bom vedla od kje in od kod, oooo ja pa vendar vem, iz mene naravnost iz mene, prihaja ljubezen in toleranca do njega, ki sem mu obljubla nekega lepega dne v dobre in slabem. Zelo podobno kot Nini se je tudi meni zgodilo najmanj pričakovano in popolnoma enako reagiram kot ona, prerasla in presenetila sem samo sebe, ne vem zakaj se ne morem enostavno odlepit od njega in rečt pojdiva vsak svojo pot. Pravzaprav rušim načela, ki sem jih gojila vso življenje. Ampak vse to samo zaradi moči in energije, ki jo občutim v povezavi z njim, ne bom rekla, da nisem bila besna, da nisem jokala, o ja, pa še kako, nekega dne sem udarla po mizi (dobesedno) v upanju, da se sesuje, medtem, ko sva oba sedela za njo. Ampak jeza je nekam poniknila, ne vem, a je zpuhtela, al se je potuhnila…….v glavnem je ne čutim več, enostavno odpustiš, če si tega sposoben. Ne bom rekla, da je to formula, ki bo rešila moj zakon. Morda čez leto ali dve ugotovim, da mi zmanjkuje energije in takrat začnem delat črto, morda v tem času ugotovim, da je bil trud poplačan. Vse je za zdaj neznanka in pot je še dolga, ampak vem samo to, da ga potrebujem, prav tako kot on mene………in da enostavno ne morem preko energije, ki mi narekuje, da mu naj pomagam…… enostavno ga ljubim dobesedno v smislu “v dobrem in slabem”!
Vse ostalo bo rešil čas, zato Nina, tako kot je napisala ena od vas, naredi vse kar je v tvoji moči, če moč seveda imaš……….. ko ti bo ta pojenjala, če ti bo bo znak, da odnehaj……………. če se bo moč še okrepila, je to znak, da si naredila prav!
In zaključim še jaz z besedami: Prav vse ima svoj namen!

Nina, lažje mi je nadaljevati svojo pot, medtem ko vidim, da tako razmišljate tudi druge. Želim ti vse dobro v letu , ki nas je dohitelo!

lp zarja

Ko sem to brala (Nina) sem imela občutek, kot da berem svojo zgodbo. Potem pa še Mika napiše isto….
Tudi jaz sem mislila, da imam zelo srečno razmerje. Ali smo bile res neumne in nismo videle ljubljenega človeka realno? Ali nas je ljubezen toliko zaslepila? Kaj je bilo realno: moja predstava o najinem razmerju ali njegovo obnašanje?

Ne vem – jaz sem rabila tri leta, da sem se nehala ukvarjati z vprašanjem, kako se lahko človek tako spremeni. Prej dober, pošten, skrben, ljubeč…. – in pravzaprav tudi potem tak (tudi jaz ga še vedno vidim skozi “ljubljene oči”). Obenem pa je lahko naredil to (isto kar je tebi, isti način, ista leta, 14 let zakona). Kot Jekyll and Hyde. Tudi on ni znal odgovoriti na vprašanje zakaj, ali je bilo vredno?…… Oziroma je imel nekako stališče, da to ni nič takega. Aja – pa žal mu je bilo (to je enkrat rekel).
Popolnoma drug človek, z drugimi stališči, vrednotami, kot je bil včasih. Sploh ga nisem spoznala več.
Jaz sem se potem leti trudila, da bi rešila zakon (z dvema otrokoma) – na veliko načinov, od katerih so bili nekateri najbrž tudi napačni
Ne vem (Sanja) ali je metanje krožnikov pravilno. Ampak mislim, da moraš jezo, kaj jezo BES nekako dati ven, drugače te zaduši. Jaz sem jezo še premalo dajala ven, zato me je skoraj požrla.
Še en otrok mi ni padel na misel (v taki situaciji nikakor!!!!!) Iti k svetovalcu – to za njega ni imelo smisla. Njegov načrt »pozabiva in pojdiva dalje«.
Jaz pa vse drugo, samo pozabiti nisem mogla. Oziroma se mi je zdelo nujno, da ugotoviva, zakaj je do tega prišlo, kakšna sva, kako bova naprej… To se mi je zdelo rešilna bilka, na kar bi lahko obesila novo zaupanje. Zaupanje se ne gradi kar samo od sebe.

ZDAJ se tudi sprašujem: kaj pa je on naredil da bi se najina družina ohranila?? To se vprašaj tudi ti. Evidentno ti je veliko do družine, zakona, njega. Naredila boš veliko za to. Kaj pa je pripravljen narediti on? (Razen na hitro narediti še enega otroka, da se težave zakrijejo). K svetovalcu noče. Kaj pa? Ali bodo težave (tvoja jeza, žalost, predvsem pa nezaupanje, njegov občutek krivde) same čudežno izginile?

Po dveh letih konec. Mojega zaupanja od nikoder. On pa ni več zmogel muk težkega zakona (v to se je namreč spremenil najin krasen, zabaven zakon). Aja – pa spet je našel eno novo (ki ni bila nič žalostna in jezna in negotova in nezaupljiva in ….).

