Lep pozdrav,

sme blizu tridesetih,brez otrok,poročena nekaj let. Mož je službeno odsoten ves čas.Doma je mogoče dva dni v tednu in to še takrat leta s telefonom v rokah na okrog.Da vam ne povem,kolikokrat sem odpovedala prijatelje pri katerih sva se najavila,…Sama imam veliko dela,imam polo samo vseeno pogrešam nekoga,ki bi me imel preprosto rad.
A nismo zatona svetu,da se imamo lepo v dvoje? Nekaj premišljujeva o otrocih,pa vseeno mislim,da bi bilo to zanj rešitev das ne bi več težila da sem vedno sama.Potem bi bila samo se bolj sama in to z dojenčkom.Če bi se nama sploh posrečilo zanositi,ker je tako odsoten.
Prosim za nasvet deklet, žen ki so ravno tako same,kako to preživljajo.Ne pogrešam družbe,imam dovolj dela,pogrešam ljubezen.
Hanna

Hanna,

žal je tako pri zelo veliko parih. seveda ni naš namen obsojati, ampak dati vspodbudno besedo, tolažbo ali pa rešitev.

vendar bo tukaj otrok samo njegova rešitev za tvojo samoto. Vsaj mislil bo tako. Zato bom kar direktno povedal, da vajina zveza ne bo prineslo nič dobrega, če se ne bo spremenil. Seveda pa bi morali slišati tudi njegovo plat zgodbe. Nekaj časa že gre, potem se pa naveličaš biti sam. Od 7 dni samo 2 dni skupaj??? pa še takrat ne vedno??’ verjamem, da ti mora biti hudo.

A ni zanimivo, ko že mislimo, da imamo vse, nam manjkajo pa tiste najbolj preproste stvari. Bližina, občutek, toplina….stvari, ki se jih ne da kupiti.

želim ti pravilno odločitev.

primož

Zivijo,

bojim se da to ni nobena tolažba, a moj oče je bil ravno tak. Ko sem bila majhna, je moji mami rekel, da za naju nima časa in da lahko živi sam (čeprav smo sicer živeli skupaj). Ko pa sem prišla v puberteto, je naenkrat ugotovil, da ima hčer, iin takrat ga je prijelo da bi imel kake majhne otroke (ko sva se šla med počitnicami kopat na bazene, se je rad igral z drugimi otroki). Ampak takrat je bilo seveda prepozno in tudi zdravje ga je izdalo. Potem pa je hudo bolan pri moji mami jokal o svojem zavoženem življenju. Tako končajo moški, ki vidijo samo sebe….

Ne vem, kaj naj ti svetujem, po moje imaš tri možnosti, najdeš koga drugega, skušaš možu postaviti ultimat, ali pa se sprijazniš s stanjem in se ukvarjaš z otrokom.

Mimi

Otrok definitivno ni rešitev.
Ker, če si zdaj ti sama, bosta potem sama z otrokom, pa še ti boš vezana na dom in otroka, tako da mislim, da te bo obremenjevalo še bolj, ker če nimaš opore partnerja, ni tako pravljično imeti otroke, verjemi, čeprav se ti mogoče zdaj zdi, da bi ga imela, in bi bila z njim.
Moj mož ima bolj zahtevno službo, takšno, da ga sodelavci kar naprej klicarijo in nekaj rabijo (računalniki) pa vendar se trudi, da je vsak dan z nami vsaj od 17 ure naprej….čeprav včasih še kaj vmes pride, pa vikendi so naši, pa še kako moško(svoje) delo ima, in tudi športa ne sam, ampak gremo kam skupaj….pa ne boš verjela, meni se zdi, da smo še premalo skupaj, da sem kar naprej sama z otroki, pa sem tudi jaz v službi, imam delo doma in tudi kaj časa rabim zase, pa vseeno-moški si vedno lahko organizira čas brez kakih omejitev, ženska mora pa vedno iskati varstvo za otroke, oz. mora skrbeti za otroke…pa četudi jih pazi on, bo ženska vse pripravila, da bodo lepše shajali, v moški naravi pač tega ni.

Zato premisli, zakaj razmišljaš o otroku! On ti ne bo nadomestil partnerjeve ljubezni in pozornosti.

Midva se dosti pogovarjava o tem in med drugim sem mu dala v razmislek:
Ali on med tem časom, ko ni z mano, res toliko zasluži? Res toliko potrebujemo , da bi se imeli lepo, kaj bomo s tem zaslužkom počeli….kaj bo žez 20-30 let, ko bomo tujci in se bomo samo še pozdravili…

Mislim da vajina zveza, če bosta nadaljevala tako naprej, nima prihodnosti, ker kaže na težave….rešita jih zdaj, še pred otrokom…! Ker potem se znajo pomnožiti!

Pa veliko sreče in razumevanja vama želim….res, vprašaj svojega moža, kaj mu pomeniš!

Otrok naj ne bi spravljali na svet kot nadomestek za nekaj drugega. Otrok v zakonu naj bi bil posledica ugodnega, prijetnega stanja polnega ljubezni in v tako gnezdo naj bi potem prišel. V tvojem primeru bo otrok samo še zakompliciral situacijo. Morda ti bo zapolnil čas za nekaj časa a potem boš spet sama. In morda se boš potem, enkrat čez 10 let ločila a kaj boš potem. Stara skoraj 40, pa z otrokom… Nikar. Razčisti zadeve z možem sedaj. Začni pa pri sebi. Ali ga sploh ljubiš? Namreč kako bi ga sploh lahko, če te pa tako zanemarja. Če ti ne daje tistega kar naj bi mož dajal ženi. Če ni dovolj topline, bližine, ljubezni, če očitno še sexata tako malo, da ne veš ali bi sploh lahko zanosila? Razmisli o svojih čustvih do njega in do sebe. Ali se sploh ceniš dovolj, da vztrajaš v zakonu, ki to sploh ni. A si poročena samo zato, da imaš prstan? Ločitev sploh ne bi smela biti problem (no mogoče finančni), saj si ves čas sama že sedaj!! Samo če bi bila ločena, bi imela vsaj priliko, da si najdeš bolj primernega tipa – še niti 30 nisi stara, pa že živiš povsem brez upanja in volje???