Ali kdaj ne najdete odgovora,ko se vprašate ali sploh še
ljubite bližnjega….in sploh ne veste.

No meni se to trenutno dogaja.
Vem,da se nekaj v meni dogaja,da so eni občutki prisotni samo ne vem pa kaj
so oz. se mi počasi dozdeva,da vem kaj niso.

Imeti rad,ljubiti,ne ljubiti….je to vse,kar obstaja?

Kdo pa ve, kaj je prav in kaj ne? Tukaj sta dva dela, nekaj kar čutimo in nekaj kar razmišljamo. Kaj od tega je pravilno? Ko nekaj čutimo, razmišljamo kaj bi to bilo, ne vemo pa ali je to kar potem delamo prav? Začaran krog.

je pa v življenju tako, da smo sami odgovorni za svoje življenje in za način življenja. Največkrat je tako, kot si sami ustvarimo. vendar priti do tega spoznanja in tega načina ni vedno težko in velikokrat drugi vplivajo na to. Zakaj? Zato ker sami nismo sposobni sprejeti dejstva, da si lahko sami krojimo življenje.

Največkrat se odločamo biti z nekom, na podlagi trenutega občutka in potrebe po tem, da nismo sami. To pa pomeni, da nas ne vodi v ljubezen ljuebezen sama, ampak potreba po druženju po ne samoti in ker še vedno nismo našli sebe, tako iščemo nove osebe, zaradi novih občutkov, katere pa v resnici ne poznamo dovolj dobro. vemo samo to, da nam je takrat ko so lepo, ko pa izginejo, zopet iščemo potrebo po tistih davnih občutkih. Tako se vrtimo v krogu.
kako se iz tega rešiti? Ni važno, da vedno znova iščemo te občutke, kajti vedno jih lahko najdemo tpi drugi osebi, ampak prav tako bodo prej ali slej izginili. veste kdaj ne izginejo? Takrat ko je ta ljubezen neuslišana in ostanemo na isti stopnji, zato je lahko nesrečna ljubezen večna. takoj ko jo dobimo, pa začnemo te občutke izgubljati. Napaka pa je v tem, da jih vedno iščemo. ne istih, iti moramo še dlje, še višje od teh občutkov na višjo stopnjo, saj obstajajo, še veliko višje oblike ljubezni.

Torej, če vemo zakaj smo z nekom in če vemo kaj iščemo kaj hočemo, potem moramo razumeti, da ko izgine tista zaljubljenost, da še ni konec, ampak gremo samo na naslednji nivo. Nivo, ki je višji od stanja zaljubljenosti. Z lahkoto ti uspe ostati z isto osebo, saj začnemo iskati nekaj drugega.
in vem kaj me boste vprašali: Kaj je to nekaj drugega? To pa vam ne morem odgovoriti, ker še ni besede za to. Preprosto samo srečni s tistim s katerim smo in ga čutimo in ljubimo, marsikomu na nerazumljiv način, še sebi ne.

Že veliko naredimo s tem, ko se zavedamo, da zaljubljenost ni največ.

Primož

Nekaj je v glavi, nekaj v srcu. Eno misliš, drugo čutiš. Pomembno je kaj čutiš. Kaj pa čutiš do sebe? Se imaš rad?

Morda, ampak samo morda predvidevam, da je čas zaljubljenosti minil. Nič namreč ne pišeš o tem, koliko časa sta že skupaj. Če sledim svojim predvidevanjem, je čarobnost, opojnost, omama popustila in človeku se zdi, kot da je vse prazno. Hja, nastal je prazen prostor, po mojem zato, da pride ljubezen. Ampak kaj, ko se nam zdi, da ljubezen pride kar tako. Nihče nas ni naučil, da je ljubezen odločitev. Dajati partnerju zato, ker veš, da je njemu to pomemno, čeprav težko daš. Uf, kaj vse pride, ko te kar trga, sam sebi se zdiš nenaraven in kaj jaz vem kaj še vse. Ampak se potrudiš, ker veš, da bo partner srečen. Seveda tudi obratno. In potem rasteš, spoznavaš in ljubiš. In da, po mojem je ljubiti vse, kar obstaja. Pa čeprav ptice, kot je nekdo nekoč že dejal.
LP