Skratka – po treh letih se ne sprašujem več, kako se lahko človek tako spremeni. Gledam na stvari tako kot so – se je pač spremenil. Zakaj se je – če on sam ne ve, pač jaz ne morem vedeti.

Kot je Primož rekel – bolj pomembno je ugotoviti , zakaj je bilo to potrebno? Za kaj je bilo to dobro (čeprav si je težko misliti, za kaj bi bilo dobro, da so najmanj trije ljudje nesrečni). Jaz sem začela razmišljati o sebi – zakaj sem bila z njim, zakaj se želela biti z njim, čeprav mi njegov vrednotni sistem ni bil več všeč? Kakšen zakon in družino si želim? Ali hočem biti z nekom, ki je bil sposoben takega dejanja (pa makar če priseže, da nikoli več.)….

Hudo je še sedaj. Moja krivda, ker na koncu nisem več želela biti z njim (sem otrokoma vzela družino?). Moja negotovost, ali sem naredila prav? On je šel dalje novim dogodivščinam naproti, jaz pa razčiščujem sama s sabo. Menda da je to dobro zame. Bomo videli.

ČE ti ta zgodba kaj pomaga …..

Draga Jana,
mogoče metanje krožnikov v steno res ni rešitev,mislim,da bi bil efekt boljši če bi jih vrgla vanj.Nehajte moralizirati in pisati,kako ste rešile svoj zakon,pa kako se je to naredilo tudi vam pa je bilo vse ok?!
NI OK!!!!!!Niste rešile zakona,vam kar naravnost povem.
Lahko same pri sebi priznate,da ko gre vaš sedaj ves pokesna mož na službeno pot,da vas ne obdaja kanček suma kje je in s kom?Da ko pogleda lepo žensko,da ne pomislite mogoče je bil pa z njo?Da ne pomislite,da mogoče bo naredil še enkrat isto?Kaj od tega ne razumete?Prekršil je glavno pravilo in ve ste v vlogi trpeče matere naredile vse,da ste rešile zakon.ZAKAJ?Ker vas bodo drugače prebičali in vrgli med leve,pa še v tem primeru bi premislila,kaj bi bilo boljše…
Svoje otroke učite ne lagati,povej mi s kom greš,kdaj prideš,nobena resnica ni tako huda,kot najbolj drobna laž…In kaj naredite potem ve(se nanaša na vse tiste,katere so bile na žalost varane in potem so seveda rešile svoj zakon) greste čez vse to,kako naj vam otrok potem še verjame,kar ga učite!?

Za torej nehajte govoriti,da varanje rešuje zakone,da jih utrdi,da se to dogaja,ker se NE!!!!!!!!!!!!!In zanima me,ko ste oprostile vsem trpečim možjem,bi jim še enkrat?
Kdaj bi postavile mejo,da je dovolj?Verjamete da se ne bo nikoli več to zgodilo,jaz jim ne bi…

Ne, nisi zadnja. Stojim v vrsti takoj za tabo!

A ti to vse govoriš iz svojih izkušenj, a je to vse skupaj samo hipotetično? Ker nekaj povsem drugega je, kaj bi kdo naredil in kaj v resnici naredi, ko do tega pride.
Kaj pa s tem učiš svoje otroke, je pa tudi dvorezen meč. Mogoče ga pa učiš, da ne dvigneš rok ob prvi težavi, ki se pojavi. Mogoče ga učiš, da svet ni črno-bel, ampak včasih tudi siv.

Rada bi ti samo rekla, da zelo dobro premisli kaj boš storila!

Si pripravljena živeti s tem celo življenje???
Saj veš, oprostimo lahko, pozabimo pa….

Držim pesti, da se boš odločila dobro v korist tebe in otrok. Otroci pa zelo zelo dobro čutijo kaj se dogaja med starši, zato previdno!

POGUMNO!

Točno to kar ti je povedala Loty, sem ti hotela povedat jaz Sanja!

Pravzaprav Sanja, te zelo razumem, ker sem imela enako stališče vsaj v grobem kot ti, vse dokler me ni doletelo……..torej KRIZA v zakonu, kakorkoli ji rečjo varanje, kurbanje, poniževanje….sej to sploh ni več pomembno.

Pravzaprav ti ne želim, da prideš do tega, da boš takšne situacije razumela iz izkušenj……….vendar ti polagam na srce ne vpij tako na glas, kaj vse ti ne bi in kaj bi……življenje nas preseneča in pogosto najbolj pita z zarečenim kruhom.

p.s. Ko ODPUSTIŠ, se zaupanje povrne, tako, da se ne obremenjuješ z vsakim njegovim korakom in njegovim potovanjem…………..to je možno veš, ampak res potrebuješ veliko osebne zrelosti in motivacije tudi z njegove strani!
Če vedno ko naletiš na težavo v življenju bežiš, ne doživiš nikoli osebega razcveta, s tem ko odpuščaš bogatiš sebe……se pravi v končni fazi delaš predvsem na sebi!

lp zarja