Majejo se mi rahlo tla pod nogami ob šefu, z njim se lahko pogovarjam, zdi se kot da se brez in z besedami razumeva, trenutno sicer garava, zato ni časa za spogledovanje,
pravzaprav to traja že nekaj časa, vmes sem že rekla, da bom čustva potlačila, sam živim v srečnem partnerstvu, posvetila sem se partnerju, z njim začela doživljati orgazme, kot jih prej nisem, hočem biti zvesta, glej ga zlomka on pa je padel v cono udobja, ko se ne trudi nazaj z nežnostmi, je razdražljiv, neprijazen…
Zakaj gre v življenju vedno vse z roko v roki…. ni samo moja krivda, da begam drugam, kaj pa on, odkrito sem mu povedala, da sem v 30-desetih, ko cvetim, naj bo moj, naj me razvaja…

To ni provokacija, povejte vaše mnenje..

Mirna,

vse skupaj se v takšnih razmerjih ne izkaže za dobro, ni pa rečeno, da ne bi bilo.

NAjbolj pa me boli, ko govorite, kako živitre v srečnem partnerstu?

Ali res živite?

primož